Jedro

Kadar izvršilni naslov dolžniku nalaga opustitev kakšnega ravnanja, se dolžnika k njegovi izvršitvi prisili z izrekom denarne kazni.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških upnika se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo dolžnikovemu ugovoru in sklep o izvršbi opr. št. In 2004/00149 z dne 16.08.2004 ter opravljena dejanja razveljavilo, postopek pa ustavilo. Upniku je naložilo, da dolžniku povrne stroške postopka v znesku 14.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.2004 dalje do plačila.

Proti takšnemu sklepu se je pritožil upnik. V pritožbi je navedel, da je odločitev sodišča nepravilna in da z ničemer ni utemeljena. Resda ne gre oporekati stališču, da je prisiljevanje dolžnika z denarno kaznijo namenjeno temu, da dolžnik opravi dejanje, ki ga lahko opravi le on sam, vendar pa je prvostopno sodišče pri tem prezrlo, da dolžnik ovira oziroma nagaja upniku, da ta nima dostopa oziroma prevoza do svoje zidanice in vinograda. To oviranje pa je vezano izključno na osebo dolžnika, zato lahko le on sam to oviranje opusti in tako ne gre za nikakršno nadomestno dejanje, ki bi ga po pooblastitvi lahko namesto dolžnika opravil kdo tretji. Zaradi navedenega je upnik predlagal, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep ustrezno spremeni.

Pritožba je utemeljena.

Stališče prvostopnega sodišča, da izvršilni naslov v delu, v katerem dolžniku prepoveduje, da bi upnika v prihodnje oviral ali mu onemogočal izvrševanje služnostne pravice voženj preko severovzhodnega dela parc. št. ... k.o. Z., ne predstavlja primerne podlage za izvršbo, kakršno predlaga upnik, je pravno zmotno.

Prepovedni del sklepa o motenju posesti opr. št. P 455/98 z dne 20.04.1999 dolžniku nalaga opustitev ugotovljenih posestmotitvenih dejanj, naložena opustitev pa je takšne narave, da jo lahko opravi le dolžnik. Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) izvršbo obveznosti kaj storiti, dopustiti ali opustiti ureja v 17. poglavju, pri čemer loči izvršbo dejanja, ki ga namesto dolžnika lahko opravi tudi kdo drug, od izvršbe dejanja, ki ga lahko opravi le dolžnik. Za izvršbo slednjega v 226. členu predvideva, da sodišče s sklepom o izvršbi dolžniku določi primeren rok za izpolnitev obveznosti, hkrati pa izreče tudi denarno kazen za primer, če dolžnik v tem roku svoje obveznosti ne bi izpolnil. Navedeno določilo se na podlagi 227. člena ZIZ uporablja tudi v primeru, kadar dolžnik ravna v nasprotju s tem, da mora nekaj dopustiti ali opustiti, to pa je tista materialnopravna podlaga, ki bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri odločanju o dolžnikovem ugovoru. Glede na to določilo namreč ni mogoče slediti stališču, da se prepovedni del posestmotitvenega sklepa ne more izvršiti z izrekom denarne kazni, saj se opustitveno dejanje po zakonu izvršuje ravno s predlaganim izvršilnim sredstvom, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ko je zaključilo, da je podan ugovorni razlog po 2. točki I. odstavka 55. člena ZIZ. S tem je zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici te kršitve pa je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje v zvezi z utemeljenostjo dolžnikovega ugovora. Sodišče druge stopnje je zato upnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep pa v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da ponovno odloči o dolžnikovem ugovoru zoper dovoljeno izvršbo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

Kadar sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo (III. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).