Jedro

Tožena stranka se je s pogodbo zavezala, da bo povečala obrestno mero za obrestovanje pogodbenih obresti ob vsakem zaključnem pogodbenem letu v skladu s sklepom toženke o obrestnih merah, ki bo veljal ob zaključku pogodbenega leta. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sklepov o obrestnih merah banke, ki tožniku obrestno mero ob zaključku pogodbenega leta znižujejo, namesto zvišujejo, ni mogoče upoštevati.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba se v 3. točki izreka razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu (1. in 2. točki izreka) potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka v 15 dneh dolžna plačati tožniku znesek 656,69 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.7.2007 dalje do plačila (1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (3. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka v 15 dneh dolžna plačati tožniku pravdne stroške v višini 504,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje (2. točka izreka).

Zoper zavrnilni in stroškovni del navedene sodbe se je pritožil tožnik iz vseh zakonskih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da oseba, ki poda vabilo k ponudbi, odškodninsko odgovarja, če ne sklene pogodbe pod objavljenimi pogoji. Na podlagi objavljenih pogojev v promocijski brošuri (vabilu k dajanju ponudb) se je tožnik odločil za sklenitev pogodbe pod objavljenimi pogoji. Ker toženka ni izjavila, da odstopa od objavljenih pogojev glede višine obrestnih mer v petletnem obdobju varčevanja, je bila dolžna pogodbo skleniti v skladu z objavljenimi obrestnimi merami v promocijski brošuri. Vsebina pogodbe je bila že vnaprej natisnjena in nanjo tožnik ni imel nobenega vpliva, zato je treba pogodbo razlagati v korist tožnika, kot to določa 100. člen ZOR. Tožnik kot laik ne more sam preverjati, ali banka pravilno izpolnjuje pogodbene obveznosti. Na podlagi promocijske brošure in prikazanega izračuna je bil prepričan, da mu toženka ponuja sklenitev pogodbe o varčevanju z zagotovljeno naraščajočo obrestno mero po vsakem dopolnjenem letu. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je zniževanje obrestnih mer kršitev pogodbe, zaradi česar se ne more upoštevati noben sklep, ki je zniževal obrestno mero. Napačen pa je nadaljnji zaključek, da je predmet obveznosti toženke nedoločljiv, ker ni vsakoletnih veljavnih sklepov o povečanju obrestne mere. Sodišče je spregledalo določbo pogodbe, da se obrestna mera iz prvega leta varčevanja spreminja v skladu s sklepom o obrestnih merah banke. Ta sklep je sklep Uprave N...,d.d., ki je začel veljati 1.9.1999. V njem je zapisano, da so obrestne mere fiksne in je navedena tudi lestvica za obrestne mere po posameznih varčevalnih letih. Predmet obveznosti je določljiv na podlagi promocijske brošure in navedenega sklepa. Ker se sodišče do tega sklepa ni opredelilo, je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvo pogodbe modrega varčevanja je vsakoletno poviševanje obrestne mere in ne garantiranje enake obrestne mere za vso dobo varčevanja. Če bi bilo določilo pogodbe o povečevanju obrestne mere nično, bi bila pogodba nična v celoti, zato bi morala toženka vrniti zneske pologov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za vsak polog posebej. Napačen je zaključek, da tožnik ni dokazal škode zaradi kršitve pogodbe. Škoda je v izplačilu nižjih obresti, kot bi jih morala toženka izplačati. S tem je bilo zmanjšano premoženje, ki ga je tožnik utemeljeno pričakoval na podlagi sklenjene pogodbe. Podane pa so tudi ostale predpostavke odškodninske odgovornosti. Napačno je stališče, da tečejo zamudne obresti od prisojenega zneska od vložitve tožbe, saj gre za plačilo dela glavnice. Glede na obligacijskopravna pravila o vračunavanju obresti in stroškov predstavlja znesek, ki ga je toženka dne 3.1.2006 plačala tožniku, plačilo obresti in delno plačilo glavnice.

Na pritožbo tožnika je odgovorila toženka, ki je predlagala, da se pritožba kot neutemeljena zavrne.

Toženka je vložila pritožbo zoper obsodilni in stroškovni del sodbe iz vseh zakonskih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, konkretno o dejstvih, povezanih s pogodbenim določilom, da se obrestna mera po vsakem zaključenem pogodbenem letu poveča v skladu z veljavnim sklepom o obrestni meri. Sodišče ni ugotavljalo vsebine sklepov o obrestnim merah in njihovega nasprotovanja pogodbi. Očita ji, da ni predložila sklepov o obrestnih merah in tako dokazala, da je bilo zniževanje obrestne mere v skladu z navedenimi sklepi, hkrati pa navaja, da tudi če bi jih predložila, teh sklepov ne bi bilo mogoče upoštevati, če so v neskladju z pogodbo. Višino obrestnih mer, kot so bile določene z vsakokratnim veljavnim sklepom o obrestnih merah, je podrobno navedla v odgovoru na tožbo (lestvica veljavnih obrestnih mer po vsaki spremembi sklepa o obrestnih merah), med pravdnima strankama pa sploh ni bila sporna in je zato ni bilo treba dokazovati. Tožnik nasprotuje zgolj uporabi teh obrestnih mer iz sklepov o obrestnih merah. Iz razpredelnice v odgovoru na tožbo, ki opredeljuje nesporno vsebino sklepov o obrestnih merah toženke, izhaja, da so vsi sklepi o obrestnih merah določali, da je obrestna mera za prvo leto varčevanja najnižja in za vsako naslednje leto višja. To pomeni, da vsakokratni sklep toženke ni bil v nasprotju z določilom pogodbe, da bodo obrestne mere, določene v sklepu o obrestnih merah, vsako leto višje. Lastnost storitve, ki je bila dogovorjena s pogodbo o modrem varčevanju, je bila taka, da ima varčevalec, ki varčuje v shemi modrega varčevanja več let, ob vsakem času višjo obrestno mero od varčevalcev, ki varčujejo manj let. Le v primeru, da bi bila v okviru lestvice obrestnih mer vsakokratnega sklepa o obrestnih merah obrestna mera za kasnejša obdobja varčevanja nižja od obrestnih mer za predhodna obdobja varčevanja, bi šlo za kršitev pogodbe. Iz dopisa toženke z dne 2.2.2004 in iz zaslišanja tožnika izhaja, da je bil tožnik seznanjen z lastnostjo storitve in da je vedel, kje si lahko pogleda vsakokratno veljavne obrestne mere, vendar je nadaljeval z varčevanjem in ni do konca varčevanja podal nobenih ugovorov, niti ni odstopil od pogodbe. Obresti štejejo za zapadle in izplačane v trenutku, ko se pripišejo h glavnici, zato je napačno stališče, da je zastaralna doba terjatve iz naslova obresti začela teči z dnem izplačila privarčevanih sredstev 3.1.2006. Tožniku od dosojenega zneska ne pripadajo zakonite zamudne obresti. Sodišče ni upoštevalo, da je tožniku ponudila izplačilo zneska 656,69 EUR, tožnik pa je ponudbo zavrnil in s tem prišel v upniško zamudo. Od dneva upniške zamude pa prenehajo teči obresti in preneha dolžnikova zamuda. Napačna je tudi odločitev, da tožniku pripada povračilo 2/3 pravdnih stroškov. Pravda je bila glede na ponudbo toženke nepotrebna in je do postopka prišlo po krivdi tožnika, zato bi moralo sodišče v skladu s 156. členom ZPP tožniku naložiti povrnitev pravdnih stroškov toženke.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

Tožnik se v pritožbi sklicuje na objavljene obrestne mere v promocijski brošuri in sklepu Uprave N..., d.d., ki je začel veljati 1.9.1999. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ta letak oziroma promocijska brošura ni ponudba v smislu 32. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29-462/1978, v nadaljevanju ZOR), temveč predstavlja le vabilo k dajanju ponudb po 35. členu ZOR. Pravilen je zato zaključek sodbe, da ni podana odškodninska odgovornost toženke za škodo, ki naj bi nastala tožniku, ker pogodba ni bila sklenjena, upoštevajoč obrestne mere, ki so bile navedene letaku. Obrestne mere za petletno varčevalno obdobje so bile v letaku navedene le informativno, po tedaj veljavnih sklepih, zato jih ni mogoče šteti za objavljene pogodbene pogoje. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZPP), ker se v zvezi s tem ni opredelilo do sklepa Uprave N..., d.d., saj se je dolžno opredeliti le do dokazov, ki so za odločitev o tožbenemu zahtevku relevantni. Za presojo pogodbenih obveznosti, ki so bile dogovorjene med pravdnima strankama, so tako pomembna le določila pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili in sklepi o obrestnih merah, ki so veljali ob zaključku vsakega pogodbenega leta, glede višine obrestnih mer za posamezna leta varčevanja.

Pogodbo o Modrem varčevanju sta pravdni stranki sklenili 19.1.2001. Med njima ni sporno, da je tožnik svojo pogodbeno obveznost izpolnil. Sporno pa je, ali je toženka svojo obveznost po zaključku varčevalne dobe pravilno izpolnila, kakšna sploh je bila pogodbena obveznost toženke in kakšen je pomen sklepov o obrestnih merah toženke.

V 6. členu pogodbe je določeno, da je v prvem letu varčevanja letna obrestna mera 3,55% in da se spreminja v skladu s Sklepom o obrestnih merah banke. Ob vsakem zaključenem pogodbenem letu se obrestna mera poveča v skladu s sklepom o obrestnih merah Banke Zasavje. Toženka trdi, da se pogodbena določba o povečanju nanaša zgolj na lestvico obrestnih mer za petletno obdobje varčevanja, določeno v vsakem posameznem sklepu o obrestnih merah, ta pa je bila v vsakem sklepu določena tako, da so obrestne mere naraščale z leti, ki jih je varčevalec prebil v varčevalni shemi. To ne drži. Uporaba besede "poveča" namreč natančneje določa in omejuje pomen določila o spremenljivih obrestnih merah. Zato ni nobenega dvoma o obsegu pogodbene obveznosti toženke (1. odst. 99. člena ZOR). Ta se je s pogodbo zavezala, da bo povečala obrestno mero za obrestovanje pogodbenih obresti ob vsakem zaključenem pogodbenem letu v skladu s sklepom toženke o obrestnih merah, ki bo veljal ob zaključku pogodbenega leta. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sklepov o obrestnih merah banke, ki tožniku obrestno mero ob zaključku pogodbenega leta znižujejo, namesto zvišujejo, ni mogoče upoštevati. Zmoten pa je nadaljnji materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi neobstoja vsakoletnih sklepov banke o povečanih obrestnih merah predmet obveznosti nedoločljiv in pogodbeno določilo o povečevanju obrestnih mer nično, saj toženke pogodba ne zavezuje k vsakoletnemu sprejemu novih sklepov o obrestnih merah.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se je tekom drugega pogodbenega leta obrestna mera s sklepom z dne 1.7.2002, ki je veljal tudi ob njegovem zaključku, tako zmanjšala, da je za drugo pogodbeno leto znašala le 2,85% (torej pod izhodiščno obrestno mero 3,55%). V naslednjih pogodbenih letih je za tožnika obračunana obrestna mera, glede na tedaj veljavne sklepe, le še padala, tako da je v letu 2005 relevantna obrestna mera za peto leto varčevanja znašala le še 0,40%. Glede na navedeno je bil sklep o obrestnih merah, ki je bil veljaven ob zaključku prvega pogodbenega leta, zadnji sklep, ki je bil še skladen s pogodbo. Vseh naslednjih sklepov o obrestnih merah, na katere se sklicuje toženka, pa se v pogodbenem razmerju s tožnikom ne upošteva, saj je toženka z njimi obrestno mero iz začetka drugega pogodbenega leta le zniževala. Obresti so se z začetkom drugega pogodbenega leta že začele obrestovati po višji obrestni meri od izhodiščne (T + 4,15 %, kot izhaja iz navedb toženke v odgovoru na tožbo), zato te obrestne mere ob zaključkih naslednjih pogodbenih let ni bilo več mogoče znižati. Njeno znižanje bi bilo v nasprotju s pogodbo. Glede na navedeno je tožnik za vsa pogodbena leta od drugega leta naprej upravičen do obrestovanja v višini navedene obrestne mere in ne le v višini izhodiščne obrestne mere. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi ničnosti pogodbenega določila o povečevanju obrestnih mer edina določena obrestna mera 3,55% iz 6. člena pogodbe, ter da je zato tožnik upravičen do obrestovanja po tej obrestni meri še naprej v vsakem varčevalnem letu. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sodišče prve stopnje ni ugotavljalo višine obrestnih mer za drugo pogodbeno leto, kot je bila določena v sklepu o obrestnih merah, ki je veljal ob zaključku prvega tožnikovega pogodbenega leta. Iz trditvenega gradiva pravdnih strank pa kot rečeno izhaja, da naj bi bila po sklepu, ki je veljal od 1.1.2002 do 31.1.2002, obrestna mera za drugo leto varčevanja T+4,15 %. Ker sodba ne vsebuje niti ugotovitev o višini obrestne mere za drugo leto varčevanja iz sklepa o obrestnih merah, ki je veljal od 1.1.2002 do 31.1.2002, niti ustreznih obračunov, pritožbeno sodišče samo odločitve sodišča prve stopnje ni moglo spremeniti. Zato je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo v zavrnilnem delu razveljavilo ter jo v tem delu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V njem bo potrebno, upoštevajoč zgoraj navedena izhodišča, ugotoviti in tožniku prisoditi tudi za drugo in nadaljnja pogodbena leta pravilen znesek pogodbenih obresti za varčevanje, po potrebi tudi z izvedencem finančne stroke, ki ga je tožeča stranka že predlagala v tožbi, če med strankama o tem ne bo prišlo do ustreznih nespornih ugotovitev.

Materialnopravno pravilen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da ni utemeljen ugovor zastaranja terjatve za plačilo obresti iz obdobja do treh let pred vložitvijo tožbe, ki ga je podala toženka. Uporaba 372. člena ZOR ne pride v poštev. V konkretnem primeru gre za nepravilno izpolnitev obveznosti in ne za izterjavo obresti po posameznem letu, kot to zmotno meni toženka. Enako zmotno meni, da naj bi tožnik zaradi nesprejema ponudbe za poravnavo, ki mu jo je toženka dala že pred pravdo, prišel v upniško zamudo, zaradi česar mu obresti ne pripadajo.

Sodišče prve stopnje je tožniku znesek 656,69 EUR prisodilo na pogodbeni podlagi, kot premalo plačane pogodbene obresti, zato je procesne obresti od prisojenega zneska prisodilo šele od vložitve tožbe dalje. Drugi odstavek 279. člena ZOR določa, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek na njihovo plačilo. Kot pojasnjeno v konkretnem primeru ne gre za izterjavo obresti, temveč za neizpolnitev s pogodbo določene obveznosti, zato je tek zamudnih obresti sodišče prve stopnje napačno omejilo. Toženka je bila v zamudi takrat, ko ni v celoti izpolnila obveznosti. V ponovljenem postopku bo zato treba glede na navedeno preizkusiti, ali tožniku gredo zamudne obresti že od 3.1.2006. Po tožnikovih trditvah mu je s kršitvijo pogodbe nastala škoda, ki je enaka neizpolnjenemu delu dolžnikove obveznosti, zato je ne glede na pogodbeno ali odškodninsko podlago upravičen do enakega zneska. Kakšne dodatne škode pa tožnik ni zatrjeval. Posledično pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na pritožbene očitke tožnika, da je podana odškodninska odgovornost toženke za kršitev pogodbe.

Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da okoliščina, da je toženka pred pravdo tožniku ponudila izplačilo enakega zneska glavnice, kot ga je sodišče prve stopnje v pravdi prisodilo tožniku, ne pomeni, da je bila pravda nepotrebna in da so pravdni stroški nastali po tožnikovi krivdi. Zato ni podlage za uporabo 156. člena ZPP, kot zahteva tožena stranka v pritožbi.

Odločitev o pritožbenih stroških tožnika se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).