Jedro

Imetnik stvari ne more zahtevati nadomestitve koristi po 219. členu ZOR, če je obstajala kakšna pravna podlaga ali pravnoposlovna, na podlagi katere je drugi stvar uporabljal.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se se nanaša na zavrnitev zahtevka, da se toženi stranki prepoveduje uporaba dovozne poti po parc. št. 591/1, vl. št. 2486 k.o. ... za vsa vozila nad 3,5 ton nosilnosti, in v delu, ki se nanaša na odločitev o obrestih, ki tečejo od pravnomočno prisojene uporabnine za zamreženo zemljišče. Sicer se reviziji delno ugodi in se sodbi sodišča prve in druge stopnje, kolikor se nanašata na zavrnitev zahtevka za uporabnino za dovozno pot, razveljavita, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Pravni prednici tožnika je bila v denacionalizacijskem postopku vrnjena 1/3 nepremičnine parc. št. 591/1 k.o. ..., ki v naravi predstavlja poslovni prostor v pritličju stavbe in del nerazdeljenega zemljišča, pri čemer jo je bilo toženi stranki kot denacionalizacijskem zavezancu dovoljeno uporabljati do 7. 12. 1998. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da tožena stranka, ki je lastnica sosednjih nepremičnin, brez njegovega dovoljenja in brez pravnega naslova, uporablja del parc. št. 591/1, in sicer severni del za dostop in dovoz, zahodni del parcele pa tako, da ima 8 m v škodo parc. št. 591/1 postavljeno žičnato ograjo in ta del (zamrežen prostor) uporablja za skladiščenje in odlaganje materiala v zvezi s proizvodnjo. Tekom postopka je tudi tožena stranka na podlagi prodajne pogodbe z dne 21. 11. 2000, ki jo je sklenila z drugima solastnicama, postala solastnica parc. št. 591/1 do 1/3. Po zadnji spremembi tožbe je tožnik zahteval, da se toženi stranki prepove uporaba dovozne poti po parc. št. 591/1 za vsa vozila nad 3,5 ton nosilnosti, odstranitev žičnate ograje, plačilo uporabnine za uporabo dovozne poti in za uporabo zamreženega zemljišča ter plačilo odškodnine zaradi izgubljenega dobička zaradi nezmožnosti parkiranja gostov lokala na zasedenem delu zemljišča. 2. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku, da je tožena stranka dolžna odstraniti obstoječo železno žično ograjo ob parc. št. 591/1 in 592/3 k.o. ..., ki poteka po celotni dolžini parcele 591/1 k.o. ... Delno je ugodilo tudi zahtevku za plačilo uporabnine za zamreženo zemljišče, in sicer v višini 1,513.044 SIT s pripadki. Kar je zahteval tožnik več ali drugače je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika in tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Strinjalo se je s prisojo uporabnine za uporabo zamreženega zemljišča glede na zaključek, da je od 7. 12. 1998 do pridobitve solastniškega deleža 21. 11. 2000 ta del zemljišča tožena stranka uporabljala brez pravnega naslova. Za zahtevek za plačilo uporabnine za dovozno pot po oceni sodišča druge stopnje tožnik ni imel pravnega temelja. Zahtevek za plačilo odškodnine za poslovno škodo zaradi nezmožnosti parkiranja gostov je bil po stališču sodišča druge stopnje tudi pravilno zavrnjen glede na to, da tožnik ni dokazal višine škode.

4. Revizijo je tožnik vložil zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da reviziji Vrhovno sodišče ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje pod točko 3., 4. in 5. izreka ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da gre za zmotno uporabo materialnega prava, saj nižji sodišči nista upoštevali pravnomočne odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 28. 10. 1996, s katero je bilo določeno, da se nepremičnine, ki so bile predmet denacionalizacijskega postopka vrnejo denacionalizacijskim upravičencem s tem, da je bilo toženi stranki kot zavezancu dovoljeno uporabljati nepremičnino le do 7. 12. 1998. Poudarja, da je bila v denacionalizacijskem postopku izdana tudi začasna odredba, s katero je bilo toženi stranki kot zavezancu prepovedano kakršnokoli razpolaganje z denacionalizirano nepremičnino. Irelevatna je Urbanistična informacija iz leta 1998, listina je brez pečata, dovoz sam pa nikdar ni bil vrisan. Glede na navedeno je stališče nižjih sodišč, da tožnik ni upravičen do uporabnine za omenjeno dovozno pot neutemeljeno. Po mnenju izvedenca je uvoz iz S. ulice do regularne zahodne meje parc. št. 591/1 obravnavati kot stavbno zazidano in funkcionalno zemljišče. Tak status zemljišča ne utemeljuje ravnanja tožene stranke, ki opravlja prevoze s težkimi kamioni. Nadalje navaja, da sta nižji sodišči napačno šteli gradbeni objekt – teraso, za ograjeno zemljišče oziroma le za del zemljišča, pripadajočega stavbi. Tak zaključek sodišč je v nasprotju z mnenjem izvedenca gradbene stroke, ki ga šteje za enostavni gradbeni objekt. V zvezi s prisojenim delom uporabnine sta po mnenju revidenta nižji sodišči napačno prisodili obresti, saj sta jih prisodili od vložitve tožbe dalje, napačna je tudi odločitev, da zamudne obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka zaradi izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti parkiranja gostov je bil na naroku sprejet sklep, da se dopusti izvedba dokaza po izvedencu finančne stroke v zvezi z zatrjevano gospodarsko škodo. Do realizacije sprejetega sklepa ni prišlo. Izvedenec gradbene stroke o tem delu zahtevka ni mogel podati ustreznega menja, saj bi ga lahko podal le izvedenec finančne stroke. Napačen je tudi zaključek, da tožnik ne izkazuje pravnega temelja za prepoved vožnje z vozili nad 3,5 tone.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je delno nedovoljena, sicer pa je delno utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije

7. Tožnik je tožbo nazadnje spremenil s pripravljalno vlogo z dne 28. 8. 2006, in sicer je spremenil tožbeni zahtevek pod točko 1. tako, da je zahteval, da se toženi stranki prepoveduje uporaba dovozne poti po parc. št. 591/1, vl. št. 2486 k.o. ... za vsa vozila nad 3,5 ton nosilnosti. Vrednosti spornega predmeta tega nedenarnega zahtevka, ki ima drugačno pravno podlago kot ostali tožbeni zahtevki, ni navedel, čeprav bi jo skladno z drugim odstavkom 180. člena ZPP moral navesti. Po pravnem mnenju, sprejetem na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 16.12.1993 (objavljenem v Poročilu VS RS 2/93, stran 12) tožnik, ki ne navede vrednosti spornega predmeta, nima pravice do revizije. Nedovoljeno revizijo pa revizijsko sodišče zavrže (377. člen ZPP).

8. Prav tako je revizija nedovoljena v delu, v katerem tožnik izpodbija odločitev o obrestih, ki tečejo od pravnomočno prisojene uporabnine za uporabo zamreženega zemljišča. V zvezi s tem delom zahtevka za uporabnino so torej sporne le obresti kot postranska terjatev, ki se niso uveljavljale kot glavni zahtevek, zato v skladu z drugim odstavkom 39. člena ZPP za dovoljenost revizije nimajo nobene vrednosti. Revizija tako v tem delu po drugem odstavku 367. člena ZPP ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

O neutemeljenem delu revizije

9. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar izhaja iz tretjega odstavka 370. člena ZPP. Revizijska graja, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno šteli gostinski vrt za ograjeno zemljišče, morali pa bi ga za enostavni objekt, je zato neupoštevna.

10. Ne drži revizijski očitek, da v zvezi z ugotavljanjem zatrjevane poslovne škode zaradi nezmožnosti parkiranja gostov lokala, niso bili izvedeni potrebni dokazi, saj ni bil izveden predlagan dokaz s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki bi edini lahko podal ustrezno mnenje. Izvedenec, ki ga je postavilo sodišče, je razpolagal z znanjem s področja financ, saj je bil imenovan (med drugim) za področje ekonomije in za oceno investicij ter finančno presojo na področju gradbeništva, vendar škode, ki jo je zatrjeval tožnik, ni ugotovil. Dokaz, ki je bil predlagan, je bil torej izveden, vendar z njim tožnik ni zadostil dokaznemu bremenu za obstoj poslovne škode kot ene izmed predpostavk, ki bi morale biti podane za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

O utemeljenem delu revizije

11. Je pa revizija utemeljena v delu, v katerem izpodbija zavrnitev zahtevka za uporabnino za dovozno pot. Podlaga tožbenemu zahtevku je v določbi 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) po kateri lahko imetnik stvari od tistega, ki je njegovo stvar uporabil v svojo korist, zahteva naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Imetnik stvari pa ne more zahtevati nadomestitve koristi (nima obogatitvenega zahtevka), če je obstajala kakšna pravna podlaga, zakonska ali pravnoposlovna, na podlagi katere je drugi stvar uporabljal. Stališče sodišča druge stopnje, da tožnik ne izkazuje pravnega temelja za plačilo uporabnine, saj je bila dovozna pot zgrajena leta 1977 za dostop do poslovnega objekta tožene stranke in se uporablja od navedenega leta tako za potrebe tožene stranke in solastnikov na parceli št. 591/1, nima podlage v materialnem pravu. Tožnik je kot solastnik nepremičnine parc. št. 591/1, po kateri poteka dovozna pot, zatrjeval, da tožena stranka nima pravnega naslova za uporabo dovozne poti, tožena stranka pa je uporabo le - te upravičevala z navedbami, da je dovozno pot leta 1977 zgradila Samoupravna interesna skupnost za izgradnjo cest v zameno za odvzeti del njene sosednje nepremičnine, po kateri je pred tem potekal dovoz, nadalje, da je del nepremičnine parc. št. 591/1 nato uporabljala na podlagi zakupne pogodbe in, da je po izteku zakupne pogodbe na deležu nepremičnine parc. št. 591/1 pridobila pravico uporabe. Pravnega temelja za uporabo dovozne poti po datumu, do katerega ji jo je bilo po delni denacionalizacijski odločbi dovoljeno uporabljati, pa tožena stranka ni zatrjevala. Navedla je le, da iz Urbanistične informacije z dne 8. 4. 1998 izhaja, da je ta dovoz edini dovoz za njeno dejavnost in, da bi v primeru, če bi dovozno pot prenehala uporabljati, bila v svoji dejavnosti onemogočena, zaradi česar je podala tožbo zaradi ustanovitve stvarne služnosti. Da bi v obdobju od takrat, ko je bila sporno nepremičnino dolžna po denacionalizacijski odločbi vrniti pravni prednici tožnika pa do pridobitve solastniškega deleža v letu 2000 imela pravico uporabljati sporni dovoz na podlagi služnostne pravice, nujne poti, pogodbe ali kakšnega drugega pravnega naslova, tožena stranka s takimi trditvami ne utemelji. Glede na navedeno trditveno podlago tako ni videti razlogov za različno obravnavanje zahtevka za uporabnino za zamreženo zemljišče od zahtevka za uporabnino za dovozno pot in je materialnopravno zmoten zaključek sodišč prve in druge stopnje, da tožnik ni upravičen do uporabnine za dovozno pot, in sicer za enako obdobje, kot mu je bila priznana uporabnina za zamreženo zemljišče. To je narekovalo razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje v obsegu zavrnitve zahtevka za uporabnino za dovozno pot, saj zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ni bilo ugotovljeno, kolikšna naj bi bila uporabnina za navedeno obdobje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Slednjo bo moralo sodišče ugotoviti ob novem sojenju.

12. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo pridržalo za končno odločbo.