Jedro

Ponudbene cene glede na dogovor o obračunu del glede na dejansko opravljeno delo in vgrajen material zato ni moč šteti kot dogovorjene cene storitve po 3. odstavku 643. člena OZ, kjer gre sicer za ceno oziroma izračun brez izrecnega jamstva za njegovo pravilnost, ki pa pogojuje upravičenje podjemnika za dodatno plačilo, to je za plačilo večje količine materiala kot je bila predvidena ob sklenitvi pogodbe in večjega obsega del od predvidenega (torej za plačilo presežnih del) s pojasnilno dolžnostjo podjemnika, da ob višjih (neogibnih) stroških obvesti naročnika takoj, ko ugotovi, da bodo nastali. Zgoraj navedeni zapis na 3. strani ponudbe pa kaže, da sta pravdni stranki plačilo po dejansko opravljenem delu in porabljenem materialu izrecno dogovorili, kar izključuje uporabo določbe 3. odstavka 643. člena OZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - v izpodbijani 2. točki izreka spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0007 Ig 2002/07362 z dne 11.10.2002 v 1. točki izreka ostane v veljavi tudi v preostalem delu, to je glede glavnice v znesku 119.907,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30.1.2002 dalje do plačila ter v 3. točki izreka glede izvršilnih stroškov v znesku 2.340,00 SIT; - v izpodbijani 3. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki še 30.476,90 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.6.2004 dalje do plačila, tožena stranka pa svoje pravdne stroške nosi sama.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 39.600,00 SIT njenih pritožbenih stroškov, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0007 Ig 2002/07362 z dne 11.10.2002 vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka glede glavnice v znesku 173.902,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30.1.2002 dalje do plačila in v 3. točki izreka glede izvršilnih stroškov v znesku 23.400,00 SIT (1. točka izreka). V preostalem delu, to je v 1. točki izreka glede glavnice v znesku 119.907,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.1.2002 dalje do plačila in v 3. točki izreka glede izvršilnih stroškov v znesku 2.340,00 SIT pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 29.853,10 SIT z obrestmi od 23.6.2004 dalje do plačila (3. točka izreka).

Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Smiselno se pritožuje zoper zavrnilni del (2. točko izreka) in zoper odločitev o stroških (3. točka izreka). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo (v izpodbijanem delu) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana v sporu majhne vrednosti. Zato se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ob povedanem ni dopusten.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka podala toženi stranki ponudbo št. TUR 01-01/02 z dne 11.1.2002 za izdelavo sistema protivlomnega varovanja, da ji je nato po tej ponudbi z dne 15.1.2002 in 16.1.2002 protivlomni sistem montirala, sprogramirala, vzpostavila in priklopila na njeni hiši. Ker je tožeča stranka ponujeno storitev na objektu tožene stranke tudi opravila, je sodišče (pravilno) sklepalo, da je tožena stranka ponudbo tožeče stranke sprejela. Pravno razmerje med pravdnima strankama je pravilno opredelilo kot pogodbo o delu. Ugotovilo je, da je bila v ponudbi določena cena sistema protivlomnega varovanja v znesku 144.919,00 SIT, da je tožeča stranka po montaži alarmnega sistema izstavila (vtoževani) račun, v katerem je zaračunala opravljeno storitev v znesku 293.810,40 SIT ter da je tožena stranka ugovarjala, da je tožeča zaračunala drugačen znesek, kot je bil dogovorjen v njeni ponudbi. Prvostopno sodišče je ocenilo, da sta pravdni stranki na podlagi ponudbe določili plačilo pogodbene storitve v približnem (gibljivem, negarantiranem) znesku 144.919,00 SIT, da so bile v ponudbi in na njeni podlagi sklenjeni pogodbi ocenjene vrednosti dela, prevoza, kabla in instalacijskih kanalov ter pavšala kilometrine in drobnega materiala. Zaključilo je, da izvajalec del lahko zahteva večje plačilo, ker je bila vrednost količinskih postavk v ponudbi ocenjena in ker naj bi se ob koncu del izvedel obračun glede na dejansko opravljeno delo in vgrajeno opremo (3. stran ponudbe), vendar le ob pogoju, če se med delom pokaže, da je prekoračitev neizogibna in če o prekoračitvi nemudoma obvesti naročnika. Pri tem se je oprlo na določbo 3. odstavka 643. člena OZ, ki pa jo je zmotno uporabilo. Pritožnik namreč utemeljeno opozarja, da zapis na 3. strani ponudbe, ("da so v ponudbi podane ocene kabelske instalacije, montaže sistema ter prevoza, da se bodo ta dela obračunala na osnovi dnevnika o izvajanju del, ki ga podpisuje vodja del in nadzorni organ naročnika, tako da se dnevno ugotavlja porabljeni material, obseg že montirane opreme, število prevoženih kilometrov in število opravljenih ur, ter da se ob koncu del izvede obračun glede na dejansko opravljeno delo in vgrajeno opremo"), kaže, da sta se pravdni stranki dogovorili za ceno na enoto opravljenega dela in dejansko vgrajeni material, saj sta dogovorili, da se ob koncu del izvede končni obračun glede na dejansko opravljeno delo in vgrajeno opremo. Zato je znesek 144.919,00 SIT predstavljal zgolj informativno, okvirno ceno storitve (izdelave sistema protivlomnega varovanja). Ponudbene cene, glede na dogovor o obračunu del glede na dejansko opravljeno delo in vgrajen material zato ni moč šteti kot dogovorjene cene storitve po 3. odstavku 643. člena OZ, kjer gre sicer za ceno oziroma izračun brez izrecnega jamstva za njegovo pravilnost, ki pa pogojuje upravičenje podjemnika za dodatno plačilo, to je za plačilo večje količine materiala kot je bila predvidena ob sklenitvi pogodbe in večjega obsega del od predvidenega (torej za plačilo presežnih del) s pojasnilno dolžnostjo podjemnika, da ob višjih (neogibnih) stroških obvesti naročnika takoj, ko ugotovi, da bodo nastali. Zgoraj navedeni zapis na 3. strani ponudbe pa kaže, da sta pravdni stranki plačilo po dejansko opravljenem delu in porabljenem materialu izrecno dogovorili, kar izključuje uporabo določbe 3. odstavka 643. člena OZ.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka predložila dnevnik o izvajanju del z dne 15.1.2002 in 16.1.2002, iz katerega je razvidno, da je opravila dela in vgradila opremo v obsegu, v katerem sta bila zaračunana v računu. In ker tožena stranka ni trdila, da zaračunana dela ne bi bila opravljena in zaračunani material ne vgrajen, je tožeči stranki glede na dogovor o plačilu po dejansko opravljenih količinah dela in vgrajenega materiala dolžna plačati vtoževano storitev. Ker je bilo plačilo po dejansko opravljenem delu izrecno zapisano v ponudbi (ki je bila sprejeta, tožena stranka pa ni trdila, da je ponudbo v tem delu zavrnila - 1. odst. 29. čl. OZ) tudi ni moč govoriti o prevari, kot to pravilno ugotavlja prvostopno sodišče in ki jo smiselno zatrjuje tožena stranka, ko pravi, da jo je tožeča stranka s svojo ponudbeno ceno zavajala, saj tožena stranka ni konkretno trdila, kako in na kakšen način naj bi jo tožeča stranka glede na ostale ponudbe, ki jih je prejela, zavajala.

Ker je torej prvostopno sodišče zmotno materialnopravno odločilo, ko je tožbeni zahtevek nad zneskom 173.902,80 SIT z obrestmi zavrnilo, ni pa storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), z zatrjevano kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa pritožnik po vsebini smiselno zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo v izpodbijanem, zavrnilnem delu spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tudi v zavrnjenem delu, to je glede zneska 119.907,60 SIT z obrestmi (4. točka 358. člena ZPP).

Ker je prvostopno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo je ponovno odločilo o vseh stroških pravdnega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka v pravdi v celoti uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti vse njene pravdne stroške. Ti znašajo 60.330,00 SIT in predstavljajo nagrado odvetniku tožeče stranke za sestavo pripravljalne vloge 200 odvetniških točk, za zastopanje na obravnavi 200 odvetniških točk, skupaj torej 44.000,00 SIT, 20 % DDV v znesku 8.800,00 SIT, materialne stroške v znesku 880,00 SIT in sodno takso za sodbo v znesku 6.650,00 SIT. Pritožbeno sodišče je tako poleg že priznanih 29.853,10 SIT pravdnih stroškov priznalo tožeči stranki še 30.476,90 SIT pravdnih stroškov in jih skupaj z obrestmi naložilo v plačilo toženi stranki. Ker je tožena stranka v pravdi propadla, nosi sama svoje pravdne stroške.

Tožena stranka pa je dolžna povrniti tožeči stranki tudi njene pritožbene stroške, saj je tožeča s pritožbo v celoti uspela. Ti znašajo 39.600,00 SIT in predstavljajo nagrado odvetniku tožeče stranke za sestavo pritožbe (z vključenim 20 % DDV).