Jedro

Za presojo stvarne pristojnosti v navedeni zadevi je bistveno, ali je pravna podlaga za vtoževano terjatev obstoj dejanskega delovnega razmerja ali pa je pravna podlaga ustni dogovor o podjemni pogodbi. Glede na to, da v zvezi z delom, ki ga je tožnik opravil za družbo B., d.o.o. oziroma za toženca kot samostojnega podjetnika ni bila sklenjena niti pogodba o zaposlitvi, niti podjemna pogodba, dejanske navedbe strank pa bi lahko kazale tako na faktično delovno razmerje kot ustno dogovorjeno pogodbo o delu, je za odločitev o stvarni pristojnosti lahko bistveno tudi to, kako stranke opredeljujejo svoje razmerje.

Izrek

Za odločanje v tem sporu je pristojno Okrajno sodišče v Škofji Loki.

Obrazložitev

1. Tožnik je v dopolnitvi tožbe, vloženi potem, ko je bil na podlagi ugovora tožene stranke razveljavljen sklep o izvršbi, navedel, da je več let delal za toženca, najprej v okviru njegovega s.p., kasneje pa družbe B., d.o.o.. V okviru s.p. naj bi bila plačila še dokaj redna, po ustanovitvi d.o.o., pa so se plačila praktično ustavila, čeprav je formalno dobival plačilne liste1. Navajal je tudi, da mu toženec nikoli ni izročil pogodbe o zaposlitvi, čeprav je bil pri njem redno zaposlen, kar izhaja tudi iz priloženih plačilnih list. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo zneskov, razvidnih iz obračunskih listov.

2. Okrajno sodišče v Škofji Loki se je s sklepom P 51/2017 dne 30. 8. 2017 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi. Sklenilo je, da bo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, Zunanjem oddelku v Kranju, kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Odločitev temelji na ugotovitvi, da tožnik s tožbo zahteva plačilo plač za čas, ko je bil redno zaposlen pri družbi B., d.o.o., katere pravni naslednik je po podatkih AJPES toženec.

3. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju, pristojnosti ni sprejelo in je sprožilo spor o pristojnosti. V predlogu za odločitev v sporu o pristojnosti navaja, da je toženec že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in potem tudi v odgovoru na tožbo trdil, da tožnik v družbi B., d.o.o. ni bil nikoli zaposlen, ampak je le občasno pomagal, zaradi česar tudi ni bil prijavljen v obvezna socialna zavarovanja, ampak je bil v skladu z dogovorom plačan po urah. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da tožnik v času, ko je opravljal delo za družbo B., d.o.o., ni bil prijavljen v socialna zavarovanja in ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo razčistilo pravno podlago tožbenega zahtevka in na podlagi trditev obeh strank ugotovilo, da pravna podlaga tožbenega zahtevka ne izhaja iz delovnega razmerja tožnika pri družbi B., d.o.o., ampak je med njima obstajalo pogodbeno razmerje civilnega prava (delovršna pogodba). Ker med tožnikom in družbo B., d.o.o. ni obstajalo delovno razmerje, nista izpolnjena subjektivni niti objektivni kriterij, po katerih se določa pristojnost delovnega sodišča. Družba B., d.o.o., katere obveznosti je po njenem izbrisu iz sodnega registra prevzel toženec, ni bila delodajalec tožnika. Spora zato ni mogoče opredeliti kot delovni spor, ampak gre za spor, za rešitev katerega je na podlagi 1. člena in prvega odstavka 30. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pristojno sodišče splošne pristojnosti.

4. Za odločanje v tem sporu je pristojno Okrajno sodišče v Škofji Loki.

5. Navedbe v dopolnitvi tožbe so sicer res kazale na pristojnost delovnega sodišča, saj je tožnik navajal, da je bil pri tožencu kot samostojnem podjetniku oziroma družbi B., d.o.o. redno zaposlen in da mu niso bile izplačane vtoževane plače, za katere je sicer formalno prejel plačilne liste. Na podlagi teh navedb je Okrajno sodišče v Škofji Loki lahko utemeljeno sklepalo, da gre v tej zadevi za individualni delovni spor o terjatvi tožnika za plačilo v delovnem razmerju opravljenega dela oziroma za obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljeno delo. Za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki je v skladu s točko a prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) pristojno delovno sodišče. Vendar pa je delovno sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo ugotovilo drugačen temelj tožbenega zahtevka. Tožnik je na poziv sodnice, da naj pojasni ali vztraja pri pravni podlagi tožbenega zahtevka, da je šlo za delovno razmerje, pojasnil, da je šlo za pogodbeno razmerje civilnega prava. Tudi toženec je soglašal s tem, da v konkretnem primeru ne gre za spor, ki bi izhajal iz delovnega razmerja, opozoril pa je, da so vsi zahtevki za čas pred 1. 7. 2013 zastarani.

6. Za presojo stvarne pristojnosti v navedeni zadevi je bistveno, ali je pravna podlaga za vtoževano terjatev obstoj dejanskega delovnega razmerja ali pa je pravna podlaga ustni dogovor o podjemni pogodbi. Glede na to, da v zvezi z delom, ki ga je tožnik opravil za družbo B., d.o.o. oziroma za toženca kot samostojnega podjetnika ni bila sklenjena niti pogodba o zaposlitvi, niti podjemna pogodba, dejanske navedbe strank pa bi lahko kazale tako na faktično delovno razmerje kot ustno dogovorjeno pogodbo o delu, je za odločitev o stvarni pristojnosti lahko bistveno tudi to, kako stranke opredeljujejo svoje razmerje. Toženec je že v odgovoru na tožbo in tudi na naroku zatrjeval, da tožnik ni bil zaposlen pri družbi B., d.o.o., da pa je res pomagal pri določenih delih, za opravljeno delo pa je dobil dogovorjeno plačilo po urah. Te navedbe kažejo na to, da toženec uveljavlja obstoj ustno dogovorjene podjemne pogodbe. Obenem je tudi tožnik na naroku za glavno obravnavo kot pravno podlago tožbe navedel civilno pravno pogodbeno razmerje.

7. Ob takšnem kompetenčnem stanju je treba ta spor v skladu s točko II/2, 99. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS, Ur. l. RS, št. 19/1994 s spremembami) v povezavi s 1. členom ZPP opredeliti kot spor o premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerjih fizičnih in pravnih oseb, za katerega je v skladu s prvim odstavkom 30. člena ZPP pristojno Okrajno sodišče v Škofji Loki.

1 Gre za obračunske liste, v katerih je navedeno število opravljenih ur v posameznem dnevu, vrednost ure, pri nekaterih datumih tudi višina nadomestila za malico.