Jedro

Pritožnik sicer soglaša z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da gre v predmetnem postopku za spor z mednarodnim elementom. Pristojnost sodišča Republike Slovenije za odločanje v tovrstnih sporih je v skladu z 29. čl. ZPP urejena z določbami Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Tožena stranka v odgovoru na tožbo pristojnosti slovenskega sodišča ni nasprotovala, s čimer je privolila v pristojnost sodišča Republike Slovenije (2. odst. 53. čl. ZMZPP), zato so njeni kasnejši ugovori v tej smeri neupoštevni.

Prikaz prometa, ki ga je tožeča stranka ponudila v dokaz, izkazuje spreminjanje pogodbene obveznosti tožene stranke v časovnem obdobju od 10.6.1994 do 15.11.1999. Iz trditev tožeče stranke, ki jih je povzelo tudi prvostopno sodišče, izhaja, da je obveznosti tožene stranke ugotavljala četrtletno, upoštevajoč pri tem plačila prvotožene stranke, ki so zmanjševala obveznost tožene stranke in novo nastale stroške opominov in obračunov pogodbenih in zamudnih obresti, ki so povečevali obveznost tožene stranke. Ker pa tožeča stranka ni predložila obračunov obresti in zamudnih obresti, ki jih je upoštevala v prikazu prometa, takšnega izkaza obveznosti tožene stranke materialnopravno ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 17.175,68 EUR s 15,9 % rednimi obrestmi po kreditni pogodbi in 4,5 % zamudnimi obrestmi, oboje od 15.7.1999 do plačila ter obresti po enaki obrestni meri od zneska 2.330,62 EUR od 15.7.1999 do

15.11.1999, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 852.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.3.2003 do plačila.

Z isto odločbo je prvostopno sodišče v posledici umika tožbe ustavilo postopek zoper prvo toženo stranko v celoti ter postopek zoper drugotoženo stranko glede glavnice v višini 2.330,62 EUR s pripadajočimi obrestmi od 15.11.1999 dalje.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo drugotožena stranka, ki je po ustavitvi postopka zoper prvo toženo stranko ostala edina tožena stranka (v nadaljevanju tožena stranka). Pritožbo je vložila iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Neutemeljena je pritožba v tistem delu, v katerem prereka pristojnost slovenskega sodišča za odločanje v predmetnem sporu. Pritožnik sicer soglaša z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da gre v predmetnem postopku za spor z mednarodnim elementom. Pristojnost sodišča Republike Slovenije za odločanje v tovrstnih sporih je v skladu z 29. čl. ZPP urejena z določbami Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Tožena stranka v odgovoru na tožbo pristojnosti slovenskega sodišča ni nasprotovala, s čimer je privolila v pristojnost sodišča Republike Slovenije (2. odst. 53. čl. ZMZPP), zato so njeni kasnejši ugovori v tej smeri neupoštevni.

Materialnopravno pravilna je tudi utemeljitev sodišča prve stopnje glede uporabe avstrijskega prava kot podlage za odločanje v predmetnem sporu. Tožeča stranka utemeljuje tožbeni zahtevek na pogodbeni podlagi in sicer na pogodbi o posojilu, pri kateri je značilna izpolnitev na strani tožeče stranke kot posojilodjalca, zato je v skladu z 20. čl. ZMZPP potrebno uporabiti pravo, veljavno na sedežu tožeče stranke.

Pritožnik izpodbija dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, da se je s pogodbo z dne 10.6.1994 kot sodolžnik zavezal za plačilo obveznosti kreditojemalca A.I. d.o.o. Ljubljana. Pritožnik v pritožbi ponavlja trditve, ki jih je ponujal že v postopku pred prvostopnim sodiščem in sicer, da dne 10.6.1994 ni podpisoval nobene listine in da je obrazce izpolnjeval v Ljubljani v mesecu februarju 1994 preko zastopnika tožene stranke. Tožeča stranka je pogodbeno podlago tožbenega zahtevka utemeljevala na podlagi izpolnjenega obrazca pogodbe, sestavljene s strani pravnega prednika tožeče stranke (priloga A 2), ki je žigosana in podpisana s strani družbe A.I. d.o.o. kot kreditojemalcu in podpisana s strani tožene stranke kot sodolžnika. V skladu s paragrafom 1344 avstrijskega Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) sodolžnik pristopi k obveznosti poleg glavnega dolžnika. Pogodba, na katero se sklicuje tožeča stranka, je datirana z dnem 10.6.1994. Za dokazovanje drugačnega časa sklenitve pogodbe, kot izhaja iz listine, ki jo je predložila tožeča stranka, je dokazno breme na strani tožene stranke.

Tožena stranka v svojih trditvah izrecno priznava podpis na listini tožeče stranke (glej trditve v zapisniku z glavne obravnave 6.11.2002 na list. št. 53). Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, pa tožena stranka glede obširnih trditev, ki jih je glede drugačnega načina sklepanja pogodbe podajala v pripravljalni vlogi z dne

7.5.2002 in na naroku za glavno obravnavo, ni ponudila nobenih dokazov, s katerimi bi tovrstne trditve lahko dokazala. V pripravljalni vlogi je kot edini dokaz predložila potrdila o vplačilih posameznih obrokov, ki jih je izvršila prvotožena stranka, ki pa glede zatrjevanih drugačnih okoliščin o sklepanju pogodbe ne morejo biti relevantna. Tako se izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek, da prvostopno sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem A.Š., saj tovrstnega dokaza tožena stranka ni ponudila. Ob pomanjkljivih dokaznih predlogih tožene stranke je tako pravilno sklepanje prvostopnega sodišča, da se je tožena stranka kot sodolžnik zavezala k izpolnitvi pogodbe z dne 10.6.1994. Tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljuje kot obveznost, ki jo je tožena stranka dolžna poravnati, ker v pogodbeno določenih rokih ni odplačevala obveznosti iz kreditne pogodbe. Pri tem je tožeča stranka zatrjevala naslednje relevantne okoliščine: - skupni znesek, ki bi ga tožena stranka morala poravnati, v kolikor bi obveznosti odplačevala v skladu s pogodbo, znaša 384.840 ATS v 60 mesečnih zaporednih obrokih po 6.414 ATS; - obveznost je preračunana ob upoštevanju 9,1 % fiktivne obrestne mere;

- dejanska efektivna obrestna mera, po kateri se je v skladu s 33. čl. avstrijskega Zakona o bančništvu obrestoval kreditni znesek, ki ga je prejel kreditojemalec, glede na obračunane obveznosti kreditojemalca v obrokih znaša 15,9 %; - v primeru zamude pri plačilu pogodbene obveznosti tožene stranke so se obračunavale dodatne zamudne obresti v višini 4,5 % letno; - tožeča stranka je obveznosti tožene stranke obračunavala v skladu s kontokorentnim načinom obrestovanja.

Tožena stranka je višini vtoževane terjatve nasprotovala, sklicujoč se na dejstvo, da je pretežni del obveznosti poravnala prvotožena stranka.

Prvostopno sodišče je v celoti sledilo navedbam tožeče stranke glede višine dogovorjenih obresti po sklenjeni kreditni pogodbi in se pri tem sklicevalo na ustrezna določila 33. čl. avstrijskega Zakona o bančništvu. Prvostopno sodišče ugotavlja, da je po avstrijskem pravu višina in način obračuna pogodbenih obresti stvar avtonomije pogodbenih strank, ki je omejena le s prepovedjo oderuštva, za katero pa ni ugotovilo relevantnih okoliščin. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi dodaja, da v skladu s 5. čl. ZMZPP sodišče v Republiki Sloveniji ni dolžno uporabiti prava, na katerega napotujejo določbe tega zakona, če bi bil učinek njegove uporabe v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. Del javnega reda Republike Slovenije so tudi kogentni zakonski predpisi in Ustava Republike Slovenije.

Ustavno sodišče Republike Slovenije se je v eni od svojih odločb tako opredelilo, da dogovori o obrestih, na podlagi katerih v razmerah stabilne domače denarne enote obveznost v kratkem času doseže in preseže znesek posojene glavnice, ne glede na to, ali so podani elementi oderuštva, kršijo kar nekaj splošnih načel, urejenih v Zakonu o obligacijskih razmerjih (glej obrazložitev odločbe U-I-202/93 z dne 6.10.1994). Prvostopno sodišče se je do tega vprašaja očitno samo posredno opredelilo z ugotovitvijo, da so vtoževane zamudne obresti celo malo nižje od zamudnih obresti po pravu Republike Slovenije.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je izpodbijana sodba pomanjkljiva v tem, da ne vsebuje razlogov za odločitev o višini obveznosti, ki je bila dosojena v plačilo toženi stranki. Prvostopo sodišče se sicer posredno v svoji obrazložitvi sklicuje na obračun kredita (A 15), ki ga je predložila tožeča stranka. Vprašanje ugotovitve pravilne višine preostanka obveznosti tožene stranke glede na pogodbeno dogovorjene pogoje pa spada v sfero materialnopravnega preizkusa izpodbijane sodbe. Prikaz prometa, ki ga je tožeča stranka ponudila v dokaz, izkazuje spreminjanje pogodbene obveznosti tožene stranke v časovnem obdobju od 10.6.1994 do 15.11.1999. Iz trditev tožeče stranke, ki jih je povzelo tudi prvostopno sodišče, izhaja, da je obveznosti tožene stranke ugotavljala četrtletno, upoštevajoč pri tem plačila prvotožene stranke, ki so zmanjševala obveznost tožene stranke in novo nastale stroške opominov in obračunov pogodbenih in zamudnih obresti, ki so povečevali obveznost tožene stranke. Ker pa tožeča stranka ni predložila obračunov obresti in zamudnih obresti, ki jih je upoštevala v prikazu prometa, takšnega izkaza obveznosti tožene stranke materialnopravno ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je namreč vseskozi višini preostale obveznosti nasprotovala. Predložen prikaz prometa torej ne daje podlage za ugotovitev od katere osnove, za kakšno obdobje in po kakšni obrestni meri je tožeča stranka obračunavala obresti, ki jih je upoštevala v prikazu prometa. To pa je pomanjkljivost, zaradi katere izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev postopka po

14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in s tem razveljaviteni razlog po 1. odst. 354. čl. ZPP.

V ponovljenem postopku bo prvostopno sodišče moralo v okviru trditvenih navedb in dokaznih predlogov tožeče stranke navedeno pomanjkljivost odpraviti tako, da bo možen materialnopravni preizkus višine obveznosti tožene stranke. Pri tem pa prvostopno sodišče nadaljnjega postopka ne bo več moglo voditi po določbah ZPP, ki urejajo postopek v gospodarskih sporih, saj za to niso izpolnjene predpostavke iz 481. čl. ZPP.