Jedro

Tudi vpogled v pisno izjavo priče bi zavlekel postopek. Tožena stranka bi se morala z izjavo priče seznaniti in imeti možnost priprave odgovora nanjo ter zahtevati zaslišanje priče. Ko ima več oseb posest na celotni nepremičnini, lahko posamezen priposestvovalec pridobi solastninsko pravico na nepremičnini. Če več oseb uporablja celo nepremičnino, ni videti razloga za neutemeljenost njihovih zahtevkov za ugotovitev, da so pridobili solastninsko pravico na nepremičnini po deležih, določenih npr. glede na vložena sredstva ali medsebojno dogovorjenih deležih.

Da toženec ni dal povoda za tožbo, je mogoče zaključiti le, če lahko tožnik na podlagi toženčevega ravnanja pred pravdo, ne oziraje se na položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da za varstvo njegovih interesov ne bo potrebna sodna intervencija.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v I. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka (III. točka izreka izpodbijane sodbe) spremeni tako, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške prvostopenjskega postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 90,80 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik solastnik nepremičnine parc. št. 3/3 k. o. X do idealnega deleža 1/3 celote (točka I. izreka), ugodilo pa podrednemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da za potrebe gospodujoče nepremičnine parc. št. 1/1 k. o. X obstaja v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine in v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 3/3 k. o. X služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi asfaltirani poti (točka II. izreka). V točki III. izreka je tožencu naložilo v plačilo 607,35 EUR pravdnih stroškov tožnika, v primeru zamude s pripadki.

2. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da ugodi primarno postavljenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je spregledalo peti odstavek 286.a člena ZPP, ko je kot prepozna zavrnilo dokaza z vpogledom v strokovno mnenje glede pristnosti podpisa A. A. in z izjavo B. B. in njegovim zaslišanjem. Če bi sodišče vpogledalo strokovno mnenje in izjavo, se reševanje predmetnega spora ne bi zavleklo. Protispisna je ugotovitev, da ni zatrjeval kvalificiranega priposestvovanja v 10-letnem priposestvovalnem roku. Gre za sodbo presenečenja. Sodišče je po izvedbi dokaznega postopka in brez da bi opravilo materialnoprocesno vodstvo zavzelo materialnopravno stališče, da ni mogoče priposestvovati idealnega deleža na nepremičnini. Povsem nekritično je sledilo izpovedbi toženca in priče C. C., čeprav je priložil je zapisnika o njunem zaslišanju v drugem postopku, ki sta javni listini in dokazujeta resničnost tistega, kar se v njiju potrjuje ali določa, tožena stranka pa ni dokazala drugače. Izpovedba toženca v postopku P 63/91, ki se je vodil pred Temeljnim sodiščem v Kranju, Enota v Škofji Loki, dokazuje, da glede lastništva sporne poti ni bil dobroveren, saj je vedel, da zemljiškoknjižno stanje poti ne odraža dejanskega. Tudi priči v postopku P 63/91 C. C. in A. A. sta potrdili, da je pravni prednik toženca vedel, da sporni svet ni njegov in da zemljiškoknjižno stanje ne odraža dejanskega. Denar so dali za „svet“, po katerem teče pot. Le v tem postopku je toženec izpovedal, da naj bi bil denar za razširitev poti. Sodišče se ni opredelilo do trditve, da je darilna pogodba z dne 9. 7. 1990, sklenjena med M. C. in C. C. ter tožencem, nična v delu, ki se nanaša na nepremičnino parc. št. 3/3 k. o. X in do zatrjevane slabe vere pogodbenih strank darilne pogodbe. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da ni zmogel dokaznega bremena obstoja zakonite posesti oz. pridobitve pravnega naslova za priposestvovanje in s stališčem, da ni možno priposestvovati idealnega deleža na nepremičnini. Odločbe, na katere se sklicuje prvostopenjsko sodišče, niso uporabljive za predmetno zadevo, saj je dejansko stanje drugačno. Ves čas je bil prepričan in je še vedno, da je sporno nepremičnino kupil od A. A. Dne 15. 9. 2015 je od sina D. D. prejel pogodbo z dne 22. 10. 1976, ki jo prilaga pritožbi. Iz nje izhaja, da so dali denar za odkup ceste. Torej je šlo za posel, ki ima vse elemente kupoprodajne pogodbe. Glede na vse navedeno je jasno, da so bili zneski v letu 1976 dani za odkup sporne nepremičnine. Bistveno je njegovo zavedanje, da je sporno nepremičnino uporabljal in na njej izvrševal dejansko oblast ter lastninska upravičenja kot solastnik. Zaslišanje A. A. dne 22. 8. 2013 ne more biti upoštevno, ker je bila evidentno zmedena in je pomešala zadeve v zvezi z nakupom druge nepremičnine. Sodišču očita, da je prekoračilo trditve, ko je ugotavljalo pravo in pristno voljo A. A. v potrdilu z dne 22. 10. 1976 in izjavi z dne 21. 12. 2010. Ker bi moralo biti ugodeno primarnemu tožbenemu zahtevku, je nepravilna odločitev v točki II. izreka. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Toženec se pritožuje zoper stroškovno odločitev. Sodišče je tožniku zmotno priznalo stroške za vsak narok posebej. Poleg tega so praktično vsi pravdni stroški nastali v zvezi s primarnim zahtevkom, saj se je dokazni postopek vodil le glede dokazovanja solastninske pravice, vprašanje obstoja služnosti pa je bilo nesporno. Že v odgovoru na tožbo je priznal, da vprašanje uporabe poti nikoli ni bilo sporno in bi lahko do sklenitve služnostne pogodbe prišlo tudi brez pravde. Zahtevek za ugotovitev služnosti je tožnik postavil le mimogrede, za vsak slučaj, vseskozi pa zahteva solastninski delež na sporni parceli. Če ne bi šlo za podredni zahtevek, bi ga izrecno pripoznal. Izrecna pripoznava podrejenega zahtevka ne bi imela smisla, saj to ne bi vplivalo na ekonomičnost postopka. Sodišče bi moralo uporabiti 157. člen ZPP.

4. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, obe predlagata zavrnitev nasprotnikove pritožbe in povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

5. Toženec v odgovoru na pritožbo opozarja, da tožnik kar naprej ponuja neke nove dokaze in se izgovarja, da zanje ni vedel. V novo predloženi pogodbi se omenja zemljišče v izmeri 48 m2, predmet tega postopka pa je parcela v izmeri 85 m2 in kupilo naj bi ga pet oseb. Zapisniki o glavni obravnavi ne potrjujejo resničnosti izpovedanega.

6. Tožnik se v odgovoru na pritožbo toženca sklicuje na navedbe, ki jih je podal v svoji pritožbi. Ker bi moralo sodišče ugoditi primarnemu tožbenemu zahtevku, bi moralo tožencu naložiti v plačilo vse stroške postopka. Toženec se pred vložitvijo tožbe tako glede primarnega kot glede podrednega zahtevka ni bil pripravljen pogovarjati in situacije rešiti zunajsodno, zato ni mogoče uporabiti 157. člena ZPP.

7. Pritožba tožnika ni utemeljena, delno pa je utemeljena pritožba toženca.

O pritožbi tožnika:

8. Uveljavljane procesne kršitve niso podane. Tožeča stranka ni uspela izkazati, da je glede na okoliščine primera pravočasno predlagala dokaz z vpogledom v strokovno mnenje o pristnosti podpisa A. A. in dokaz z vpogledom v izjavo B. B. in njegovim zaslišanjem. A. A. je sodišče zaslišalo 22. 8. 2013 v postopku zavarovanja dokazov, tožeča stranka pa je šele na naroku 8. 6. 2015, torej skoraj dve leti po izpovedi priče, da ne ve, če je podpis na potrdilu njen, v spis vložila strokovno mnenje glede pristnosti podpisa. Zakaj je za predložitev strokovnega mnenja potrebovala skoraj dve leti, ni obrazložila. Sicer pa sodišče prve stopnje primarnega tožbenega zahtevka ni zavrnilo, ker bi dvomilo v podpis A. A. na potrdilu z dne 22. 8. 2013; torej zavrnitev vpogleda v strokovno mnenje glede pristnosti podpisa A. A. ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Zato tudi če bi sodišče kršilo določilo petega odstavka 286.a člena ZPP, ni podana relativna bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Vpogled v izjavo B.B. in njegovo zaslišanje sta bila predlagana šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Zaslišanje priče bi vsekakor zahtevalo razpis še enega naroka za glavno obravnavo. Glede na določila 286.a člena ZPP bi tudi vpogled v pisno izjavo priče zavlekel postopek. Tožena stranka bi se morala z izjavo priče seznaniti in imeti možnost priprave odgovora nanjo ter zahtevati zaslišanje priče. Sicer pa je sodišče prve stopnje oba dokaza zavrnilo tudi kot nepotrebna, česar tožeča stranka ne graja obrazloženo – ne navede kako je opustitev izvedbe dokaza vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve, pritožbeno sodišče pa na relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti. Kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP tako ni ugotovilo.

9. Neutemeljen je očitek sodišču, da ni izvedlo materialno procesnega vodstva po 285. členu ZPP. Sodišče je dolžno v okviru materialno procesnega vodstva stranko na primeren način vzpodbuditi, da navede vsa odločilna dejstva in zanje ponudi ali dopolni dokazila, ne pa tožeči stranki sugerirati, kaj in kako naj zatrjuje, da bo s tožbenim zahtevkom uspela. Torej v primeru, ko stranka navede dejstva, ki ne utemeljujejo s tožbo uveljavljane pravne posledice, sodišče ne izvaja materialno procesnega vodstva. Tak je obravnavani primer.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Narejena je 8. členu ZPP skladno, to je celostno in je pritožba v za odločitev bistvenem ne omaje. Zapisniki o zaslišanju strank in prič so sicer javne listine, vendar to ne pomeni, da potrjujejo resničnost izpovedanega. Potrjujejo, da so zaslišani izpovedali tako, kot je zapisano v zapisnikih. Izpovedbe pa so nato podvržene dokazni oceni, na podlagi katere sodišče ugotovi pravno relevantna dejstva in naredi materialnopravne zaključke.

11. Ob uradnem preizkusu materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve (drugi odst. 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na ugotovljena pravno relevantna dejstva sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev, so pa razlogi izpodbijane sodbe deloma materialnopravno zmotni. Glede na (neizpodbijano) ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik od leta 1972 dalje izvrševal (so)posest sporne nepremičnine, je ravnalo pravilno, ko je primarni tožbeni zahtevek obravnavalo po četrtem odstavku 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Ker tožnik sporno nepremičnino – pot uporablja že več kot 20 let, ni relevantno, ali je zatrjeval kvalificirano 10-letno posest in so pritožbene navedbe v tej smeri brezpredmetne. Da bi uspel s primarnim tožbenim zahtevkom, bi moral tožnik dokazati, da je bil najmanj 20 let dobroverni posestnik sporne nepremičnine. S priposestvovanjem se lastninska pravica pridobi na originaren način, to je s trenutkom, ko se iztečejo pogoji zanj. Ali je bila A. A. v času, ko naj bi tekla priposestvovalna doba, lastnik sporne nepremičnine, ni odločilno. Toženec je kot zemljiškoknjižni lastnik predmetne parcele pasivno legitimiran. Od koga naj bi tožnik kupil predmetno zemljišče, je relevantno za presojo pridobitve pravnega naslova za posest, torej za presojo zakonitosti posesti (prvi odstavek 72. člena ZTLR), ki pa, glede na več kot 20 letno dobo izvrševanja posesti po ZTLR ni bila pogoj za priposestvovanje. Zato s tem, ko ni ugotavljalo, ali je darilna pogodba z dne 9. 7. 1990, na podlagi katere se je toženec vknjižil v zemljiški knjigi kot lastnik predmetne nepremičnine, nična in se ni opredelilo do trditev tožeče stranke o slabi veri toženca pri sklepanju darilne pogodbe, sodišče ni zagrešilo očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi volja A. A. ob prejetju denarja ni pomembna za razsojo. Posledično so irelevantni očitki pritožbe o prekoračitvi trditvene podlage in neupoštevnosti njenega zaslišanja dne 22. 8. 2013. 12. Pritrditi je treba pritožbi, da je v okoliščinah konkretnega primera stališče prvostopenjskega sodišča o nemožnosti priposestvovanja idealnega deleža oprto na neprimerljive primere(1) in materialnopravno zmotno. Tožnik je zatrjeval, da je kupil 1/3 sporne nepremičnine in jo skupaj z drugimi uporabljal v celoti ter jo vzdrževal. Trdi torej, da ima v soposesti celotno sporno nepremičnino, 1/3 solastninski delež pa zahteva, ker naj bi tak delež plačal za nakup nepremičnine. V primeru, ko ima več oseb posest na celotni nepremičnini, lahko posamezen priposestvovalec pridobi solastninsko pravico na nepremičnini. Tako priposestvovanje ne bi bilo v nasprotju s konceptom posesti kot dejanske oblasti nad stvarjo in pojmom solastnine. Če več oseb uporablja celo nepremičnino, ni videti razloga za neutemeljenost njihovih zahtevkov za ugotovitev, da so pridobili solastninsko pravico na nepremičnini po deležih, določenih npr. glede na vložena sredstva ali medsebojno dogovorjenih deležih.

13. Zaključka prvega sodišča, da tožnik ni uspel dokazati s potrebno stopnjo prepričljivosti niti točno zakaj je bil A. A. izročen denar v zvezi s sporno nepremičnino (ali za nakup zemljišča, ali za plačilo ureditve ceste, ali kot odmena za uporabo zemljišča), niti kdo vse je prispeval denar (tri ali pet oseb), niti za kakšno površino (48 m2 ali 85 m2) in za katero parcelo je bil dan denar, pritožba ne omaje. Listina, ki jo je tožnik priložil pritožbi,(2) dokazno oceno prvega sodišča še dodatno utrjuje. Iz nje namreč drugače kot iz tožbenih trditev izhaja, da je pet oseb kupilo 48 m2 zemljišča. Ob pravilni uporabi materialnega prava je glede na to, da tožnik ni dokazal točno kakšen je bil dogovor ob prevzemu nepremičnine v soposest, zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik uspel dokazati svojo dobrovernost glede nakupa nepremičnine.

14. Nesporno je, da se je (in se še vedno) celotna sporna nepremičnina uporabljala izključno za dostop do vseh bližnjih nepremičnin. V naravi gre za del ceste. Lastnik ima pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Iz ugotovljenih dejstev ne izhaja, da ima tožnik nad sporno parcelo vseobsežno solastninsko pravico; da ima nad sporno nepremičnino absolutno oblast, kar je vsebina lastninske pravice. Že ves čas predmetno nepremičnino uporablja le za dostop in tudi vzdržuje jo le v ta namen (asfaltiranje ceste). Taka posest pa je bila podlaga za priposestvovanje stvarne služnosti po 54. členu ZTLR.

15. Odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne primarno uveljavljani zahtevek in ugodi podrednemu, je po obrazloženem pravilna. Ker tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni, je višje sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke:

16. Navedbe v odgovoru na tožbo, da toženec priznava, da je tožnik sporno parcelo vseskozi nemoteno uporabljal za dovoz in tudi prispeval delež k asfaltiranju ter da temu ni in ne bo oporekal in bi lahko stranki sklenili ustrezno pogodbo o ugotovitvi obstoja služnosti, ne predstavljajo izrecne, nedvoumne in brezpogojne izjave o pripoznavi podrednega tožbenega zahtevka. Že zato se tožena stranka neutemeljeno zavzema za uporabo 157. člena ZPP pri stroškovni odločitvi. Razen tega pa ob dejstvu, da so med strankama potekali pogovori o izvensodni ureditvi spora, pa do nje ni prišlo, tudi ni mogoče pritrditi tožencu, da ni dal povoda za tožbo. Da toženec ni dal povoda za tožbo, je namreč mogoče zaključiti le, če lahko tožnik na podlagi toženčevega ravnanja pred pravdo, ne oziraje se na položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da za varstvo njegovih interesov ne bo potrebna sodna intervencija.(3)

17. Ker sta pravdni stranki deloma uspeli, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je stroškovno odločitev oprlo na drugi odstavek 154. člena ZPP, vendar pa je določbo zmotno razlagalo. Uspeh tožeče stranke je približno 50 %, saj ni uspela s primarnim tožbenim zahtevkom, uspela pa je s podrednim tožbenim zahtevkom. V primeru polovičnega uspeha sodišče skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP praviloma odloči, da nosi vsaka stranka svoje stroške, le v primeru kakšnih posebnih okoliščin naloži eni stranki, da drugi stranki povrne ustrezen del stroškov. Dokazni postopek se ni izvajal le glede primarnega zahtevka, saj tekom postopka ugotovljena dejstva predstavljajo dejansko podlago tudi za podredni tožbeni zahtevek. Zato ob polovičnem uspehu pravdnih strank in upoštevanju vseh okoliščin primera ne vzdrži presoje odločitev, da mora toženec tožniku povrniti del pravdnih stroškov. Taka odločitev je posledica dejstva, da je sodišče prve stopnje tožniku za pristope na naroke priznalo več stroškov postopka kot tožencu. To pa iz razloga, ker so bili potni stroški tožnikovega pooblaščenca višji od potnih stroškov toženčevega in ker toženčev pooblaščenec ni pristopil na vse naroke. Za priznavanje stroškov za vsak narok posebej pa v Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT) ni podlage. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in stroškovno odločitev izpodbijane sodbe spremenilo tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške prvostopenjskega postopka (5. točka 358. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka:

18. Tožnik, ki s svojo pritožbo ni uspel, mora tožencu, ki je s pritožbo delno uspel, na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP povrniti tiste stroške pritožbenega postopka, ki jih je imel v zvezi s svojo pritožbo zoper stroškovno odločitev. Ti stroški bi bili, ob pravilni uporabi ZOdvT, enaki kot v primeru, če bi s pritožbo v celoti uspel. Toženec se ni pritožil zoper odločbo o glavni stvari, pač pa le zoper stroškovno odločitev, zato mu gre po tar. št. 3220 ZOdvT ne glede na izpodbijani znesek 50,00 EUR stroškov za postopek. Taksa za pritožbo je znašala 40,80 EUR (tar. št. 3009 ZST-1B). Stroški pritožbenega postopka tožene stranke tako znesejo 90,80 EUR. Odgovor toženca na pritožbo tožnika pa pritožbeno sodišče ocenjuje za pavšalnega, zato mu povrnitve stroškov zanj na podlagi 155. člena ZPP ni priznalo. Skladno s 313. členom ZPP je dolžan tožnik tožencu stroške pritožbenega postopka povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe. Če svoje obveznosti ne bo izpolnil, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

Op. št. (1): Sodba in sklep VSRS II Ips 178/2009 in sodno prakso višjih sodišč, ki je sledila tej sodbi: odločbe VSL I Cp 152/2014, II Cp 1762/2012, I Cp 4066/2011. Op. št. (2): Pritožbeno sodišče je listino upoštevalo, saj tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke ni ugovarjala prekluzije.

Op. št. (3): Gl. komentar N. Betetto k 157. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, izdala Založba Uradni list RS, GV Založba leta 2006, stran 44 in 45.