Jedro

Potrditev negativne ocene s strani sodnega sveta, čeprav so v njem člani tudi „nesodniki“, ki pa so pravni strokovnjaki, je strokovno opravilo, ne pa oblastveni posamični akt, s katerim bi bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi ocenjevanega sodnika. Glede na stališča Ustavnega sodišča v njegovih odločbah Up-132/96 in Up-134/95, sodni svet tudi ne more spreminjati ocene sodniške službe, temveč le v primeru negativne ocene odloča o njeni potrditvi ali pa zavrnitvi in vrnitvi zadeve v ponovno odločanje pristojnemu personalnemu svetu. Posledica, ki nastane zaradi potrditve negativne ocene, to je prenehanje sodniške službe, pa ni odločitev sodnega sveta, temveč s potrditvijo negativne ocene nastopi po zakonu samem. Sodni svet le ugotovi, da je posledica nastopila z dnem potrditve negativne ocene (76. člen ZSS).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 65/97, 70/2000 in 45/2006 – odl. US) zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidentke) zoper odločbo tožene stranke z dne 10. 7. 2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je zavrnilo revidentkin zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Tožena stranka je s svojo odločbo na podlagi drugega odstavka 33. člena Zakona o sodniški službi - ZSS (Ur. l. RS, št. 19/94, 8/96 – ZSS-A, 24/98 – ZSS-B, 48/2001 – ZSS-C, 67/2002 – ZSS-D, 2/2004 – ZPKor, 71/2004 – ZSS-E in 47/2005 – odl. US) odločila, da se potrdi ocena sodniške službe z dne 9. 1. 2006, ki jo je za revidentko izdelal Personalni svet ... sodišča (PS) in je bila potrjena s sklepom Personalnega sveta Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (PS VS) z dne 24. 4. 2006 (1. točka izreka); in na podlagi prvega odstavka 33. člena ZSS odločila, da revidentki preneha sodniška funkcija z 10. 7. 2006. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v njeni izpodbijani odločbi ter kot neutemeljene zavrnilo tožbene ugovore.

3. Revidentka je zoper izpodbijano sodbo najprej vložila pritožbo (prvostopno sodišče jo je prejelo 19. 1. 2007) nato pa dne 2. 2. 2007 še revizijo z isto vsebino. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na določbo 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Na podlagi navedene odločitve tožene stranke ji je prenehala sodniška funkcija, ki jo je opravljala več let, zato so zanjo z izpodbijano odločitvijo nastale zelo hude posledice. V reviziji uveljavlja vse revizijske razloge in ponavlja tožbene navedbe. Sklicuje se na drugi odstavek 132. člena Ustave Republike Slovenije – URS in meni, da določbe 33. člena ZSS o prenehanju sodniške funkcije zaradi negativne ocene sodniške službe (ni primeren za sodniško službo) niso v skladu z navedeno določbo URS, in da se niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje do tega vprašanja, ki ga ponavlja ves čas postopka, nista ustrezno opredelila. Postopki, urejeni v ZSS, o oceni sodniške službe, razrešitvi sodnika in disciplinski postopek so med seboj različni. Zgolj disciplinski postopek izrecno zagotavlja ustrezno (kvazi)sodno obravnavo. Nekatera njena ravnanja so v izpodbijani sodbi opredeljena kot kršitve, ki po svoji vsebini ustrezajo disciplinskim kršitvam sodniške dolžnosti, kot so naštete v 81. členu ZSS. Zato sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, saj ni bil uporabljen pravilen, to je disciplinski, postopek. Sklicuje se na Zakon o delovnih razmerjih - ZDR, ki predvideva ob prenehanju delovnega razmerja delavca zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz kateregakoli osebnega razloga (krivdnega ali razloga nesposobnosti) kot eno izmed temeljnih pravic pravico, da se delavec povabi in se mu da možnost, da poda svoj zagovor (drugi odstavek 83. člena ZDR). Tudi ta določba ZDR pa je v izpodbijani odločbi zmotno razumljena in iz nje ni razvidno, iz kakšnih razlogov bi bila sodniku v primeru postopka, ki se lahko konča s prenehanjem sodniške funkcije, temu enakovredna pravica odvzeta. Še posebej zato, ker gre za splošni, minimalni standard pravnega varstva posameznega zaposlenega. Tega pa je treba upoštevati tudi v primeru prenehanja sodniške službe po 33. členu ZSS, na kar napotuje tudi določba 4 a. člena ZSS. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi reviziji in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Predlaga tudi, da Vrhovno sodišče naloži toženi stranki v plačilo nadaljnje revidentkine stroške postopka.

4. Tožena stranka na revizijo, prvotno vloženo kot pritožbo, ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Odločitev, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, ima zelo hude posledice za revidentko, saj ne more več opravljati sodniške funkcije, ki jo je opravljala več let. 7. V obravnavanem primeru gre za prenehanje revidentkine sodniške funkcije na podlagi prvega odstavka 33. člena ZSS v zvezi s 7. točko prvega odstavka 74. člena ZSS, ker je tožena stranka potrdila oceno revidentkine sodniške službe „ni primerna za sodniško funkcijo“, ki jo je izdelal PS in v zvezi z revidentkino pritožbo potrdil PS VS, in posledično ugotovitev, da je revidentki sodniška služba (funkcija) prenehala z dnem potrditve negativne ocene, to je z 10. 7. 2007. Pri tem je ostalo sporno, ali je prenehanje sodniške funkcije, urejeno v 33. (oziroma v 7. točki prvega odstavka 74. člena) členu ZSS skladno z določbo 132. člena URS, še zlasti, ker je ta postopek drugačen (ne odločajo isti organi) kot je postopek izvolitve v sodniško funkcijo; ali je bilo glede na določbe ZSS revidentkino ravnanje pri izvajanju sodniške službe pravilno obravnavano in upoštevano pri oceni njene sodniške službe, ali pa bi bilo treba njeno ravnanje obravnavati v disciplinskem postopku; ali bi bilo treba, tudi zaradi smiselne uporabe ZDR, ki jo predpisuje 4. a člen ZSS, revidentki v postopku sprejemanja ocene sodniške službe dati možnost (ustnega) zagovora; ali je zaradi napačnega postopka tudi dejansko stanje zmotno ugotovljeno oziroma za sklep o dejanskem stanju ni podlage v spisih; ali so za sprejeto odločitev podani razumni razlogi in ali sta se tožena stranka in sodišče prve stopnje opredelila do revidentkinih ugovorov, ki so pomembni za odločitev; ali je obrazložitev izpodbijane sodbe sama s sabo v nasprotju in ali vsebuje opredelitve do vseh bistvenih tožbenih ugovorov.

8. V 132. členu URS, ki ima podnaslov „prenehanje in odvzem sodniške funkcije“ je določeno, da sodniku preneha sodniška funkcija, če nastopijo razlogi, ki jih določa zakon (prvi odstavek); da lahko državni zbor na predlog sodnega sveta sodnika razreši, če sodnik pri opravljanju sodniške funkcije krši ustavo ali huje krši zakon (drugi odstavek); da državni zbor sodnika razreši, če ta naklepno stori kaznivo dejanje z zlorabo sodne funkcije, ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo (tretji odstavek). V 132. členu URS so torej urejeni različni razlogi in načini prenehanja oziroma odvzema sodniške funkcije.

9. V prvem odstavku 132. člena URS je torej določeno, da sodniška funkcija preneha po samem zakonu, če nastopijo razlogi, ki jih določa zakon. URS prepušča ureditev razlogov in postopka za ugotovitev teh razlogov ter ugotovitev prenehanja sodniške funkcije zakonu. Eden od takih razlogov je določen v prvem odstavku 33. člena in 7. točki prvega odstavka 74. člena ZSS, to je, če je na predpisan način in po predpisanem postopku (28. do 36. člen ZSS) sprejeta ocena sodniške službe „ne ustreza sodniški službi“. V 33. členu ZSS je določeno, da v primeru, če iz ocene izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi, mu sodniška funkcija preneha (prvi odstavek); ter da je treba oceno sodniške službe iz prejšnjega odstavka pred njenim učinkovanjem predložiti v potrditev sodnemu svetu (drugi odstavek). V 7. točki prvega odstavka 74. člena ZSS je določen eden od osmih pogojev za prenehanje sodniške funkcije po samem zakonu, to je, da sodniku preneha sodniška funkcija po zakonu, če iz ocene njegove službe izhaja, da ne ustreza sodniški službi (33. člen); v tretjem odstavku 74. člena pa je med drugim določeno, da se šteje, da je razlog iz 7. točke prvega odstavka tega člena podan z dnem, ko sodni svet potrdi oceno. V 76. členu ZSS pa je določeno, da o nastopu razlogov iz 74. člena ZSS predsednik sodišča obvesti sodni svet, ki izda ugotovitveno odločbo o prenehanju sodniške funkcije (službe). Glede na to nadaljnji postopki ugotavljanja prenehanja sodniške funkcije niso predpisani in jih tudi ni treba predpisati. Neutemeljena je torej revizijska navedba, da bi moral biti tudi za tak primer z zakonom predpisan postopek razrešitve, saj že prvi odstavek 132. člena URS določa prenehanje sodniške službe po zakonu samem, če nastopi razlog, predpisan z zakonom, to pa je izrecno določeno tudi v 76. členu ZSS.

10. Različna ureditev prenehanja oziroma odvzema sodniške funkcije glede na različne razloge ima podlago tudi v drugem odstavku 3. člena URS, po katerem se oblast deli na zakonodajno, izvršilno in sodno. Sodna veja oblasti ima v razmerju do drugih vej oblasti določeno samostojnost, in sicer: - popolno neodvisnost pri opravljanju sodniške funkcije, saj so sodniki pri tem vezani na ustavo in zakon; omejeno samostojnost pri izvolitvi sodnikov (prva izvolitev v sodniško funkcijo in imenovanje za vrhovnega sodnika), saj jih na predlog sodnega sveta izvoli oziroma imenuje državni zbor; - popolno samostojnost pri ugotavljanju, ali obstojajo z ZSS predpisani razlogi za prenehanje sodniške funkcije; - omejeno samostojnost pri razreševanju sodnikov, saj jih razreši državni zbor na predlog sodnega sveta oziroma - nobene pristojnosti, saj v določenih primerih razreši sodnika državni zbor brez predloga sodnega sveta (razrešitev po tretjem odstavku 132. člena URS).

11. Podrobneje sta prenehanje in odvzem (razrešitev sodnika) sodniške funkcije iz 132. člena URS urejena v ZSS. V primeru, kot je obravnavani, gre za prenehanje sodniške funkcije po samem ZSS zaradi negativne ocene sodniške službe. Ocena sodniške službe pa je strokovna presoja sodnikovega dela in je namenjena odločanju o njegovemu napredovanju oziroma obdržanju ali pa prenehanju sodniške funkcije – službe oziroma izvolitvi v sodniško funkcijo (28. člen ZSS), kar je razvidno med drugim tudi iz samih nazivov ocen, določenih v 32. členu ZSS (ne ustreza sodniški službi, ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, izpolnjuje pogoje za napredovanje, izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje in izpolnjuje pogoje za izjemno napredovanje).

12. Glede na navedene določbe URS in glede na to, da je ocena sodniške službe strokovno opravilo, v postopku njenega sprejemanja pa je ocenjevanemu sodniku zagotovljena kontradiktornost z zakonom predpisanimi pravnimi sredstvi, to je pritožba na PS VS, v kateri lahko uveljavlja vse ugovore in dokazuje nasprotno od ugotovitev v oceni personalnega sveta prve stopnje, poleg tega mora negativno oceno zaradi njene z zakonom določene posledice (prenehanje sodniške funkcije) predhodno potrditi tudi sodni svet, Vrhovno sodišče, tudi z upoštevanjem odločb Ustavnega sodišča Up 132/96 in 134/95, meni, da ureditev prenehanja sodniške funkcije (službe) v 33. in 7. točki prvega odstavka 74. člena ZSS ni v nasprotju z URS in tudi ne s pravicami delavca do zagovora po ZDR. Ne gre namreč za odpoved pogodbe s strani delodajalca, temveč za prenehanje funkcije po samem zakonu zaradi negativne ocene sodniške službe, zato uporaba ZDR, čeprav sicer na njegovo smiselno uporabo ZSS v 4. a členu odkazuje, za tak primer ne pride v poštev.

13. Ocena sodniške službe je pogoj za napredovanje sodnika oziroma za obdržanje oziroma prenehanje sodniške funkcije. Pomeni torej spremljanje in strokovno ocenjevanje dela vsakega sodnika, saj mora biti izdelana na določeno obdobje (sedaj na 3 leta, prej na 6 let), na zahtevo sodnika, predsednika sodišča, predsednika sodišča višje stopnje ali sodnega sveta pa tudi za krajše obdobje (prvi odstavek 31. člena ZSS), za sodnike začetnike pa na krajše obdobje (drugi odstavek 31. člena ZSS).

14. Ocena sodniške službe je strokovno delo, saj se po kriterijih iz 29. člena ZSS celovito ocenjujejo lastnosti sodnika, ki izkazujejo njegovo sposobnost in primernost za opravljanje sodniške službe, med drugim: njegova strokovnost; kakovost in količina njegovega dela, tudi pri preprečevanju in odpravi sodnih zaostankov; sposobnost razreševanja strokovnih vprašanj, varovanje ugleda sodnika in sodišča, odnos do sodelavcev pri opravljanju sodniškega dela in sposobnost opravljanja vodstvenega mesta. To ocenjevanje pa zahteva poznavanje sodniške službe oziroma sodniškega dela.

15. Zato oceno sodniške službe na podlagi podatkov sodnikovega osebnega spisa, statističnih podatkov, pregleda rešenih in nerešenih zadev, dodeljenih sodniku, predloga predsednika sodišča, kjer je sodnik razporejen, oziroma neposredno višjega sodišča (če gre za ocenjevanje predsednika sodišča), ter morebitnih rezultatov nadzorstvenega pregleda sodnikovega dela (31. člen ZSS), izdelajo sodniki - člani personalnega sveta višjega, za vrhovne sodnike pa vrhovnega sodišča (35. člen ZSS). Tudi potrditev negativne ocene s strani sodnega sveta, čeprav so v njem člani tudi „nesodniki“, ki pa so pravni strokovnjaki, je strokovno opravilo, ne pa oblastveni posamični akt, s katerim bi bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi ocenjevanega sodnika. Glede na stališča Ustavnega sodišča v njegovih odločbah Up-132/96 in Up-134/95, sodni svet tudi ne more spreminjati ocene sodniške službe, temveč le v primeru negativne ocene odloča o njeni potrditvi ali pa zavrnitvi in vrnitvi zadeve v ponovno odločanje pristojnemu personalnemu svetu. Posledica, ki nastane zaradi potrditve negativne ocene, to je prenehanje sodniške službe, pa ni odločitev sodnega sveta, temveč s potrditvijo negativne ocene nastopi po zakonu samem. Sodni svet le ugotovi, da je posledica nastopila z dnem potrditve negativne ocene (76. člen ZSS). Smiselno enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v zadevi I Up 660/2003 z dne 12. 4. 2006. Enako kot v navedeni zadevi zato tudi meni, da ni pravilno stališče prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, da gre v obravnavanem primeru za najvišjo stopnjo možnega poseganje državnih organov v opravljanje sodniške službe revidentke, ker da je odločeno o prenehanju njene sodniške službe.

16. Ker posledica negativne ocene sodniške službe, to je prenehanje sodniške službe, nastopi po samem zakonu, ocena sodniške službe pa je strokovno opravilo in torej stvar prostega preudarka pristojnega organa, presoja pravilnosti in zakonitosti akta (o potrditvi negativne ocene in posledična ugotovitev prenehanja sodniške službe po 33. členu oziroma 7. točki prvega odstavka 74. člena ZSS z dnem potrditve negativne ocene) v upravnem sporu na prvi stopnji ne zajema presoje primernosti strokovne ocene, temveč se omejuje na presojo spoštovanja meja in namena prostega preudarka, pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, uporabo materialnega prava ter morebitne kršitve pravil postopka, kot je to pravilno navedeno tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe; v revizijskem postopku pa je presoja izpodbijane sodbe omejena le na presojo pravilnosti uporabe materialnega prava in zatrjevanih kršitev pravil postopka v upravnem sporu (prvi odstavek 85. člena ZUS-1). Ker v reviziji ni dopustno uveljavljati ugovorov, da je dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), in tudi ne ugovorov, ki se nanašajo na postopek pred izdajo izpodbijanega akta (primerjaj 75. in 85. člen ZUS-1), se Vrhovno sodišče do tovrstnih revizijskih ugovorov v tej sodbi ne opredeljuje.

17. Sodišče prve stopnje je po presoji Vrhovnega sodišča presodilo pravilnost postopka izdaje izpodbijanega akta tožene stranke, in ugotovilo, da je bil ta postopek v skladu z ZSS (ocena je bila izdelana na zahtevo predsednice Višjega delovnega in socialnega sodišča, izdelal jo je PS, o pritožbi zoper to oceno je odločal PS VS, oceno je potrdil sodni svet, tožnica je imela možnost ugovarjanja in dokazovanja nasprotnega, čeprav le v pisnih vlogah, ne pa tudi ustno), kar je ustrezno in razumno pojasnilo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

18. Presodilo in ustrezno utemeljilo je tudi, da je izpodbijana odločba ustrezno in razumno obrazložena tako glede očitane zmotne uporabe materialnega prava, kot tudi glede predhodno ugotovljenega dejanskega stanja. Obrazložitev izpodbijane sodbe po presoji Vrhovnega sodišča ni sama s seboj v nasprotju, v njej se je prvostopno sodišče ustrezno in razumno opredelilo do tožbenih ugovorov. Glede na to Vrhovno sodišče meni, da niso utemeljene revizijske navedbe o bistvenih kršitvah pravil postopka v upravnem sporu v smislu 1. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1. 19. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavanem primeru materialno pravo pravilno uporabljeno. Kot je pravilno navedlo in ustrezno ter razumno pojasnilo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi, se ugotovljene nepravilnosti pri izvajanju revidentkine sodniške službe, ki jih ne zanika, pojasnjuje le razloge za njihov nastanek, vsebinsko uvrščajo v kriterij iz (takrat veljavne določbe) 4. točke 29. člena ZSS (varovanje ugleda sodnika in sodišča, ki se ugotavlja iz načina vodenja postopkov, komuniciranja s strankami in drugimi organi, varovanje neodvisnosti, nepristranskosti, zanesljivosti in pokončnosti ter obnašanja v službi in zunaj nje). S temi utemeljitvami se Vrhovno sodišče strinja in se nanje sklicuje ter jih v tej obrazložitvi zato ne ponavlja.

20. Neutemeljen je revizijski ugovor, da bi bilo treba zoper revidentko zaradi očitanih dejanj, ki naj bi imela znake disciplinskih kršitev, ne pa elementov ocene sodniške službe, uvesti in voditi disciplinski postopek. Kot je pojasnjeno že v prejšnji točki te obrazložitve, so nepravilnosti pri opravljanju revidentkine sodniške službe elementi kriterija za oceno sodniške službe iz (tedanje) 4. točke prvega odstavka 29. člena ZSS. Torej so bile te nepravilnosti pravilno upoštevane v oceni revidentkine sodniške službe. Za sprejemanje ocene sodniške službe pa je v ZSS predpisan poseben postopek, ki ni disciplinski postopek. Za sprejetje negativne ocene sodniške službe ZSS tudi ne določa predhodne izpeljave disciplinskega postopka. Ker gre v tem primeru za oceno sodniške službe, ki ima pravno podlago v ZSS, se Vrhovno sodišče do tega, ali so v tem primeru izpolnjeni pogoji za disciplinski postopek, ne opredeljuje. Na drugačno odločitev in dodatno pojasnjevanje tudi ne morejo vplivati navedbe v izpodbijani sodbi, da bi lahko nekatera revidentkina ravnanja imela znake disciplinskih kršitev, saj to na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva.

21. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je imela revidentka v postopku sprejemanja in potrjevanja ocene njene sodniške službe vse z ZSS predpisane možnosti pojasnjevanja okoliščin, zaradi katerih je do nepravilnosti pri opravljanju njene sodniške službe prišlo (teh ne zanika) in za dokazovanja svojega siceršnjega dobrega opravljanje sodniške službe in službe predsednice sodišča, kar so ji priznali tudi PS, PS VS, sodni svet in prvostopno sodišče. Navedeni organi pa so njene navedbe, argumente in ugovore vključili v dokazno oceno, in se do njih tudi ustrezno opredelili. Če pa s svojimi navedbami ni mogla omajati prepričanja obeh personalnih svetov in sodnega sveta v pravilnost ocene njene sodniške službe, pa to še ne pomeni, da so ji bile kršene z zakonom določene pravice.

22. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče obravnavano revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

23. V skladu z določbami prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.