Jedro

Izločiti je mogoče samo posameznega sodnika ali več sodnikov, ne pa sodišča. Tožnika je v ponovljenem postopku zastopal CSD Domžale, zato tožnikove procesne pravice niso bile kršene, čeprav sam ni bil povabljen na glavno obravnavo. Zadošča namreč, da je na naroku sodeloval njegov začasni zastopnik.

Izrek

I. Predlog za izločitev Višjega sodišča v Ljubljani se zavrže. II. Pritožbi zoper sklep z dne 15. 2. 2013 se delno ugodi in se odločitev o zavrženju pritožbe zoper sklep z dne 16. 11. 2012 (I. točka izreka) razveljavi.

Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 2. 2013. III. Pritožbi zoper sklep z dne 16. 11. 2012 se ugodi in se ta sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

IV. Pritožba zoper sklep z dne 25. 1. 2013 se zavrne in se ta sklep sodišča prve stopnje potrdi.

V. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožniku v tem postopku postavilo skrbnika za poseben primer, ker je podvomilo o tožnikovi pravdni sposobnosti. Za skrbnika je 27. 9. 2012 imenovalo Center za socialno delo Domžale. Tožnik se je zoper imenovanje skrbnika pritožil, vendar je sodišče prve stopnje njegovo pritožbo s sklepom z dne 16. 11. 2012 zavrglo, ker skrbnik te tožnikove pritožbe ni odobril. Ponovno tožnikovo pritožbo je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 15. 2. 2013 zavrglo; hkrati je zavrglo tudi tožnikov predlog za postavitev skrbnika – odvetnika in zavrnilo tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Pred tem je s sklepom z dne 25. 1. 2013 zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek zaradi motenja posesti in njegov predlog za izdajo začasne odredbe.

2. Tožnik se je zoper sklep z dne 25. 1. 2013 pravočasno pritožil. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge, obenem pa sodišču prve stopnje očita namerno kratenje njegovih ustavnih človekovih pravic in svoboščin. Predlaga razveljavitev vseh procesnih sklepov od prve obravnave dalje in razveljavitev končnega sklepa ter vrnitev zadeve v novo odločanje drugemu sodišču. Navaja, da se sodnica, ki je v zadevi odločala, iz svoje prejšnje službe pozna s tožencem, temu primerne pa so tudi njene odločitve v postopku. Sodnica zlorablja tožnikove težave. Nezakonito mu je postavila skrbnika za poseben primer, njegovo pritožbo pa zavrgla. Glavno obravnavo je opravila brez tožnikove vednosti in brez zaslišanja izvedenca D. Š.. Odločitev sodišča prve stopnje je nestrokovna, saj se drsna vrata ne morejo povesiti. Vse od motenja do ogleda, ki ga je izvedenec opravil 8. 5. 2006, so bila sporna vrata v položaju „odprto“, stoječa na delu tračnice na parceli tožencev, zasuta z zemljo in peskom tako, da jih ni bilo mogoče premikati niti nositi. Če tožnik ne bi vložil tožbe, bi bila drsna vrata še vedno zasuta v položaju „odprto“ na zemljišču tožencev. Sodišče prve stopnje ni uporabilo nobenega predpisa niti Ustave, s čimer je tožniku namerno kršilo njegovo pravico do sodnega posestnega varstva.

3. Toženca v odgovoru na to tožnikovo pritožbo predlagata njeno zavrnitev in pritrjujeta razlogom izpodbijanega sklepa, medtem ko tožnik v svoji repliki na njun odgovor predlaga, naj pritožbeno sodišče opravi narok na kraju samem ali zadevo odstopi v mediacijski postopek.

4. Tožnik v pritožbi zoper sklep z dne 15. 2. 2013 predlaga izločitev Višjega sodišča v Ljubljani, ker pristransko in nezakonito podpira imenovanje CSD Domžale za tožnikovega skrbnika. Sicer pa se tožnik tudi v tej pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje drugemu sodišču prve stopnje. Sodišče je namreč napačno ugotovilo, da je odločitev o postavitvi CSD Domžale za tožnikovega skrbnika pravnomočna. Sodišče tožniku z neresnicami krati pravico do pritožbe in njegove temeljne ustavne pravice in svoboščine. V dolžnikovem primeru gre za nezakonito, krivično in celo sovražno sojenje. Podrejeno tožnik ugovarja zoper nevestno in nestrokovno delo skrbnika za poseben primer.

O predlagani izločitvi sodišča:

5. Po tretjem odstavku 72. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko stranka zahteva izločitev le poimensko določenega sodnika. Izločiti je namreč mogoče samo posameznega sodnika ali več sodnikov, ne pa sodišča. Ker je tožnik zahteval izločitev Višjega sodišča v Ljubljani in ne poimensko določenih sodnikov, je njegova zahteva nedopustna. Po petem odstavku 72. člena ZPP se za zahtevo za izločitev ne uporabljajo določbe o vračanju nerazumljivih in nepopolnih vlog v popravo oziroma dopolnitev. O takšni zahtevi ne odloča predsednik sodišča, ampak jo na podlagi šestega odstavka 72. člena ZPP s sklepom zavrže predsednik senata. Po navedenem je sodišče druge stopnje tožnikov predlog za izločitev tega sodišča brez vsebinskega obravnavanja zavrglo.

O pritožbi zoper sklep z dne 15. 2. 2013:

6. Tožnik v tej pritožbi obrazloženo oporeka le o odločitvi o zavrženju njegove pritožbe z dne 16. 11. 2012, razlogov za svoje nestrinjanje z zavrženjem predloga za postavitev skrbnika – odvetnika in zavrnitvijo predlagane vrnitve v prejšnje stanje pa ne navaja. Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, za vrnitev v prejšnje stanje ni zakonskega razloga, saj tožnik v postopku ni zamudil nobenega roka ali naroka. Če tožnik meni, da ga sodišče ni pravilno povabilo na glavno obravnavo, je to lahko zgolj pritožbeni razlog, ki bi ga tožnik smel uveljavljati v pritožbi zoper sklep z dne 25. 1. 2013. Vrnitev v prejšnje stanje pa lahko stranka zahteva le tedaj, ko je razlog za zamudo na njeni strani. Zavrženje predloga za postavitev skrbnika – odvetnika je sodišče prve stopnje, kot bo še obrazloženo, resda napačno oprlo na ugotovitev, da je bilo o tem, kdo je tožnikov skrbnik, že pravnomočno odločeno s sklepom z dne 27. 9. 2012. Sklep sodišča prve stopnje z dne 27. 9. 2012 v resnici še ni pravnomočen. Kljub temu pa je odločitev o zavrženju tega tožnikovega predloga pravilna. Tožniku je bil namreč že postavljen začasni skrbnik v upravnem postopku (sklep CSD Domžale št. 12210-6/2008-9 z dne 17. 7. 2012), odločitev o tem pa je po zavrnitvi tožnikove pritožbe (sklep Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, št. 12007-41/2012/8 z dne 7. 1. 2013) že dokončna. Potrebe po imenovanju dodatnega skrbnika v tej pravdi torej ni. Svoje ugovore zoper delo skrbnika pa bo moral tožnik v skladu z 200. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih nasloviti na ministrstvo, pristojno za družino. To sodišče namreč za odločanje o takšnih ugovorih ni pristojno.

7. Tožnik pa utemeljeno izpodbija odločitev o zavrženju njegove pritožbe zoper sklep z dne 16. 11. 2012. Ta sklep namreč ni mogel postati pravnomočen že 5. 12. 2012, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, saj ga je tožnik prejel šele 4. 2. 2013, že 6. 2. 2013 pa se je zoper njega pritožil. Očitno je, da ob vložitvi tožnikove pritožbe predpisani 15-dnevni pritožbeni rok še ni potekel. Sodišče prve stopnje mu torej z izpodbijanim sklepom ne bi smelo odreči pravice do vsebinskega obravnavanja njegove pritožbe. Sodišče prve stopnje je najbrž štelo, da za sklep z dne 16. 11. 2012 zadošča vročitev Centru za socialno delo Domžale kot tožnikovemu skrbniku za poseben primer, ki je bila opravljena 19. 11. 2012. Pri tem pa je spregledalo, da navedeni center tedaj še ni imel statusa skrbnika, ker sklep o njegovem imenovanju z dne 27. 9. 2012 v resnici ni postal pravnomočen, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

8. Sodišče druge stopnje je po navedenem delno ugodilo tožnikovi pritožbi zoper sklep z dne 15. 2. 2013 in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP sklep v I. točki izreka (ki se nanaša na odločitev o zavrženju tožnikove pritožbe zoper sklep z dne 16. 11. 2012) razveljavilo. Preostali del sklepa (v II. in III. točki izreka) je potrdilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP tožnikovo pritožbo v tem delu zavrnilo.

O pritožbi zoper sklep z dne 16. 11. 2012:

9. Glede na delno razveljavitev prejšnjega sklepa je moralo sodišče druge stopnje odločiti o tožnikovi pritožbi zoper sklep z dne 16. 11. 2012. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je ta sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo pritožbo z dne 17. 10. 2012, nezakonit. Sodišče prve stopnje se je namreč oprlo na izjavo CSD Domžale, da ne odobrava te tožnikove pritožbe. Spregledalo pa je, da tedaj sploh še ni bil upravičen opravljati svoje skrbniške funkcije in zato tudi ne odločati o odobritvi ali neodobritvi tožnikovih procesnih dejanj. Tožnik se je namreč zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 27. 9. 2012, s katerim je bil CSD Domžale imenovan za skrbnika, pravočasno pritožil. Njegova pritožba je glede na pravni pouk imela suspenzivni učinek. Ker pa je bila tožniku v nepravdnem postopku (N 53/2011 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani) že 10. 10. 2012, ko pritožbeni rok zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 27. 9. 2012 še ni potekel, pravnomočno delno odvzeta poslovna sposobnost, je po 1. točki prvega odstavka 205. člena ZPP zaradi izgube tožnikove pravdne sposobnosti, za katero je po prvem odstavku 77. člena ZPP potrebna popolna poslovna sposobnost, tega dne, torej 10. 10. 2012, nastopila prekinitev postopka v tej pravdi. Dokler traja prekinitev postopka, sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj (drugi odstavek 207. člena ZPP). Sodišče prve stopnje sicer ni izdalo ne sklepa o prekinitvi postopka in ne sklepa o njegovem nadaljevanju. Ne glede na to pa se je postopek lahko nadaljeval šele od 7. 1. 2013, ko je postal dokončen sklep o postavitvi začasnega skrbnika tožniku. Ker je bil po navedenem sklep sodišča prve stopnje z dne 16. 11. 2012 izdan v času, ko je bil postopek po zakonu prekinjen, je ta sklep brez pravnega učinka. Sodišče druge stopnje je zato tej tožnikovi pritožbi ugodilo in sklep z dne 16. 11. 2012 na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo. To pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka odločiti o tožnikovi pritožbi z dne 17. 10. 2012 zoper sklep z dne 27. 9. 2012, pred tem pa pridobiti (novo) izjavo tožnikovega sedanjega začasnega zastopnika o tem, ali odobrava vložitev te tožnikove pritožbe.

O pritožbi zoper sklep z dne 25. 1. 2013:

10. Tožnik s svojim predlogom za razveljavitev vseh procesnih sklepov, ki so bili izdani v ponovljenem postopku, ne more uspeti, ker ga ni ustrezno konkretiziral. Pritožba brez opredeljene navedbe odločbe, ki se izpodbija, je nepopolna in zato njeno vsebinsko obravnavanje ni mogoče. Tudi pritožbeni očitki na račun sodnice sodišča prve stopnje, ki je odločala v ponovljenem postopku, niso upoštevni. Če tožnik meni, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnice, bi smel zahtevati njeno izločitev (6. točka 70. člena ZPP), vendar bi to moral storiti najpozneje do konca glavne obravnave (drugi odstavek 72. člena ZPP) in ne šele v pritožbi.

11. Za odločitev o tej tožnikovi pritožbi predlagana pritožbena obravnava na kraju samem ni bila potrebna. Pritožbeni preizkus je namreč pokazal, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o glavni stvari, torej o zatrjevanem motenju tožnikove posesti, dovolj celovito in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, niti tistih, ki jih tožnik izrecno (ne pa tudi obrazloženo) uveljavlja v svoji pritožbi. Tožnika je v ponovljenem postopku zastopal CSD Domžale, ki je od 7. 1. 2013 njegov začasni skrbnik, zato tožnikove procesne pravice niso bile kršene, čeprav sam ni bil povabljen na glavno obravnavo. Zadošča namreč, da je na naroku sodeloval njegov začasni zastopnik. Sodišče prve stopnje bi sicer moralo v skladu s prvim odstavkom 362. člena ZPP, upoštevaje prejšnji razveljavitveni sklep, znova zaslišati izvedenca, vendar je izvedbo tega dokaza opustilo. Ker pa tožnikov začasni zastopnik te kršitve na naroku ni uveljavljal, se v pritožbi nanjo ne more več uspešno sklicevati (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

12. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podrobno nanizalo razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka in predlagane začasne odredbe. Tožnik jim v pritožbi sicer nasprotuje, ne izpodbija pa bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik ni z ničimer izkazal, da sta bila toženca tista, ki naj bi motila njegovo posest. Potemtakem je odveč razpravljanje o tem, da se sporna drsna vrata niso mogla povesiti, da so bila zasuta na zemljišču tožencev in da jih ni bilo mogoče premikati. Iz istega razloga je brez pomena tudi nasprotovanje ugotovitvam izvedenca, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje. Posestno varstvo je mogoče namreč zahtevati le zoper tistega, ki je posest motil ali odvzel. 13. Pritožba zoper ta sklep po navedenem ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje.

O pritožbenih stroških:

14. Tožnik ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov, čeprav je v pritožbenem postopku delno uspel. Ker ni odvetnik, mu plačilo za sestavo pritožb ne pripada, za procesna dejanja, opravljena pri CSD Domžale, pa mora tožnik uveljavljati povračilo pri CSD Domžale, torej v tistem postopku, v katerem so ti stroški nastali. Do povračila svojih pritožbenih stroškov pa nista upravičena niti toženca. Njun odgovor na pritožbo ni namreč bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, zato morata svoje stroške zanj kriti sama (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).