Jedro

Pri sklepanju pogodbe kot dvostranskega odplačnega posla pri gospodarskem poslovanju za to, da je storilcu mogoče očitati preslepitev, ni treba, da bi storilec posebej in izrecno zatrjeval, da bo svojo obveznost izpolnil. Sodišče druge stopnje odloča o utemeljenosti pritožbe in ne obtožbe, zato v obrazložitvi presodi le pritožbene navedbe in tiste kršitve zakona, ki jih upošteva po uradni dolžnosti

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati 600,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obsojenega D. Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo kazen osem mesecev zapora. Naložilo mu je plačilo premoženjskopravnega zahtevka v višini 92.250,65 EUR in povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zoper sodbo so se pritožili okrožni državni tožilec, obtoženec in njegov zagovornik. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi tožilca ugodilo in izrečeno kazen zvišalo na eno leto zapora, zagovornikovo in obtoženčevo pritožbi pa je zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Obtožencu je naložilo plačilo 360,00 EUR sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta zagovornika obsojenca vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi, kot uvodoma navajata, kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP (zagovornica) in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (zagovornik). Zagovornica predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Meni, da je preslepitveni namen izkazan s podpisom pogodbe – že s tem, da je obsojenec podpisal pogodbo, se je zavezal, da jo bo izpolnil, zaradi česar je oškodovanec verjel v izpolnitev in nadaljnje lažno zatrjevanje niti ni bilo potrebno. Iz sodbe razlogi o višini povzročene škode in višini prisojenega premoženjskopravnega zahtevka niso izostali. V preostalem zagovornika uveljavljata zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vročen v odgovor obsojencu in zagovornikoma. Obsojenec in zagovornik se nanj nista odzvala, zagovornica pa je izrazila nestrinjanje z odgovorom vrhovne državne tožilke.

B.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice

5. Vložnica neutemeljeno navaja, da je v sodbenem krivdoreku preslepitev ob sklenitvi pogodbe nezadostno konkretizirana. Iz konkretnega opisa dejanskega stanu namreč izhaja, da je obsojenec direktorja oškodovane družbe »s podpisom pogodbe […] preslepil z lažnivim prikazovanjem, da bo družba […] svoje obveznosti po tej pogodbi izpolnila, čeprav je vedel, da temu ne bo tako.« Pri sklepanju pogodbe kot dvostranskega odplačnega posla pri gospodarskem poslovanju za to, da je storilcu mogoče očitati preslepitev, namreč ni treba, da bi storilec posebej in izrecno zatrjeval, da bo svojo obveznost izpolnil. Element preslepitve je védenje, da druga stranka sklepa pogodbo v prepričanju, da bo ta izpolnjena, medtem ko storilec ve, da bo ne bo. Drug element je hotenje; storilec preslepi drugo stranko tako, da ta v zmoti, da gre za resen posel, sklene pogodbo in izpolni svojo obveznost. Goljufijo je mogoče storiti tudi s konkludentnim ravnanjem, ko se iz predpostavljanja obstoja enega dejstva utemeljeno sklepa na obstoj drugega dejstva, neobstoj tega pa pomeni preslepitev.(1)

6. Vložnica navaja, da so odločilna dejstva ugotovljena v nasprotju z listinskimi dokazi oziroma z izpovedbami prič (dopis NLB, izpovedbe prič K., J. in P.), se sklicuje na kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in na tej podlagi pojasnjuje, da obsojenec ni zavajal oškodovane družbe glede pridobitve kredita. Za tako imenovano protispisnost iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki) gre le v položaju, ko sodišče v sodbi reproducira vsebino dokaza v nasprotju z njegovo vsebino in na tej podlagi ugotavlja odločilna dejstva. Le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča ne pomeni uveljavljanja protispisnosti.(2) Vložnica ne graja reprodukcije vsebine dokazov, temveč dokazni sklep sodišča. S tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega uveljavlja tudi z navedbami, da je bil direktor oškodovane družbe seznanjen s stanjem družbe, ki jo je vodil obsojenec; da obsojenec ni imel namena, da bi preslepil oškodovano družbo; da ni že od vsega začetka vedel, da obveznosti ne bodo izpolnjene; da je finančnemu svetovalcu verjel glede kredita; da si je stalno prizadeval za poplačilo obveznosti; da ni ravnal naklepno in da ni dokazov glede vrednosti opravljenega dela.

7. Stališče vložnice, da terjatev oškodovane družbe ni nastala, ker ni bil izdan račun, temveč le predračun, je zmotno. Pogodba namreč ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki (prvi odstavek 125. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), kar pomeni, da je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena OZ). Neposreden učinek veljavne sklenitve pogodbe je torej nastanek pravice pogodbene stranke od druge stranke zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, ki se ga je zavezala opraviti s sklenitvijo pogodbe, in tej pravici nasprotna obveznost druge pogodbene stranke, da opravi to izpolnitveno ravnanje. Obligacijska pravica zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti se imenuje izpolnitveni zahtevek(3) oziroma terjatev.(4) Obstoj zahtevka je neodvisen od njegove zapadlosti. Zahtevek namreč obstaja tudi, če upravičenec še ne more zahtevati določenega ravnanja.(5) Dospelost (zapadlost) obveznosti je čas, ko mora dolžnik obveznost izpolniti, upnik pa je upravičen zahtevati njeno izpolnitev.(6) Odločilno je pojmovanje terjatve v obligacijskopravnem in ne v računovodskem smislu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je obsojenec zavezal, da bo družba, ki jo je vodil, ob podpisu pogodbe plačala avans, preostala plačila pa bodo izvedena po zaključku posameznih projektnih faz. Izstavitev predračuna po opravljeni prvi projektni fazi je torej pomenila poziv za plačilo že obstoječe in tudi določno opredeljene terjatve. Ali se je ta poziv imenoval račun, predračun ali kaj tretjega, ni bistveno.

8. Vložnica navaja, da izpodbijani sodbi nimata razlogov (oziroma da so ti razlogi pomanjkljivi) o škodi, povzročeni s kaznivim dejanjem, in o odločbi o premoženjskopravnem zahtevku. Očitek prvostopenjskemu sodišču je materialno neizčrpan, saj ga v pritožbi zoper sodbo nista uveljavljala ne obsojenec ne njegov tedanji zagovornik, zato ga vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati (peti odstavek 420. člena ZKP). Očitek drugostopenjskemu sodišču je oprt na zgrešeno predpostavko, da mora sodišče druge stopnje pravno pomembna dejstva obrazložiti na enak način kot sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje namreč odloča o utemeljenosti pritožbe in ne obtožbe, zato v obrazložitvi presodi le pritožbene navedbe in tiste kršitve zakona, ki jih upošteva po uradni dolžnosti (prvi odstavek 395. člena ZKP). Vložnica ne zatrjuje, da bi se pritožbeno sodišče ne opredelilo do kakšne pritožbene navedbe ali kršitve zakona, ki jo upošteva po uradni dolžnosti, zato Vrhovno sodišče očitka ni preizkusilo. Smiselno enako (materialna neizčrpanost glede očitka sodišču prve stopnje in zmotna predstava o naravi in obsegu obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje) velja za navedbo, da sta sodbi nižjih sodišč zaradi razlike med priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom (temelječim na obračunu opravljenih del) in višino povzročene škode (temelječe na opravljenih delih) v nasprotju s samima seboj in da o tem nasprotju nimata razlogov.

9. Navedb vložnice, da v izpodbijani sodbi ni razlogov o preslepitvi oziroma da so ti razlogi v medsebojnem nasprotju, nista v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljala ne obsojenec ne njegov tedanji zagovornik. Navedbe torej niso materialno izčrpane, zato jih vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati (peti odstavek 420. člena ZKP).

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika

10. Vložnikova graja sodbe sodišča druge stopnje je preveč splošna, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, je pa očitno, da vložnik izhaja iz napačne predpostavke glede obsega in narave obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje, kot pojasnjeno, v obrazložitvi presodi le pritožbene navedbe in tiste kršitve zakona, ki jih upošteva po uradni dolžnosti (prvi odstavek 395. člena ZKP). Poleg tega je po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje. Ni nujno, da se pritožbeno sodišče vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, prav tako ni treba, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja.(7)

11. Vložnik s povzemanjem in navajanjem vsebine dokaznega gradiva (zvočnih prepisov izpovedb prič J., P. in K. ter listinskih dokazov) in nudenjem lastne dokazne ocene uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Navedbe vložnika, da je izrek sodbe nejasen in da ga ni mogoče preizkusiti; da je izrek v nasprotju z razlogi sodbe; da so razlogi sodbe v medsebojnem nasprotju; da so razlogi sodbe nejasni; da se sodišče ni opredelilo do verodostojnosti protislovnih dokazov; da razlogov o ugotovljeni škodi in premoženjskopravnem zahtevku sodba sploh nima oziroma da so pomanjkljivi; da nima niti razlogov o časovni veljavnosti kazenskega zakona; da so razlogi sodbe o zapisniku o izpovedbah prič v nasprotju s temi zapisniki; da bi v izreku moral biti opredeljen datum, kdaj je obsojenec izvedel, da kredita ni dobil in kdaj je to zamolčal direktorju oškodovane družbe; da sodba nima razlogov glede delov izpovedb prič; da sodbe ni mogoče preizkusiti glede vprašanja, katera dela konkretno so bila opravljena in koliko so bila vredna; da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nasprotij med priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom in obračunom del; da je priznana škoda lahko le zmanjšano premoženje, ne pa tudi izgubljeni dobiček, niso materialno izčrpane, saj jih v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje obsojenec in njegov tedanji zagovornik nista uveljavljala, zato jih vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahtevi pa sta vloženi tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ju je kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Odločba o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornika z zahtevama za varstvo zakonitosti nista uspela, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 600,00 EUR po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifno številko 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah. Vrhovno sodišče je tarifi odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojencev.

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 47016/2010-97 z dne 17. 10. 2013, tč. 8. (2) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 111/2011 z dne 1. 9. 2011, tč. 7; in Horvat, Štefan: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. GV Založba, Ljubljana 2004, str. 794. (3) Plavšak, Nina, in drugi: Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga. GV Založba, Ljubljana 2003, str. 203. (4) Brus, Marko: Uvod v zasebno pravo, splošni del civilnega prava. GV Založba, Ljubljana 2011, str. 331. (5) Juhart, Miha, in drugi: Uvod v civilno pravo. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2011, str. 121. (6) Plavšak, Nina, in drugi: Obligacijsko pravo, splošni del. GV Založba, Ljubljana 2009, str. 958 in 962. Plavšak, Nina, in drugi: Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga. GV Založba, Ljubljana 2003, str. 338 in 339. (7) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 30515/2014-188 z dne 18. 2. 2016 in druge.