Toženka je izpodbijani sklep izdala v skrajšanem ugotovitvenem postopku, tožnikom pa v tem postopku ni bila dana možnost, da se opredelijo do vseh dejstev in okoliščin, ki so pomembne za njihovo predajo Helenski republiki.
Toženka bi morala navesti zakonsko dopustne razloge za opustitev zaslišanja stranke (in s tem spoštovanja pravice do izjave), česar ni storila, v nasprotnem bi morala tožnikom pravico do izjave v postopku glede izdaje izpodbijanega sklepa omogočiti (preko izvedbe osebnega razgovora). Za zakonitost izpodbijanega sklepa bi morala pojasniti razloge zaradi katerih v konkretnem primeru, ko je izpodbijani sklep glede na tožbene navedbe očitno negativno vplival na pravni položaj vseh tožnikov, kljub opustitvi osebnega razgovora in odločitvi po skrajšanem ugotovitvenem postopku ni bilo poseženo v jedro načela zaslišanja stranke.
I.Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo št. 2142-5956/2026/27 (007121-06) z dne 8. 9. 2026 se odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.
II.Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo št. 2142-5956/2026/27 (007121-06) z dne 8. 9. 2026 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.
1.Toženka je z izpodbijanim sklepom upravno zadevo prosilcev A. A. , B. B. in C. C. združila v en postopek (točka 1 izreka). Zavrgla je prošnje za mednarodno zaščito prosilcev (tožnikov), ki so se predstavili kot A. A., B. B. in C. C. (točka 2 izreka) in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnikov, ker je za nadaljnjo obravnavo odgovorna Helenska republika (točka 3 izreka). Odločila je tudi, da se predaja tožnikov izvrši najkasneje v šestih mesecih od 19. 8. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo. Če zaradi pobega tožnikov ali drugih upravičenih razlogov predaje ne bo mogoče izvesti v 6-mesečnem roku, se rok za predajo lahko podaljša za največ 3 leta (točka 4 izreka). Tožniki bodo obveščeni o prvem predvidenem datumu in uri predaje (točka 5 izreka). Stroški postopka bremenijo Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo Republike Slovenije (točka 6 izreka).
2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so prosilec za mednarodno zaščito, ki se je predstavil kot A. A., državljan Republike Irak in njegova žena, ki se je predstavila kot B. B. ter mladoletni sin, ki se je predstavil kot C. C. v Republiki Sloveniji so 14. 8. 2026 podali prošnje za mednarodno zaščito. Istega dne so bili polnoletnima prosilcema skladno s 13. členom Uredbe (EU) 2024/1358 Evropskega parlamenta in Sveta s 14. 5. 2024 o vzpostavitvi sistema EURODAC za primerjavo biometričnih podatkov za učinkovito uporabo uredb (EU) 2024/1351 in (EU) 2024/1350 Evropskega parlamenta in Sveta ter Direktiva Sveta 2001/55/ES in za ugotavljanje istovetnosti nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva, o zahtevah organov preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj držav članic in Europola za primerjavo s podatki iz sistema EURODAC za namene preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, o spremembi uredb (EU) 2018/1240 in (EU) 2019/818 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L, 2024/1358, 22.5.2024, v nadaljevanju: Uredba 2024/1358) in Zakonom o izvajanju Uredbe (EU) o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo biometričnih podatkov (Ur. I. RS, št. 1100/26) odvzeti prstni odtisi in posredovani v centralni sistem EURODAC. Iz dobljenega rezultata izhaja, da sta bila oba polnoletna tožnika že registrirana kot prosilca za mednarodno zaščito 25. 7. 2024 in 5. 10. 2025 v Helenski republiki. Tožnik je prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji vložil 14. 8. 2026, tožnica in mladoletni otrok pa 21. 8. 2026. Uredba (EU) 2024/1351 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maj. 2024 o upravljanju azila in migracij, spremembi uredb (EU) 2021/1147 in (EU) 2021/1060 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 604/2013 (UL L, 2024/1351, 22. 5. 2024, v nadaljevanju: Uredba 2024/1351) v prvem odstavku 41. člena v situaciji iz točk (b) in (c) prvega odstavka 36. člena Uredbe 2024/1351 določa, da država članica, v kateri se oseba nahaja, takoj, najkasneje v dveh tednih po prejemu zadetka v sistemu EURODAC, predloži obvestilo o ponovnem sprejemu. Če obvestilo o ponovnem sprejemu ni predloženo v tem roku, to ne vpliva na obveznost odgovorne države članice, da ponovno sprejme zadevno osebo. Na podlagi zadetka v sistemu EURODAC, iz katerega izhaja, da je Helenska republika že registrirala prošnje za mednarodno zaščito tožnikov, je Republika Slovenija tej državi v skladu z 41. členom Uredbe 2024/1351 poslala zahtevo za ponovni sprejem tožnikov. Helenska republika je 19. 8. 2026 potrdila prejem zahteve za ponovni sprejem tožnikov. S potrditvijo je priznala odgovornost za obravnavo prošenj tožnikov za mednarodno zaščito. Uredba 2024/1351 (v nadaljevanju tudi nova Uredba) v točki (b) prvega odstavka 36. člena določa, da je država članica, ki je odgovorna za obravnavo prošnje, dolžna ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja je v drugi državi članici v obravnavi ali ki je v drugi državi članici brez dovoljenja za prebivanje. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v osmem odstavku 49. člena določa, da pristojni organ prošnjo s sklepom zavrže, če so za to podani razlogi iz 51. člena tega zakona. V četrti alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 pa določa, da lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrže, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 2024/1351, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 2024/1351. Po devetem odstavku 49. člena ZMZ-1 se v primeru, če pristojni organ prošnjo s sklepom zavrže na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1, v sklepu določi, katera druga država je odgovorna za obravnavo prošnje.
3.ZMZ-1 se sklicuje na Uredbo 604/2013, vendar pa nova Uredba 2024/1351 v prehodni določbi v 83. členu navaja, da se sklicevanje na razveljavljeno uredbo šteje za sklicevanje na to uredbo in se bere v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge II. Skladno s prvim odstavkom 46. člena Uredbe 2024/1351 se predaja prosilca ali druge osebe iz točk (a), (b) ali (c) prvega odstavka 36. člena iz Republike Slovenije v odgovorno državo članico izvede v skladu z nacionalnim pravom Republike Slovenije po posvetu med državama članicama, kakor hitro je to izvedljivo, v šestih mesecih po prejemu zahteve za sprejem in potrditvi obvestila o ponovnem sprejemu s strani druge države članice, to je v konkretnem primeru 19. 8. 2026 ali po končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu glede odločitve o predaji z odložilnim učinkom v skladu s tretjim odstavkom 43. člena Uredbe 2024/1351.
4.Tožniki v tožbi navajajo, da gre tudi za mladoletnega otroka, rojenega leta 2019. Po novi Uredbi 2024/1351 je primarna skrb v postopku otrokova največja korist. V konkretnem primeru se otrok nahaja v Sloveniji s svojima staršema v okolju Azilnega doma ... , kjer je zanj vzpostavljena določena življenjska kontinuiteta. Pred izdajo izpodbijanega akta s tožniki ni bil opravljen osebni razgovor, tako toženka ni ugotavljala vseh individualnih okoliščin družine in otroka, ki pa so pomembne za presojo otrokove največje koristi. Odločitev upravnega organa ne more temeljiti zgolj na podatku, da je druga država članica prejela zahtevo za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. Formalna odgovornost druge države članice še ne pomeni, da je mogoče brez individualne presoje zanemariti presojo položaja otroka in njegove največje koristi.
5.Podane so bistvene kršitve določb postopka, posledično je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Postopek je potekal po novi Uredbi 2024/1351, ki v členu 22 ureja osebni razgovor kot sredstvo za ugotovitev informacij, relevantnih za določitev odgovorne države članice. Člen 22(1) nove Uredbe določa, da pristojni organ opravi osebni razgovor s prosilcem, pri čemer mora imeti prosilec možnost predložiti ustrezno utemeljene razloge za razmislek o uporabi člena 35(1), ki opredeljuje diskrecijsko klavzulo. Osebni razgovor se lahko opusti samo v primerih iz člena 22(2) nove Uredbe. Če izvedbo osebnega razgovora organ opusti zato, ker naj bi prosilec že na drug način zagotovil relevantne informacije, mora država članica prosilcu še vedno omogočiti, da predstavi vse nadaljnje informacije, relevantne za pravilno določitev odgovorne države članice, vključno z razlogi za razmislek o uporabi diskrecijske klavzule. V obravnavani zadevi osebni razgovor s tožniki ni bil opravljen, pri čemer iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno na kateri od zakonsko določenih podlag, niti ni razvidno, da bi toženka tožnikom zagotovila drugo učinkovito možnost, da predložijo vse informacije, relevantne za individualno presojo njihovega položaja.
6.Na podlagi člena 23(1) nove Uredbe je pri izvajanju vseh postopkov po tej uredbi primarna skrb držav članic otrokova največja korist. Pri njeni presoji morajo države članice upoštevati otrokovo dobrobit in socialni razvoj, morebitne posebne ranljivosti, zdravstvene potrebe, kulturno in jezikovno okolje, potrebo po stabilnosti in kontinuiteti socialnega in izobraževalnega varstva, varnost ter mnenje otroka glede na njegovo starost in zrelost. V konkretnem primeru iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi toženka opravila individualno presojo največje koristi tožnika, sedemletnega otroka. Toženka ne more individualizirane presoje največje koristi otroka nadomestiti zgolj z navedbo, da je druga država članica sprejela zahtevo za ponovni sprejem. Toženka je v konkretnem primeru v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zgolj navedla leto otrokovega rojstva ter, da je Helenska republika sprejela zahtevo za ponovni sprejem. Otrokove največja korist pa sploh ni ugotavljala, kar je v nasprotju z določbo člena 23(1) nove Uredbe. Upoštevati bi morala tudi člen 23(4) nove Uredbe ki določa elemente, ki so pomembni pri presoji največje koristi otroka in sicer: možnosti združitve družine, otrokovo dobro počutje in socialni razvoj kratkoročno, srednjeročno in dolgoročno, posebne ranljivosti, zdravstvene potrebe oz. invalidnost, potrebo po stabilnosti in kontinuiteti socialnega in izobraževalnega varstva, varnost, otrokovo mnenje glede na starost in zrelost, druge relevantne okoliščine. Po členu 23(1) nove Uredbe je po povedanem otrokova največja korist primarna skrb pri vseh postopkih po tej uredbi. Na podlagi člena 36(2) nove Uredbe se položaja mladoletnika, ki spremlja prosilca in je družinski član, ne sme ločiti od položaja
7.družinskega člana, vendar je izjema, če se izkaže, da to ni v otrokovo največjo korist. Toženka pred sprejemom izpodbijanega sklepa ni individualno ugotovila okoliščin družine in ni presodila največje koristi mladoletnega otroka. Tožeče stranke zato sodišču predlagajo naj jih zasliši o njihovih individualnih okoliščinah ter o vseh okoliščinah, relevantnih za presojo zakonitosti predaje in največje koristi mladoletnega otroka.
8.V konkretnem primeru gre za predajo tožnikov Helenski republiki za katero aktualno poročilo AIDA dokumentira konkretne in ponavljajoče se težave v sistemu sprejema, vključno z neustreznimi pogoji v posameznih nastanitvenih centrih. Poročilo dokumentira več intervencij ESČP v letu 2025 zaradi pogojev, v katerih so bili nastanjeni otroci. Leta 2025 so bili izdani začasni ukrepi v primerih otrok na Samosu, Lerosu in Kosu zaradi pogojev, povezanih med drugim z nastanitvijo, higieno, prehrano, zdravstveno oskrbo in dejanskim omejevanjem gibanja. Pri presoji predaje tožnikov Helenski republiki po povedanem ni mogoče izhajati zgolj iz abstraktne predpostavke, da je članica Evropske unije in zato država, v kateri so pravice prosilcev avtomatično zagotovljene. Zato bi toženka morala pred odločitvijo ugotoviti individualne okoliščine tožnikov (staršev in otroka) ter jih primerjati z dejanskimi posledicami predaje. Takšna presoja je potrebna tudi ob upoštevanju 3. člena Konvencije OZN o otrokovih pravicah, po katerem mora biti največja korist otroka primarna skrb pri vseh ukrepih, ki se nanašajo nanj, vključno z ukrepi upravnih organov, presoje konkretnih okoliščin glede otrokove največje koristi pa toženka v zadevnem postopku sploh ni izvedla.
9.Toženka bi morala, glede na dejstvo, da gre za družino z mladoletnim otrokom, presoditi tudi možnost uporabe diskrecijske klavzule iz člena 35(1) Uredbe 2024/1351, ki državi članici omogoča, da odstopi od siceršnjih meril za določitev odgovorne države in sama obravnava prošnjo, registrirano na njenem ozemlju. Presoditi bi morala ali bi bila predaja tožnikov Helenski republiki v skladu z otrokovo največjo koristjo in ali bi bile njegove individualne potrebe v grškem sistemu sprejema dejansko zagotovljene. Po ugotovitvi konkretnih okoliščin bi morala toženka možnost uporabe diskrecijske klavzule vsebinsko preučiti in odločitev v izpodbijanem sklepu ustrezno obrazložiti, česar pa ni storila. Sodišču tožniki predlagajo naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek.
Hkrati s tožbo tožniki vlagajo tudi predlog za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katerim predlagajo, naj sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve sodišča. Zatrjujejo, da bo z izvršitvijo izpodbijanega sklepa tožnikom nastala težko popravljiva oz. nepopravljiva škoda. Izvršitev izpodbijanega sklepa bi pomenila dejansko premestitev celotne družine iz Republike Slovenije v Helensko republiko še preden bi sodišče lahko opravilo vsebinsko presojo vprašanj, ki so predmet tega upravnega spora. Gre za poseg v osebni položaj tožnikov, obeh staršev in sedemletnega otroka. Izvršena predaja bi pomenila spremembo otrokovega življenjskega okolja in vključitev v drug sistem sprejema, še preden bi bilo sodišče presodilo ali je bila otrokova največja korist v predmetnem postopku ustrezno ugotovljena in upoštevana. Če bi sodišče šele po že izvršeni predaji tožnikov Helenski republiki ugotovilo nezakonitost izpodbijanega sklepa, vzpostavitev v prvotno stanje ne bi bila več mogoča. Posebej to velja za otroka. Upoštevati je potrebno čas, ki bi ga otrok medtem preživel v drugem okolju, morebitno prekinitev njegovega dosedanjega življenjskega ritma, spremembo socialnega in izobraževalnega okolja ter posledice morebitne negotovosti. Nevarnost nastanka težko popravljive škode obstaja tudi za starša, saj bi bil z izvršitvijo predaje Helenski republiki njun pravni in dejanski položaj nepovratno spremenjen, družina pa bi bila že vključena v drug državni sistem. Začasno zadržanje predaje pa ne pomeni dokončne odločitve, da Republika Slovenija prevzema odgovornost za vsebinsko obravnavo prošenj tožnikov. Pomeni le, da se do pravnomočne odločitve prepreči izvršitev ukrepa, katerega posledice bi lahko nastale prej, kot bi sodišče lahko učinkovito opravilo svoj nadzor. Javni interes ne bo ogrožen. V javnem interesu je nedvomno tudi spoštovanje prava Evropske unije, temeljnih pravic, učinkovito sodno varstvo in načela posebnega varstva otrok. V obravnavani zadevi ne gre zgolj za vprašanje, ali je Helenska republika formalno sprejela zahtevo Republike Slovenije za ponovni sprejem tožnikov. Gre za vprašanje, ali je bila pred odločanjem o predaji konkretne družine z mladoletnim otrokom opravljena individualizirana presoja, ki jo zahteva Uredba 2024/1351. Zaradi konkretne in neposredne nevarnosti nastanka težko popravljive oz. nepopravljive škode tožniki predlagajo, naj sodišče do pravnomočne odločitve odloži izvršitev izpodbijanega akta. Predlagajo tudi, naj sodišče izvede glavno obravnavo, ker osebni razgovor s tožniki v upravnem postopku ni bil opravljen in je zato njihovo neposredno zaslišanje pred sodiščem potrebno za razjasnitev odločilnih okoliščin. Tožniki sodišču predlagajo, naj sprejme predlagano začasno odredbo in izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu.
Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter meni, da je pravilen in zakonit in pri njem vztraja. Tožniki v tožbi poudarjajo, da je med njimi tudi mladoletni otrok, rojen leta 2019, za katerega je v postopkih skladno z Uredbo 2024/1351 primarna skrb največja korist otroka. Toženka pojasnjuje, da gre za otroka v spremstvu staršev in da Uredba 2024/1351 ne prepoveduje predaje mladoletnih otrok v spremstvu staršev, kar utemeljuje z določbo 28. člena Uredbe 2024/1351. V predmetni zadevi je nedvomno za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito tožnikov odgovorna Helenska republika, kar je potrdila s pozitivnim odgovorom na zahtevo za ponovni sprejem tožnikov. Sklicuje se na 53. in 68 odstavek cit. določbe Uredbe 2024/1351. Tudi sicer so tožniki sami najprej zaprosili za mednarodno zaščito v Helenski republiki in se tam nahajali daljši čas, šele nato so vložili prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Glede dejstva, da toženka ni opravila osebnega razgovora s tožniki in da ni upoštevala otrokove največje koristi, se toženka sklicuje na 22. člen in 38(1) člen Uredbe 2024/1351. Namen osebnega razgovora je prosilcu omogočiti, da pravilno razume informacije, ki jih je prejel v skladu s členom 19 cit. Uredbe. Pristojni organi zbirajo informacije o specifičnem položaju prosilca, tako da mu proaktivno zastavljajo vprašanja, na podlagi katerih bi se lahko določilo odgovorno državo članico za namen uporabe člena 39 cit. Uredbe. V predmetni zadevi pa odgovorna država članica ni bila določena z uporabo 39. člena Uredbe 2024/1351. Glede ugovora o pomanjkljivi presoji otrokove največje koristi za mladoletno tožečo stranko v povezavi s četrtim odstavkom 23. člena Uredbe 2024/1351 pa navaja, da gre za otroka, ki se v Republiki Sloveniji nahaja v spremstvu staršev, zato navedena pravna podlaga pri presoji predmetne zadeve ni relevantna. Ključno je načelo ohranjanja enotnosti družine, ki pa je bilo spoštovano. Glede ugovora, da bi morala toženka presojati kakšne so otrokove individualne potrebe, njegovo zdravstveno, psihološko, socialno in izobraževalno stanje, navezanost na okolje v katerem se nahaja in posledice predaje Helenski republiki pojasnjuje, da so tožniki sami najprej zaprosili za mednarodno zaščito v Helenski republiki. V zvezi z ugovorom opustitve presoje uporabe diskrecijske klavzule v povezavi z izvedbo osebnega razgovora pa navaja, da glede na okoliščine predmetne zadeve osebni razgovor, skladno z Uredbo 2024/1351, ni bil potreben. Glede tožbenih navedb, da ni jasno, kakšne zaščite bodo po predaji Helenski republiki deležni tožniki in kakšen bo njihov morebitni položaj glede vračanja se sklicuje na stališča iz sodb Vrhovnega sodišča RS I Up 275/2013 z 29. 8. 2013 in Upravnega sodišča I U 137/2024-13 z dne 29. 1. 2024, ki jih navaja. Zavrača tudi ugovor o stanju v Helenski republiki, ki izhaja iz Poročil AIDA. V nadaljevanju navaja, da se večji del spisa upravne zadeve nahaja na sodišču v zadevi I U 1546/2026, preostali del pa je bil sodišču poslan 1. 20. 2026.
Toženka na predlog tožnikov, naj sodišče izda začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 in do pravnomočne odločitve sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa, ni odgovorila.
K točki I izreka:
Tožba je utemeljena.
Med strankama je v obravnavani zadevi sporno ali je toženka z izpodbijanim sklepom pravilno in zakonito zavrgla tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, (gre za družino z mladoletnim otrokom, ki so državljani Republike Irak), ki so bile registrirane v Republiki Sloveniji 14. 8. 2026, ker je za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito odgovorna Helenska republika, tožniki pa bodo najkasneje v šestih mesecih od 19. 8. 2026 predani Helenski republiki. Iz podatkov sistema EURODAC izhaja, da je Helenska republika že registrirala prošnje tožnikov za mednarodno zaščito in 19. 8. 2026 potrdila prejem zahteve za ponovni sprejem tožnikov ter s tem priznala odgovornost za obravnavo prošenj tožnikov za mednarodno zaščito. Sporno je ali bi pred izdajo izpodbijanega sklepa toženka s tožniki morala opraviti osebni razgovor, pri čemer pa med strankama ni sporno dejstvo, da osebni razgovor s tožniki ni bil opravljen. Sporno je tudi ali bi morala toženka pred sprejemom izpodbijanega sklepa presoditi konkretne okoliščine primera glede na to, da so tožniki, prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, družina z mladoletnim otrokom, glede katerega je potrebno upoštevati načelo največje koristi otroka (četrti odstavek 3. člena in 15. člen ZMZ-1).
Ker je bila prošnja tožnikov za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji registrirana po 12. 6. 2026, je toženka pravilno odločala v skladu z Uredbo 2024/1351 (94. člen Uredbe).
Tukajšnje sodišče je o vprašanju obveznosti osebnega razgovora v postopku po 41. členu Uredbe 2024/1351 že razsodilo
in tej sodni praksi sodišče sledi tudi v obravnavani zadevi. Skladno z določbami prvega odstavka 22. člena Uredbe 2024/1351 pristojni organi države članice, ki izvedejo postopek določitve odgovorne države članice, za olajšanje tega postopka opravijo osebni razgovor s prosilcem za namen predložitve zahteve drugi državi članici za sprejem prosilca (39. člen Uredbe 2024/1351). Namen osebnega razgovora je tudi prosilcu omogočiti, da pravilno razume informacije, ki jih je prejel v skladu z 19. členom Uredbe 2024/1351. Pristojni organi v okviru osebnega razgovora zbirajo informacije o specifičnem položaju prosilca, tako da mu proaktivno zastavljajo vprašanja, na podlagi katerih bi se lahko določilo odgovorno državo članico (39. člen Uredbe 2024/1351). Po drugem odstavku 22. člena citirane Uredbe se osebni razgovor lahko opusti, (a) kadar je prosilec pobegnil, (b) se ni udeležil osebnega razgovora in ni navedel opravičljivih razlogov za svojo odsotnost ali (c) je po prejetju informacij iz 19. člena Uredbe 2024/1351 že na drug način zagotovil ustrezne informacije za postopek za določitev odgovorne države članice drugega odstavka 22. člena Uredbe 2024/1351.
Z uporabo jezikovne, sistematične in namenske metode razlage prava je treba določbe 22. člena Uredbe 2024/1351 po presoji sodišča razumeti tako, da vzpostavljajo obveznost izvedbe osebnega razgovora v postopku določanja odgovorne države članice v okviru 39. člena cit. Uredbe
medtem ko za postopek predložitve obvestila o ponovnem sprejemu po 41. členu cit. Uredbe takšna obveznost ni določena. Vendar pa iz okoliščine, da prvi in tretji odstavek 22. člena osebni razgovor eksplicitno povezujeta le z uporabo 39. člena cit. Uredbe, ni mogoče izpeljati, da je izvedba osebnega razgovora v postopku po 41. členu cit. Uredbe prepovedana.
Drugi odstavek 41. člena cit. Uredbe izrecno predvideva uporabo relevantnih elementov izjav zadevne osebe, pri čemer ne določa načina pridobivanja teh izjav in ne izključuje njihove pridobitve z osebnim razgovorom. Zato je po presoji sodišča osebni razgovor v postopku po 41. členu cit. Uredbe mogoče opraviti, vendar njegova izvedba ni procesna predpostavka za predložitev obvestila o ponovnem sprejemu. Taka razlaga je skladna tudi z uvodno izjavo številka 60, iz katere je v bistvenem razvidno, naj se osebni razgovor opravi vselej, razen v primerih, ki so enaki tistim iz drugega odstavka 22. člena cit. Uredbe, med katerimi pa ni sklicevanja na 41. člen Uredbe 2024/1351.
Vendar pa bi razlaga, za katero se zavzema tožena stranka v odgovoru na tožbo, da osebni razgovor v primeru postopka po 41. členu Uredbe 2024/1351 ni potreben, obenem pomenila tudi, da upravni organ ob upoštevanju načela zaslišanja stranke (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) odloča v posebnem ugotovitvenem postopku le v primeru predložitve zahteve za sprejem (39. člen Uredbe 2024/1351) in ne tudi, ko vodi postopek za obvestilo o ponovnem sprejemu (41. člen Uredbe 2024/1351), kar velja tudi za konkretni primer. S tem toženka smiselno izraža stališče, da Uredba 2024/1351 v postopkih po 41. členu pooblašča upravni organ le za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka, ki omogoča organu, da odloči takoj po izvedbi ugotovitvenega postopka, ne da bi pri tem zaslišal stranko oz. ji omogočil pravico do izjave. Glede tega pa je Vrhovno sodišče RS že sprejelo stališče, da je izvedba skrajšanega ugotovitvenega postopka ter s tem povezana opustitev načela zaslišanja stranke po ZUP vselej le procesna možnost upravnega organa in ne njegova obveznost.
Izbira te možnosti pride v poštev le tedaj, kadar to določa zakon in če s tem pravice stranke niso nedopustno prizadete.
Glede na vsakokratne okoliščine je torej upravni organ dolžan na podlagi navedene procesne diskrecije presoditi, kako naj vodi upravni postopek in na kakšen način naj stranki omogoči, da uresniči vsa svoja procesna upravičenja, še posebej tista, ki ji pripadajo zato, da ohrani svoj položaj kot subjekt upravnega postopka s svojim osebnim dostojanstvom in pripadajočimi ustavnimi pravicami.
Skrajšani ugotovitveni postopek pa lahko upravni organ izvede le, ko ugotovi, da so za tak postopek podani zakonski pogoji, kar mora v obrazložitvi odločitve tudi pojasniti.
Tudi z vidika varstva pravice iz 22. člena Ustave RS je bistveno, da postopek pred upravnim organom ne poseže v jedro načela zaslišanja stranke, ki je v tem, da se mora stranki omogočiti, da se seznani z vsem dokaznim gradivom, na katerem temelji odločitev organa, in da se o tem izjavi, če bi odločitev lahko negativno vplivala na njen pravni položaj, kot negativno vpliva odločitev o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito.
, kot negativno vpliva odločitev o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito.
Navedeno izhodišče je skladno z 19. členom Uredbe 2024/1351, ki ureja pravico prosilca do obveščenosti. Prvi odstavek navedenega člena določa, da čim prej, v vsakem primeru pa na dan registracije prošnje za mednarodno zaščito v državi članici, pristojni organ te države članice prosilcu zagotovi informacije o uporabi Uredbe 2024/1351, njegovih pravicah na podlagi te uredbe in obveznostih iz 17. člena Uredbe 2024/1351 ter o posledicah neizpolnjevanja obveznosti, določenih v 18. členu Uredbe 2024/1351 (gre za različne obveznosti, vezane na sodelovanje prosilca s pristojnimi organi). Te informacije vključujejo zlasti informacije o ciljih Uredbe 2024/1351, obveznostih sodelovanja prosilca s prisojnimi organi, merilih in postopku za določitev odgovorne države članice, posledicah predaje, možnostih, da prosilec navede utemeljene razloge, da pristojni organi razmislijo o uporabi diskrecijske klavzule, o pravici do osebnega razgovora in njegovem cilju v skladu z 22. členom Uredbe 2024/1351 (glej točke a-t prvega odstavka 19. člena Uredbe 2024/1351). Informacije v citirani določbi so navedene le primeroma (ne taksativno), kar pomeni, da ni izključena obveznost posredovanja tudi drugih informacij, ki so upoštevne v okoliščinah posameznega primera. Drugi odstavek 19. člena Uredbe 2024/1351 pa določa, da ima prosilec možnost, da zahteva informacije o poteku postopka, pristojni organi pa prosilca tudi obvestijo o tej možnosti.
Po presoji sodišča 19. člen Uredbe 2024/1351 določa samostojno pravico prosilca do obveščenosti. Ta se uresničuje tudi z opravo osebnega razgovora v skladu z 22. členom Uredbe 2024/1351, katerega namen je, da se v postopku razčistijo morebitne nejasnosti glede informacij iz 19. člena Uredbe 2024/1351 (pridobljene primeroma preko predstavitvenega gradiva, s katerim se prosilci seznanijo v sprejemnici) torej, da se te informacije po potrebi ustrezno še dopolnijo. Iz tega izhaja, da so zagotovila iz 19. člena in 22. člena Uredbe 2024/1351 medsebojno vsebinsko povezana.
Toženka je izpodbijani sklep izdala v skrajšanem ugotovitvenem postopku, tožnikom pa v tem postopku ni bila dana možnost, da se opredelijo do vseh dejstev in okoliščin, ki so pomembne za njihovo predajo Helenski republiki. S tem je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. Na podlagi 33. člena ZMZ-1 se v postopkih po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno. Skladno s prvim odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, še preden se izda upravna odločba. V skladu s tretjim odstavkom 9. člena ZUP organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Dejansko stanje v zvezi s predajo tožnikov Helenski republiki bi bilo potrebno ugotavljati v upravnem postopku z upoštevanjem načela zaslišanja stranke ter z osebnim razgovorom s tožniki.
Ob upoštevanju navedenih izhodišč bi toženka morala navesti zakonsko dopustne razloge za opustitev zaslišanja stranke (in s tem spoštovanja pravice do izjave), česar ni storila, v nasprotnem bi morala tožnikom pravico do izjave v postopku glede izdaje izpodbijanega sklepa omogočiti (preko izvedbe osebnega razgovora). Za zakonitost izpodbijanega sklepa bi morala pojasniti razloge zaradi katerih v konkretnem primeru, ko je izpodbijani sklep glede na tožbene navedbe očitno negativno vplival na pravni položaj vseh tožnikov, kljub opustitvi osebnega razgovora in odločitvi po skrajšanem ugotovitvenem postopku ni bilo poseženo v jedro načela zaslišanja stranke. Glede na navedeno, je v obravnavani zadevi podana absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) , saj iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niso jasni razlogi za opustitev osebnega razgovora in tožnikove pravice do izjave preko načela zaslišanja stranke.
Nadalje sodišče meni, da v primeru vračanja mladoletnih otrok toženko, pri obravnavi prošenj za mednarodno zaščito zavezuje neposredno že prvi odstavek 56. člena Ustave RS, ki določa, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Načelo otrokove največje koristi je dodatno uzakonjeno v 15. členu ZMZ-1, ki v prvem odstavku 15. člena ZMZ-1 izrecno določa, da je največja korist otroka primarna skrb pri obravnavi mladoletnikov, pri čemer je torej poudarjena največja korist otroka in ne samo korist otroka. Toženka je v konkretnem primeru v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zgolj navedla leto otrokovega rojstva ter, da je Helenska republika sprejela zahtevo za ponovni sprejem. Po presoji sodišča je povsem utemeljen tožbeni ugovor, da toženka otrokove največje koristi sploh ni ugotavljala, pa bi jo morala Tudi na podlagi prvega odstavka 15. člena ZMZ-1 bi morala toženka pri odločanju upoštevati in zagotoviti največjo korist otroka. Toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedla dejstev oz. zaključkov, iz katerih bi bilo mogoče razbrati, da je v postopku glede mladoletnega otroka (pri čemer se je sama odločila za združitev postopkov) ugotavljala največjo korist otroka in kako bi izročitev tožnikov Helenski republiki zagotovila uresničitev največje koristi otroka. Sodišče s tem v zvezi pripominja, da mora toženka na največjo korist otroka paziti oz. jo ugotavljati po uradni dolžnosti na podlagi 15. člena ZMZ-1. Glede na navedeno, ni možen preizkus zakonitosti izpodbijanega sklepa glede ugotavljanja in zagotavljanja največje koristi otroka - tretje navedenega tožnika v konkretnem primeru, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1 .
Zaradi predhodno navedenih absolutno bistvenih kršitev določb postopka je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijan sklep odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Upravno sodišče teh kršitev ni odpravilo, saj tožniki na ta način ne bi bili postavljeni v bistveno enak položaj, kot če navedene kršitve upravni organ ne bi povzročil, pomenilo pa bi tudi, da je na sodišče prenesen pretežni del bremena dokaznega postopka, ki ga zakon sicer nalaga upravnemu organu, za kar po mnenju sodišča v drugem odstavku 51. člena ZUS-1 ni podlage. V ponovnem postopku naj upravni organ upošteva zgoraj navedena stališča sodišča glede izvedbe postopka in ugotovljene kršitve določb postopka odpravi ter naj v zadevi ponovno odloči.
Ker je sodišče že zaradi navedenih absolutno bistvenih kršitev določb postopka izpodbijani sklep odpravilo in vrnilo zadevo upravnemu organu v ponovni postopek, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.
Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUS-1, po katerem lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.
K točki II izreka:
Sodišče je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:
ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek 43. člena Uredbe 2024/1351, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Po sodni praksi tukajšnjega sodišča za izdajo začasne odredbe v tovrstnih sporih veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.
Tožniki navajajo, da bi izvršitev izpodbijanega sklepa imela za posledico predajo tožnikov Helenski republiki, s čimer bi se neposredno poseglo v osebni položaj vseh treh tožnikov, obeh staršev in sedemletnega otroka. Izvršena predaja bi pomenila spremembo otrokovega življenjskega okolja in vključitev v drug sistem sprejema, še preden bi bilo sodno presojeno ali je bila njegova največja korist v predmetnem upravnem postopku sploh ustrezno ugotovljena in upoštevana. Po izvršeni predaji tožnikov Helenski republiki na podlagi izpodbijanega sklepa v primeru ugodilne sodbe sodišča v upravnem sporu vzpostavitev v prvotno stanje ne bi bilo več mogoče. Upoštevati je tudi potrebno čas, ki bi ga otrok medtem preživel v drugem okolju, morebitno prekinitev njegovega dosedanjega življenjskega ritma, spremembo socialnega in izobraževalnega okolja ter posledice morebitne negotovosti. Nevarnost nastanka težko popravljive škode obstaja tudi za starša, saj bi bil z izvršitvijo predaje Helenski republiki njun pravni in dejanski položaj nepovratno spremenjen, družina pa bi bila že vključena v drug državni sistem. Po presoji sodišča je nujnost izdaje začasne odredbe v obravnavani zadevi izkazana s potrebno stopnjo verjetnosti, saj je toženka v odgovoru na tožbo ne prereka navedb tožnikov glede nastanka težko popravljive oz. nepopravljive škode. Toženka je namreč odgovorila zgolj na tožbene navedbe, ni pa podala odgovora glede predlagane začasne odredbe. Zato sodišče na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 te tožnikove navedbe šteje za priznane. Posledično je zato zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče ugodilo. Zaradi izdaje začasne odredbe pa tudi ne bi bila prizadeta javna korist.
Po povedanem so v zadevi izkazani vsi zakonsko določeni pogoji iz drugega odstavka 32. člena ZUS-2, zato je sodišče tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo.
-------------------------------
1Glej sodbe in sklep Upravnega sodišča RS v zadevah I U 1574/2026-13 z dne 16. 9. 2026, I U 1574/2026-13 z dne 10. 9. 2026, I U 1619/2026-16 z dne 16. 9. 2026 in druge.
2Angleško besedilo uredbe se v tem delu glasi: "The competent authorities ... shall conduct a personal interview with the applicant for the purpose of applying Article 39". Besedna zveza "shall conduct" nakazuje na obveznost, besedna zveza "for the purpose of applying Article 39" pa na to, da je ta obveznost izrecno vezana na postopek iz člena 39, torej na take charge request.
3Če bi zakonodajalec želel določiti, da se osebni razgovor v postopku iz člena 41 ne sme opraviti, bi to lahko določil z besedno zvezo "shall not be conducted” ali z izrecno določitvijo, da se člen 22 ne uporablja. Takšne določbe pa v členu 22 ni.
4Glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 1765/2026-16 z dne 29. 9. 2026, točke 13 do 17 obrazložitve.
5Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 17/2023 z dne 30. 11. 2023 (21. točka obrazložitve).
6Prav tam.
7Prav tam.
8Prav tam (25. točka obrazložitve).
9Stranka ima pravico biti subjekt in ne le objekt upravnega postopka, zato se ima pravico tega postopka aktivno udeleževati ter v njem varovati svoje pravice in pravne interese, pri čemer je bistveni in neločljivi del tudi pravica, da se seznani z vsemi dejstvi in okoliščinami, ugotovljenimi v postopku s strani upravnega organa, ki so pomembne za odločitev v zadevi, ter da se o njih izjavi (glej tudi E. Kerševan, V. Androjna: Upravno procesno pravo, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba 2017, str. 247 in nasl.).
10Glasi se: "Za bistveno kršitev pravil upravnega postopka se v vsakem primeru šteje, če se odločbe ne da preizkusiti."
11Glej Upravno sodišče RS, sodba in sklep I U 608/2024-13 z dne 3. 4. 2024, tč.31 in 32.
12Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017 (14. tč. obrazložitve).