Jedro

Pravna podlaga za ugotavljanje odškodninske odgovornosti je v tem gospodarskem sporu določba čl. 178/II (takrat veljavnega) ZOR, po kateri se pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, uporabljajo pravila v krivdni odgovornosti. Če je ugotovljena obojestranska krivda, je namreč odškodninska odgovornost sorazmerna stopnji krivdne vsakega od imetnikov motornih vozil. Ob pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da sta k nastanku prometne nesreče pripomogla oba udeleženca, vendar, da je glavni vzrok za nastanek nesreče v ravnanju zavarovanca tožeče stranke, ki je bistveno bolj pripomogel k nastanku nesreče, saj je vozil motorno kolo pod vplivom alkohola, z neustreznim nakazovanjem smeri in zavijanjem v levo v neustreznem trenutku ter brez poprejšnjega preverjanja vozil okoli sebe, in da je zavarovanec tožene stranke s tem, ko je vozil prehitro, pripomogel k nesreči le v manjšem delu, je pravilna tudi njegova razmejitev krivdnih deležev med zavarovancema tožeče stranke in tožene stranke ter s tem njune odgovornosti za škodo v razmerju 70%:30%.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu, to je v zavrnilnem delu izreka pod tč. 1 ter v izreku o pravdnih stroških pod tč. 2, potrdi sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 23. 5. 2006, opr. št. II Pg 51/2006-31 izreklo, (1.) da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 2,763.104,43 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 28. 6. 2004 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo, v presežku, za znesek 6,447.243,67 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 28. 6. 2004 dalje do plačila, pa se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, in (2.) da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 108.968,80 SIT, v 15 dneh pod izvršbo. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo: “Dejansko stanje je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov. Sodišče ugotavlja, da je bil voznik osebnega avtomobila B. S. s sodbo Okrajnega sodišča v Celju K 166/2002, katero je Višje sodišče v Celju potrdilo, oproščen obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odst. 325. čl. KZ. Obtožba je S. očitala, da je kot udeleženec v prometu kršil 1. alinejo 1. odst. 28. člena Zakona o varnosti cestnega prometa in s tem iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo, v kateri je bila ena oseba hudo telesno poškodovana s tem, ker je dne 14. 8. 2001 ob 22.55 uri z osebnim avtomobilom vozil v naselju G. pri S. z višjo hitrostjo od dovoljene in pred dovozom k stanovanjski hiši G. št. ... začel prehitevati po levi strani motorista A. J., ki je zmanjšal hitrost, z levo roko nakazal, da bo zavijal levo in zapeljal na sredino ceste, nato pa ga ob začetku odcepa stranske ceste na levi strani z vozilom zadel in zbil na travnik, pri čemer je A. J. utrpel dvojni zlom levega gležnja, kar je huda telesna poškodba. Dejansko stanje, kakor je bilo ugotovljeno v kazenskem postopku, sodišče v celoti povzema. Pravdno sodišče je vezano na kazensko obsodilno sodbo samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (čl. 14 ZPP (Zakona o pravdnem postopku)). Kakor izhaja iz dejanskih ugotovitev prvostopne kazenske sodbe, je do prometne nesreče prišlo v naselju G. pri S., kjer je hitrost vožnje omejena na 50 km/h, kar je razvidno iz prometnega zapisnika in izvedenskega mnenja S. V. Na podlagi izvedenskega mnenja je bilo v kazenskem postopku dokazano, da je S. prekoračil hitrost vožnje, omejeno na 50 km/h, s tem, ko je med prehitevanjem po levi strani v isti smeri vozečega J. vozil s hitrostjo 74,4 km/h, nakar mu po J. spremembi smeri vožnje z zavijanjem v levo kljub močnemu zaviranju in zavijanju v levo trčenja v J. ob začetku odcepa stranske ceste na levi strani ni uspelo preprečiti. Izvedenec je izračunal, da je S. z močnim zaviranjem vozila začel, ko je vozil s hitrostjo 74,4 km/h, S. sam je ob zaslišanju v kazenskem postopku potrdil, da je v naselju najprej peljal s hitrostjo 50 km/h, ko pa se je odločil za prehitevanje oškodovanca, ki se je peljal počasneje, je hitrost svoje vožnje pospešil. Zato je sodišče sprejelo izračun izvedenca, ki je ugotovil, da je S. v naselju med prehitevanjem A. J. dosegel hitrost 74,4 km/h in s tem kršil cestno prometni predpis. V kazenskem postopku pa se je izkazalo, da je tudi voznik motornega kolesa J. kršil cestno prometne predpise. Ko je S. pričel s prehitevanjem in je v ta namen zavil na levo na nasprotno stran vozišča, se je za zavijanje v levo odločil A. J. J. je imel pred zavijanjem v levo vse možnosti, da bi glede na preglednost ceste in vidljivost vozilo S. pravočasno zaznal in z zavijanjem v levo počakal, dokler ne bi S. odpeljal mimo. Po izračunih izvedenca cestno prometne stroke je J. pričel zavijati v levo, ko je bilo S. vozilo oddaljeno od mesta trčenja okrog 37,9 m. Tedaj sta bili vozili med seboj oddaljeni okoli 26,9 m in je bilo vozilo S. še v celoti v fazi prehitevanja ter v vidnem polju J. S. pa je J. prehiteval s hitrostjo, višjo od dovoljene in kljub močnemu zaviranju mu trčenja ni uspelo preprečiti, bi mu pa zagotovo uspelo, če bi vozil s hitrostjo 60,2 km/h ali manj. S. je zatrjeval, da ni opazil, da bi J. svojo namero za zavijanje nakazal z zaviranjem in z iztegnjeno levo roko, pa tudi sam J. tega ni zanesljivo potrdil, saj se ni spomnil, ali je pogledal nazaj, da bi se prepričal o varnosti svojega manevra, preden je začel zavijati. Obenem je J. izpovedal, da očitno ni dovolj pogledal nazaj, pri čemer se ni spomnil, ali je opazil kakšne luči za seboj. Iz navedenega izhaja neprepričljivost voznika motornega vozila, da bi naj svojo namero za zavijanje nakazal. Drugih prič razen J. in S., na kraju nesreče ni bilo. J. je s tem, ko je s svojim ravnanjem v dani prometni situaciji, ko je bil S. že v fazi prehitevanja po levi strani, začel zavijati v levo, kršil določila čl. 23 ZVCP, saj se ni prepričal, ali to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu. Vzrok za ugotovljeno J. opustitev dolžnega ravnanja ob ugotovljenih danih možnostih J. pravočasne zaznave načina S. vožnje je zanesljivo pripisati J. vinjenosti (2,45 g/kg v izdihanem zraku oz. 2,2 g/kg v krvi eno uro po prometni nesreči). Po prepričanju sodišča sta k nastanku prometne nesreče pripomogla oba udeležena voznika, zaradi česar je njuno odgovornost za nesrečo potrebno presojati po določilih 2. odst. 178. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih). Kot izhaja iz kazenske sodbe, je A. Je. ob nesreči vozil občutno vinjen, kar je gotovo vplivalo na njegove vozniške sposobnosti. Razen tega pa v kazenskem postopku ni prepričljivo izpovedal, da bi naj pred zavijanjem v levo nakazal z roko smer vožnje, pa tudi se ni spomnil, ali je pogledal nazaj, da bi se prepričal o varnosti svojega manevra oz. je sam izpovedal, da očitno ni dovolj pogledal nazaj, pri čemer se ni spomnil, ali je opazil kakšne luči vozila za seboj. J. na ta način svoji vožnji ni posvetil ustrezne skrbnosti. Četudi bi J. pred zavijanjem v levo hitrost svoje vožnje zmanjšal in svojo namero pravočasno in nedvoumno nakazal z levico, bi obenem moral preveriti vozila okoli sebe in se za zavijanje odločiti šele takrat, ko bi ugotovil, da to lahko stori brez nevarnosti zase in za druge udeležence v prometu. To pa je imel J. možnost storiti in tudi opaziti za seboj vozilo S., ki je bil v trenutku J. zavijanja v levo že v fazi prehitevanja, kakor izhaja iz izvedenskega mnenja. Glede na to, da je imel S. v dani prometni situaciji prednost, bi se lahko J. odločil za zavijanje v levo šele takrat, ko bi S., ki ga je z vozilom prehiteval, že odpeljal mimo. S. je po podatkih iz kazenskega spisa neposredno pred nesrečo vozil s hitrostjo 74,4 km/h, s čimer je dovoljeno hitrost 50 km/h občutno prekoračil. Po izračunih izvedenca je S. pred mestom trčenja peljal pretežno po levi polovici ceste, ko je reagiral z močnim zaviranjem in zavijanjem. S. bi lahko nesrečo preprečil, če bi vozil s hitrostjo, nižjo od 60,2 km/h. Sodišče ugotavlja, da sta oba udeleženca pripomogla k nastanku prometne nesreče. Ob vsem povedanem sodišče zaključuje, da je delež odgovornosti za nastalo škodo pri A. J. 70%, pri B. S. pa 30 %. Po prepričanju sodišča je namreč glavni vzrok za nastanek nesreče v ravnanju J., ki je bistveno bolj pripomogel k nastanku nesreče, saj je vozil motorno kolo pod vplivom alkohola, z neustreznim nakazovanjem smeri in zavijanjem v levo v neustreznem trenutku ter brez poprejšnjega preverjanja vozil okoli sebe. V manjšem delu je k nesreči pripomogel tudi voznik osebnega avtomobila B. S. s tem, ko je vozil prehitro. Tako je tožena stranka dolžna nositi za svojega zavarovanca za nastalo škodo 30 % odgovornosti, kolikor znaša soprispevek J. za nastanek prometne nesreče (čl. 178/II ZOR). Tožeča stranka pa je s svojo terjatev dokazala s predloženimi računi tudi po višini (priloge A 4 do A 79). Iz zbira stroškov za povrnitev škode št. 8301-116/03 z dne 24. 6. 2004 (priloga A 3), ki se glasi na skupni znesek 9.210.348,10 SIT, so razvidni naslednji izdatki tožeče stranke: ... . Pavšalnemu ugovoru tožene stranke, ki je iz previdnosti prerekala tožbenemu zahtevku po višini, ker da se iz množice izpisov ni mogoče znajti in ker naj ne bi bilo dokazano, da je tožeča stranka te zneske dejansko plačala, ni mogoče slediti. Splošno znano je, da tožeča stranka izvajalcem zdravstvenih storitev mesečno nakazuje avanse, dejanska stanja pa se nato usklajujejo z mesečnimi poročili. Tožeča stranka je s predloženimi potrdili in dokazili dokazala, da so bili stroški zdravljenja za zavarovanca tožene stranke dejansko plačani (priloga ... do ...). Na navedenih dokumentih je izpisano, komu, kdaj in v kakšnem znesku so bila plačila izvedena. Kontrolni izpisi plačilnih nalogov za posamezna obdobja z označenimi plačili za konkretno zdravljene dokazujejo plačila in izdatke tožeče stranke, ki jih uveljavlja v tej pravdi nasproti toženi stranki. Ker tožena stranka tožeči stranki na poziv doslej ni plačala še ničesar, je tako dolžna tožnici povrniti 30 % stroškov J. zdravljenja, to je znesek 2.763.104,43 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2004 dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo. Tožena stranka teku zamudnih obresti ni oporekala. V presežku za glavnico 6.447.243,67 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2004 dalje pa je sodišče tožbeni zahtevek, glede na 70 % soprispevek zavarovanca tožeče stranke za nastanek nesreče, zavrnilo kot neutemeljen. Ker je tožena stranka z izpolnitvijo denarne terjatve zamudila, je dolžna tožeči stranki v skladu z dol. 1 odst. 274 ZOR plačati poleg glavnice tudi zakonske zamudne obresti od 28. 6. 2004 dalje, kot jih tožeča stranka uveljavlja. O stroških postopka je sodišče odločalo po uspehu (2. odst. 154. čl. ZPP). Tako je tožeči stranki priznalo 30 % vseh priglašenih stroškov, torej znesek 55.711,80 SIT, toženi stranki pa 70 %, to je v znesku 164.680,60 SIT. Ob pobotanju pravdnih stroškov je dolžna tožeča stranka toženi povrniti pravdne stroške 108.968,80 SIT. Stroške je sodišče odmerilo po specificiranih stroškovnih pravdnih strank v in v skladu s taksno tarifo.” Tožena stranka se zoper ugoditveni del izreka pod tč. 1 in izrek o pravdnih stroških pod tč. 2, kolikor ji niso bili v celoti priznani priglašeni pravdni stroški, ni pritožila. Tožeča stranka pa z dne 26. 6. 2006 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v zavrnilnem delu izreka pod tč. 1 in v izreku o pravdnih stroških pod tč. 2 iz vseh 3 pritožbenih razlogov iz čl. 338/I ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da “... izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.” V obrazložitvi pritožbi tožeča stranka navaja: “Naslovno sodišče je z izpodbijano sodbo v pretežnem delu zavrnilo tožbeni zahtevek in se pri tem oprlo na ugotovitev, da je delež odgovornosti za nastalo škodo na na strani zavarovanca tožeče stranke v višini 70 %. Tožeča stranka meni, da je takšna ugotovitev sodišča napačna, delež odgovornosti, ki ga je za zavarovanca tožeče stranke J. ugotovilo sodišče, pa odločno previsok. Tožeča stranka je mnenja, da je obrazložitev takšne ugotovitve pomanjkljiva in tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi. Izvedenec cestnoprometne stroke, ki je bil postavljen v kazenski zadevi zoper zavarovanca tožene stranke S., je ugotovil, da je bila njegova hitrost med prehitevanjem 74,4 km/h, kar je precejšnje odstopanje od največje dovoljene hitrosti in da bi lahko preprečil nesrečo, če bi vozil s hitrostjo manjšo od 60,2 km/h. Izvedenec je tako ugotovil, da je vzrok nesreče v preveliki hitrosti S. vožnje. Na drugi strani pa bi težko našli prepričljive dokaze, ki bi utemeljevali, da J. ni pravočasno nakazal svoje namere po zavijanju v levo, čeprav sodišče prve stopnje o tem govori kot o dejstvu. Žal pa to dejstvo v postopku ni bilo dokazano, sodišče pa je do takšnih zaključkov prišlo na podlagi domnev, ki ne temeljijo na materialnih dokazih ali izpovedbah prič v kazenskem postopku. Dejstvo je torej, da je bila prevelika hitrost S. dokazana. Dokazano je bilo, da bi lahko nesrečo preprečil z vožnjo, ki bi bila še vedno nad mejo dovoljene. Prav tako je dokazano, da je primaren vzrok nastanka prometne nesreče ravno v prehitri S. vožnji. Tožeča stranka ne zanika dejstva, da je J. vozil pod vplivom alkohola, vendarle pa je mnenja, da je njegov soprispevek k nastanku škodnega dogodka bistveno manjši od 70 %.” Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila. Pritožba ni utemeljena. Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 339/II, tč. 14 ZPP ali kakšna druga upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 339/II, tč. 1, 2, 3, 6, 7, 8, 11, 12 (in 14) ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP), ni podana. Za odločitev v tem gospodarskem sporu odločilno dejansko stanje je v zadostnem obsegu pravilno in popolno ugotovljeno; na podlagi v postopku na prvi stopnji podanih navedb ter upoštevanih predlaganih in izvedenih dokazov pravdnih strank ni bilo mogoče ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Že sodišče prve stopnje je z v sodbi navedenimi razlogi o vseh odločilnih dejstvih natančno in nazorno pojasnilo izpodbijano odločitev. Ker pa so ti (v sodbi druge stopnje povzeti) razlogi sodišča prve stopnje prepričljivi in povsem pravilni, jih zato tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot svoje. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (čl. 8 ZPP). Da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno presodilo vsak (izveden) dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi te presoje in uspeha celotnega postopka po svojem prepričanju pravilno odločilo, katera dejstva se v tem gospodarskem sporu štejejo za dokazana, ne more biti nobenega dvoma. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano zavrnitvijo še spornega dela tožbenega zahtevka tudi materialno pravo (cit. določba ZOR) pravilno uporabilo. Sicer pa tožeča stranka v pritožbi ni pojasnila, katerih določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, naj sodišče prve stopnje ne bi uporabilo, oz. jih naj ne bi uporabilo pravilno (čl. 341 ZPP). Ker so v cit. sodbi prve stopnje navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in med seboj združljivi ter temeljijo na predloženih listinah pravdnih strank (...) in na listinah (zapisnika o zaslišanju oz. izpovedbi ter kazenski sodbi sodišč prve in druge stopnje), ki si jih je po uradni dolžnosti preskrbelo sodišče prve stopnje (...), o odločilnih dejstvih pa tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih cit. sodbe prve stopnje o vsebini listin in zapisnikov o zagovoru oz. izpovedbi, ter med samimi temi listinami oz. zapisnikoma, zato primerno (ne pa “pomanjkljivo in tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi”) obrazložena cit. sodba prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katere se v izpodbijanem delu ne bi mogla preizkusiti. Pravna podlaga za ugotavljanje odškodninske odgovornosti je v tem gospodarskem sporu določba čl. 178/II (takrat veljavnega) ZOR, po kateri se pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Če je ugotovljena obojestranska krivda, je namreč odškodninska odgovornost sorazmerna stopnji krivde vsakega od imetnikov motornih vozil. V cit. sporu temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo odločeno že v kazenskem postopku. Ker pa je bila pred Okrajnim sodiščem v Celju izdana pravnomočna oprostilna sodba (z dne 25. 5. 2004, opr. št. K 166/2002 v zv. s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 4. 1. 2005, opr. št. Kp 304/2004), sodišče prve stopnje v obravnavanem gospodarskem sporu nanjo ni bilo vezano (čl. 14 ZPP). Zato je ravnalo pravilno, ko je samo ugotovilo dejansko stanje, iz katerega je (materialnopravno) sklepalo na krivdna deleža zavarovancev pravdnih strank in s tem na njuno odgovornost za škodo. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno na podlagi izvedenih dokazov, pri tem pa je utemeljeno tudi “v celoti povzelo” dejansko stanje, “... kakor je bilo ugotovljeno v kazenskem postopku ... .” Res je, da je “Izvedenec cestno prometne stroke, ki je bil postavljen v kazenski zadevi zoper zavarovanca tožene stranke S. ... ugotovil, da je bila njegova hitrost med prehitevanjem (okrog) 74,4 km/h, kar je precejšnje odstopanje od največje dovoljene hitrosti ... .” Toda “Izvedenec ... tako ...” ni “... ugotovil, da je vzrok nesreče v preveliki hitrosti S. vožnje.”, saj je v svojem mnenju tudi navedel, da “Če bi obdolženi lahko pričakoval takšen način gibanja mopedista pred seboj, bi ob enakem reagiranju z zaviranjem svoje vozilo lahko zaustavil pred mestom trčenja in na takšen način lahko preprečil nezgodo, če bi vozil s hitrostjo, ki bi bila manjša od 60,2 km/h (16,7 m/sek).” ter da “Oškodovanec bi se nezgodi izognil, če bi ponoči vozil v brezhibnem psihofizičnem stanju in bi svojo namero za zavijanje v levo pravočasno nakazal ter z vožnjo ob sredini ceste obdolžencu za seboj omogočil smotrno ukrepanje. Lahko pa bi tudi počakal z zavijanjem v levo, dokler ga obdolženčevo vozilo ne bi prehitelo. Ko je pričel z zavijanjem, bi lahko videl prehitevajoče osebno vozilo, če bi bil na promet za seboj dovolj pozoren.” Prav tako je neutemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da “Na drugi strani pa bi težko našli prepričljive dokaze, ki bi utemeljevali, da J. ni pravočasno nakazal svoje namere po zavijanju v levo.” To dejstvo je bilo v postopku dokazano, ker “... sodišče ... do takšnih zaključkov ...” ni “... prišlo na podlagi domnev, ki ne temeljijo na materialnih dokazih ali izpovedbah prič v kazenskem postopku.”, temveč prav na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo oz. presodilo: “V kazenskem postopku pa se je izkazalo, da je tudi voznik motornega kolesa J. kršil cestno prometne predpise. Ko je S. pričel s prehitevanjem in je v ta namen zavil na levo na nasprotno stran vozišča, se je za zavijanje v levo odločil A. J. J. je imel pred zavijanjem v levo vse možnosti, da bi glede na preglednost ceste in vidljivost vozilo S. pravočasno zaznal in z zavijanjem v levo počakal, dokler ne bi S. odpeljal mimo. ... S. je zatrjeval, da ni opazil, da bi J. svojo namero za zavijanje nakazal z zaviranjem in z iztegnjeno levo roko, pa tudi sam J. tega ni zanesljivo potrdil, saj se ni spomnil, ali je pogledal nazaj, da bi se prepričal o varnosti svojega manevra, preden je začel zavijati. Obenem je J. izpovedal, da očitno ni dovolj pogledal nazaj, pri čemer se ni spomnil, ali je opazil kakšne luči za seboj. Iz navedenega izhaja neprepričljivost voznika motornega vozila, da bi naj svojo namero za zavijanje nakazal.” (3. odst. na 5. str. in nadaljevanje na 6. str. obrazložitve sodbe); “J. je s tem, ko je s svojim ravnanjem v dani prometni situaciji, ko je bil S. že v fazi prehitevanja po levi strani, začel zavijati v levo, kršil določila čl. 23 ZVCP, saj se ni prepričal, ali to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu. Vzrok za ugotovljeno J. opustitev dolžnega ravnanja ob ugotovljenih danih možnostih J. pravočasne zaznave načina S. vožnje je zanesljivo pripisati J. vinjenosti (2,45 g/kg v izdihanem zraku oz. 2,2 g/kg v krvi eno uro po prometni nesreči).” (2. odst. na 6. str. obrazložitve sodbe) in “Kot izhaja iz kazenske sodbe, je A.J. ob nesreči vozil občutno vinjen, kar je gotovo vplivalo na njegove vozniške sposobnosti. Razen tega pa v kazenskem postopku ni prepričljivo izpovedal, da bi naj pred zavijanjem v levo nakazal z roko smer vožnje, pa tudi se ni spomnil, ali je pogledal nazaj, da bi se prepričal o varnosti svojega manevra oz. je sam izpovedal, da očitno ni dovolj pogledal nazaj, pri čemer se ni spomnil, ali je opazil kakšne luči vozila za seboj. J. na ta način svoji vožnji ni posvetil ustrezne skrbnosti. Četudi bi J. pred zavijanjem v levo hitrost svoje vožnje zmanjšal in svojo namero pravočasno in nedvoumno nakazal z levico, bi obenem moral preveriti vozila okoli sebe in se za zavijanje odločiti šele takrat, ko bi ugotovil, da to lahko stori brez nevarnosti zase in za druge udeležence v prometu. To pa je imel J. možnost storiti in tudi opaziti za seboj vozilo S., ki je bil v trenutku J. zavijanja v levo že v fazi prehitevanja, kakor izhaja iz izvedenskega mnenja. Glede na to, da je imel S. v dani prometni situaciji prednost, bi se lahko J. odločil za zavijanje v levo šele takrat, ko bi S., ki ga je z vozilom prehiteval, že odpeljal mimo.” (4. odst. na 6. str. obrazložitve sodbe). Ob dejstvu, da “... je bila prevelika hitrost S. dokazana.” in da je bilo “Dokazano ... da bi lahko nesrečo preprečil z vožnjo, ki bi bila še vedno nad mejo dovoljene.”, pa glede na navedeno le ni “... dokazano, da je primaren vzrok nastanka prometne nesreče ravno v prehitri S. vožnji.” Tudi pritožbeno sodišče misli (tako kot je pravilno ugotovilo oz. je prepričano oz. je zaključilo sodišče prve stopnje), da “... sta oba udeleženca pripomogla k nastanku prometne nesreče.”, da “... je delež odgovornosti za nastalo škodo pri A. J. 70%, pri B. S. pa 30 %.”, da je “... glavni vzrok za nastanek nesreče v ravnanju J., ki je bistveno bolj pripomogel k nastanku nesreče, saj je vozil motorno kolo pod vplivom alkohola, z neustreznim nakazovanjem smeri in zavijanjem v levo v neustreznem trenutku ter brez poprejšnjega preverjanja vozil okoli sebe.” in da “V manjšem delu je k nesreči pripomogel tudi voznik osebnega avtomobila B. S. s tem, ko vozil prehitro.” Ker je v tovrstnih sporih treba upoštevati, da je odločitev o deležih odgovornosti odvisna od številnih okoliščin vsakega posamičnega primera in da se pravno sklepanje pogosto prepleta z ugotavljanjem številnih konkretnih dejanskih okoliščin ravnanja strank v posamičnem primeru, je tako glede na ugotovljene okoliščine prometne nesreče z dne 14. 8. 2001 ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je zavarovanec tožeče stranke pretežno odgovoren za nastalo škodo, razmejitev krivdnih deležev med zavarovancema tožeče stranke in tožene stranke ter s tem njune odgovornosti za škodo v razmerju 70 % : 30 % primerna. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (čl. 350/I ZPP) potrditi sodbo prve stopnje (čl. 353 ZPP).