Jedro

Zgolj dejstvo, da tožnik po polnoletnosti ni oddal vloge za začasno prebivanje v RS, niti ne vloge za sprejem v državljanstvo RS, ne zadostuje za presojo, da tožnik ni izkazal poskusov vračanja. Posebej še ob dejstvu, da je bil tožnik do dne 29. 2. 2002 mladoleten in da sta v času njegove mladoletnosti tožnikov status urejala njegova starša kot zakonita zastopnika. V času tožnikove mladoletnosti pa je bila njegova prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v RS zavrnjena, česar prvostopenjski organ ni upošteval. Tožnikova starša sta izpovedala, da sta si oba ves čas zelo prizadevala za to, da bi se družina vrnila v Slovenijo. Tožnikova mati se je vrnila v Slovenijo, ko ni bila več potrebna viza. Vse navedeno pa kaže na to, da družina ni živela ločeno zaradi svoje volje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-9113/2013-32 z dne 11. 2. 2015 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil prošnjo tožnika, državljana BIH, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jo je tožnikova pooblaščenka vložila dne 31. 5. 2013 na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). V svoji obrazložitvi navaja, da je v postopku ugotovil, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in da je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji (RS) prijavljeno stalno prebivališče, zato bi moral izkazati, da od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. Na podlagi zapisnika in tujčeve ustne izjave na zapisnik ugotavlja, da je tujec s starši in sestro zapustil Slovenijo dne 16. 8. 1993 in kot razlog zapustitve Slovenije navedel, da je mama ostala brez dela in brez dokumentov. Glede poskusov vračanja je tujec povedal, da je po njegovem odhodu iz Slovenije njegov oče, ki stalno živi v Sloveniji, poskušal urediti status tudi za mamo in za njiju s sestro, a ni uspel. V zvezi s tem mu podrobnosti niso znane. Povedal je tudi, da niti oče, niti mama, nista zanj zaprosila za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V postopku zaslišana tujčeva mati je kot priča izpovedala, da je Slovenijo zapustila dne 16. 8. 1993 skupaj z otrokoma in kot razlog zapustitve Slovenije navedla, da si ni mogla podaljšati dovoljenja za prebivanje, zato je odšla v BIH. Povedala je tudi, da si je tujčev oče (njen mož) ves čas prizadeval, da bi družino pripeljal nazaj, vendar so mu na Mačkovi rekli, da tu ne živijo in da te pravice nimajo. V svoj potni list je dodal tudi njihove slike, da bi lahko prišli nazaj preko Madžarske ter je kot dokazilo predložil na vpogled tudi jugoslovanska potna lista, v katerem so slike družinskih članov. Njen mož je bil tudi tisti, ki je za družino poskušal pridobiti vize, da bi se lahko vrnili. Tujčev oče je kot priča izpovedal, da je on sam pridobil dovoljenje za stalno prebivanje v RS v letu 2001. Glede tujčevih poskusov vračanja pa je povedal, da se je ves čas zanimal, kako bi družina prišla nazaj. Vendar pa tujčeva starša zanj nista podala vloge za pridobitev državljanstva RS. Tujec je dne 29. 2. 2002 postal polnoleten. Tudi po polnoletnosti ni izkazal poskusov vračanja v RS. Kljub izpolnjenemu pogoju iz 4. alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD je pogoj tujčevega dejanskega življenja v Sloveniji izkazan za obdobje od avgusta 1993 do avgusta 1998, ni pa izkazan za obdobje nadaljnjih pet let, saj tujec za to nadaljnje obdobje pet let ni izkazal poskusov vračanja v Slovenijo. Po tako izvedenem postopku organ ugotavlja, da tujec ni izkazal ravnanj, da bi se v času svoje odsotnosti iz RS poizkušal vrniti v RS in tu nadaljevati z dejanskim življenjem. Tujec se po polnoletnosti ni skušal vrniti v Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem. Po svoji polnoletnosti ni vložil vloge za začasno ali stalno prebivanje ali vloge za sprejem v državljanstvo. Tožnik tako ni izkazal pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje, zato pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ne izpolnjuje.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper uvodoma navedeno odločbo zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ na podlagi predloženih dokazov, to je tožnikove izjave in izjav prič, to je tožnikove mame in tožnikovega očeta, pravilno ugotovil, da je tožnik zapustil Slovenijo dne 16. 8. 1993, ko je bil mladoleten. Ugotovil je tudi, da je tožnik skupaj z mamo in sestro odšel v BIH, kjer živi še danes. Tožnikov oče je poskušal urediti status za vse družinske člane; izpolnil je prošnje, vendar mu je bilo rečeno, da v kolikor družinski člani ne živijo v Sloveniji, prošenj ne more oddati. Tožnikova mama je prvo ravnanje, da se je sama ali skupaj z otrokoma poskušala vrniti v Slovenijo, izkazala dne 17. 5. 2001, ko je pri upravnem organu zase vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi združitve z možem. Ker je bil tožnik do 29. 2. 2002 mladoleten, so za pravno relevantna šteta samo dejanja, ki so jih starši do tedaj naredili zanj in v njegovem imenu. Za nadaljnje obdobje odsotnosti pa je dokazovanje na njegovi strani. Tožnik se od 16. 8. 1993 v Slovenijo ni skušal vrniti. Ni se skušal vrniti niti po zaključku šolanja. Po mnenju drugostopenjskega organa za izpolnjevanje pogoja upravičenega razloga iz 3. alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD niso dovolj zgolj navedbe stranke, da v Sloveniji ni mogel pridobiti dovoljenja za prebivanje, temveč mora biti prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje dejansko vložena in mora biti zavrnjena, zavržena ali postopek na podlagi te prošnje s sklepom ustavljen. Ker prvostopenjski organ ni vpogledal v uradno evidenco o dovoljenjih za prebivanje, je to storil drugostopenjski organ in pri tem ugotovil, da je bilo tožnikovi mami v RS izdano dovoljenje za začasno prebivanje od 30. 7. 1993 do 25. 8. 1993, torej je tožnikova mama zapustila Slovenijo pred potekom dovoljenja za prebivanje, ne da bi pred tem vložila prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Zato tožnikova mama kot tožnikova zakonita zastopnica ni imela razloga za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije. Glede na to organu prve stopnje ne bi bilo potrebno ugotavljati poskusov vračanja in nadaljevanja z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Po mnenju drugostopenjskega organa je odločitev prvostopenjskega organa sicer pravilna, vendar pa je organ prve stopnje v postopku tožniku nepravilno priznal upravičen razlog odsotnosti zaradi tega, ker si tožnikova mama ni mogla podaljšati dovoljenja v Sloveniji, zaradi česar je svojega otroka odpeljala v BIH. Glede na to, da je tožnikova mati zapustila Slovenijo pred potekom njenega dovoljenja za prebivanje v RS, prošnje za podaljšanje pa ni vložila, organ prve stopnje odhoda mladoletnega tožnika iz Republike Slovenije ne bi smel upoštevati kot upravičen razlog odsotnosti iz RS. Tožnik ni izkazal enega od v 6. alinejah 3. odstavka 1. č člena ZUSDDD določenih upravičenih razlogov odsotnosti iz RS, ki je daljša od enega leta, zato ni bilo potrebno ugotavljati njegovih poskusov vračanja v RS. Odločitev prvostopenjskega organa, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, pa je pravilna.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Vlaga tožbo, v kateri najprej opozarja, da je pritožbeni organ o pritožbi tožnika odločal v nasprotju z določbo 253. člena ZUP, saj je odločil v škodo tožnika v delu, ki presega meje preizkusa iz 274. člena ZUP. Če ni podan nobeden od teh razlogov, pritožbeni organ ne more odločiti v škodo tožnika. V konkretni zadevi pa ni bil podan nobeden od v zakonu taksativno naštetih razlogov. V predmetni zadevi se je namreč z odločitvijo pritožbenega organa položaj tožnika znatno poslabšal. Pred vložitvijo pritožbe se je tožnik boril (zgolj) z odločitvijo, da v zadevi ni izkazal izpolnjevanja sekundarnega pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, med tem ko mu je upravni organ prve stopnje priznal primarni pogoj, upravičeni razlog odsotnosti, zaradi česar je preverjal še tožnikove poskuse vračanja v Slovenijo. Drugostopenjski organ pa ugotavlja, da tožnik primarnega pogoja upravičenega razloga odsotnosti ne izpolnjuje, zaradi česar tudi ni potrebno ugotavljati obstoja sekundarnega pogoja poskusov stranke za vrnitev v RS. Iz obrazložitve pritožbenega organa je razvidno, da je odločitev sprejel na podlagi vpogleda v uradno evidenco o dovoljenjih za prebivanje, pri čemer je ugotavljal stanje evidenc ne konkretno za tožnika, temveč za njegovo mamo. Nasprotno pa je iz istih evidenc razvidno, da je bila tožnikova vloga za dovoljenje za začasno prebivanje zavrnjena. Iz spisnih listin tako izhaja, da je tožnik v času, ko je zapustil Slovenijo, v njej zaradi izbrisa živel nezakonito, vloga za dovoljenje za začasno prebivanje pa je bila pravnomočno zavrnjena. Razen tega pritožbeni organ ne upošteva drugih, v postopku pridobljenih dokazov. Izjave zaslišanih prič v svoji odločitvi niti ne omenja. Ne pojasni, zakaj navedbe zaslišanih prič šteje za neresnične. Iz vseh izjav v postopku zaslišanih prič pa izhaja, da družina RS ni želela zapustiti, temveč so bili v to prisiljeni. Takšna formalistična interpretacija dokazov, ki ignorira vse v postopku dejansko izvedene dokaze, razen tistih, ki jih je pritožbeni organ zbral v javnih evidencah, pa ne odraža dejanske stiske ljudi, v kateri so se znašli po izbrisu. Pritožbeni organ bi moral pri svoji odločitvi tudi upoštevati, da je morala mati mladoletnega otroka, ki mu je bila vloga za začasno bivanje zavrnjena, državo zapustiti skupaj z otrokom. Pritožbeni organ ni upošteval, da tožnik izpolnjuje pogoj dejanskega življenja v RS iz razloga, ker je RS zapustil zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Tožnik tudi opozarja, da se vse izjave prič povsem ujemajo med sabo in opozarja, da je iz njihovih izpovedb razvidno, da je bila družina zaradi izbrisa ločena, da se je bila družina prisiljena izseliti v državo, ki je bila v vojni, kjer so jih tretirali kot begunce in so svoj status lahko uredili šele leta 1996. V Slovenijo se je uspelo vrniti le očetu, saj je bil le on zaposlen, kar mu je omogočilo, da si ponovno uredi svoj status, zaradi česar je kasneje družina živela ločeno. Kolikor do izbrisa ne bi prišlo, družina ne bi zapustila območja Slovenije. Upravni organ ne upošteva, da so priče v postopku izpovedale, da zaradi vojne, družina ni mogla potovati preko Hrvaške, ne upošteva, da je oče izpovedal, da je že leta 1994 šel na Mačkovo in prosil, da pripelje družino nazaj, pa so mu rekli, da tu ne živijo in nimajo pravic. Zato bi moral organ ob taki izpovedbi priče in po toliko letih upoštevati okoliščine, v kakršnih je bil družini odvzet dotedanji status, ko se jim je dokumente odvzelo, pred njimi uničilo, grozilo z izgonom in sploh slabo obravnavalo. Družina je namreč živela ločeno prav zaradi takšnega ravnanja slovenskih upravnih organov. Iz strahu pred deportacijo so iz Slovenije bežali na vojno območje. Da pa je oče poskušal urediti tudi status za svojega sina, je razvidno tudi iz izjav ostalih, v postopku zaslišanih družinskih članov. Drugih prič pa upravni organ prve stopnje, kljub drugačnemu predlogu tožeče stranke, ni zaslišal. Upravni organ tudi ni upošteval dejstva, da je tožnikov oče izpovedal, da v času vizumskega režima pridobitev le-tega za družinske člane ni bila mogoča, saj sam ni mogel dati garantnega pisma. Poleg tega si izdatkov za vizum in pot, ko bi tožnik v Sloveniji lahko ostal le nekaj dni, z njegovo plačo, družina ni mogla privoščiti. Enako pa je izpovedala tudi tožnikova mati, ko je povedala, da se je v Slovenijo vrnila takoj, ko za to ni bila več potrebna viza. Vse to pa so okoliščine, ki so znatno vplivale na možnost tožnika, da si ureja status v drugi državi. Družina si je ves čas želela in ves čas prizadevala, da bi živela skupaj. Oba starša tožnika živita v Sloveniji. Tožnik opozarja tudi na sodbo tukajšnjega sodišča II U 230/2012 z dne 19. 6. 2013, da je treba ravnanja tožeče stranke ocenjevati prek skrbnega upoštevanja objektivnih ovir za vrnitev. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter v zadevi odloči s sodbo, oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po določbi 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji (RS) tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, so pa na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli.

7. Po prvem odstavku 1. č člena ZUSDDD dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v RS središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.

8. Upravni organ (tako prvostopenjski, kakor tudi drugostopenjski za njim) je ugotovil, da je bil tožnik državljan druge republike nekdanje SFRJ, ki je imel na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in bi zato moral izkazati, da je od tega dne dalje v RS tudi dejansko živel. 9. Po drugem odstavku 1. č člena citiranega zakona je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Po tretjem odstavku istega člena pa je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v RS za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena ZTuj, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali če je bil osebi zavrnjen vstop v RS, razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d) ali e) prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja. Po četrtem odstavku istega člena pa se v primeru, da je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot 5 let, šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti oseba poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

10. Upravni organ se je pri svoji odločitvi oprl na določbo četrtega odstavka 1. č člena ZUSDDD. Pri svoji odločitvi je upošteval tudi okoliščine iz tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD. Prvostopenjski organ je na podlagi tožnikovih izjav in izjav zaslišanih prič (tožnikovega očeta in mame) štel, da je tožnikova upravičena odsotnost na podlagi 4. alineje tretjega odstavka 1. č člena izkazana za obdobje 5 let, od 16. 8. 1993 do 16. 8. 1998, ne pa tudi za nadaljnje obdobje 5 let, ker tožnik za nadaljnje 5 letno obdobje ni izkazal poskusov vračanja v RS.

11. Drugostopenjski organ pa je štel, da tožnik v postopku ni izkazal nobenega od v šestih alinejah tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD upravičenih razlogov odsotnosti iz Slovenije, ki je daljša od enega leta, zato ni bilo potrebno ugotavljati tožnikovih poskusov vračanja v RS, saj tožnikovega odhoda iz RS dne 16. 8. 1993, ko je kot mladoleten skupaj z mamo, ki je zapustila Slovenijo pred potekom veljavnosti dovoljenja za prebivanje, ne da bi zaprosila za podaljšanje tega dovoljenja, in s sestro odšel v BIH, ni mogoče šteti za enega od upravičenih razlogov odsotnosti.

12. Po presoji sodišča odločitev upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega za njim), ni pravilna. Prvostopenjski organ je sicer pravilno ugotovil, da je tožnik izkazal upravičeni razlog odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD in je zato tožnikovo odsotnost za obdobje od 16. 8. 1993 do 16. 8. 1998 pravilno štel kot tožnikovo upravičeno odsotnost. Zato je tudi pravilno sklepal, da bi moral tožnik izkazati poskuse vračanja v Slovenijo za nadaljnje obdobje 5 let, to je od 16. 8. 1998 do 16. 8. 2002. Nepravilno pa je ocenil, da tožnik poskusov vračanja za nadaljnje petletno obdobje po obdobju upravičene odsotnosti obdobje ni izkazal. 13. Odločitev prvostopenjskega organa temelji na ugotovitvi, da tožnikova starša kot njegova zakonita zastopnika zanj nista izkazala poskusov vračanja do tožnikove polnoletnosti in da tožnik sam ni izkazal poskusov vračanja po svoji polnoletnosti, saj ni podal vloge za začasno prebivanje v Sloveniji, niti ne vloge za sprejem v slovensko državljanstvo. Vendar zgolj navedeno dejstvo, da tožnik po polnoletnosti ni oddal vloge za začasno prebivanje v RS, niti ne vloge za sprejem v državljanstvo RS, po presoji sodišča ne zadostuje za presojo, da tožnik ni izkazal poskusov vračanja. Posebej še ob dejstvu, da je bil tožnik do dne 29. 2. 2002 mladoleten in da sta v času njegove mladoletnosti tožnikov status urejala njegova starša kot tožnikova zakonita zastopnika. V času tožnikove mladoletnosti pa je bila njegova prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v RS zavrnjena, česar prvostopenjski organ ni upošteval. Tožnikova starša, v postopku zaslišana kot priči, sta tudi skladno izpovedala, da sta si oba, predvsem pa tožnikov oče, ki je živel v Sloveniji, ves čas zelo prizadevala za to, da bi se družina vrnila v Slovenijo. Tožnikova mati je poudarila, da je njen mož v potne liste dodal slike vseh družinskih članov, da bi jih lahko pripeljal nazaj, tožnikov oče pa je izpostavil, da za družinske člane ni imel možnosti ureditve vizuma, ker za to ni imel dovolj finančnih sredstev. To njegovo izjavo potrjuje dejstvo, da se je tožnikova mati vrnila v Slovenijo, ko ni bila več potrebna viza. Vse navedeno pa kaže na to, da družina ni živela ločeno zaradi svoje volje. Tožnik zato po mnenju sodišča utemeljeno opozarja na izpostavljeno sodbo sodišča, da je treba ravnanja tožeče stranke ocenjevati prek skrbnega upoštevanja objektivnih ovir za vrnitev. V konkretnem primeru pa prvostopenjski organ po presoji sodišča v zvezi s tožnikovimi poskusi vračanja ni ugotavljal vseh relevantnih dejanskih okoliščin.

14. Drugostopenjski organ je po mnenju sodišča v svoji odločbi nepravilno ocenil, da tožnik ni izkazal nobenega od v 6. alinejah 3. odstavka 1. č člena ZUSDDD določenih upravičenih razlogov odsotnosti iz RS, ki je daljša od enega leta in zato nepravilno štel, da ni bilo treba ugotavljati njegovih poskusov vračanja v RS. Odločitev drugostopenjskega organa temelji na ugotovitvi, da je bilo tožnikovi mami v RS izdano dovoljenje za začasno prebivanje od 30. 7. 1993 do 25. 8. 1993 in da je tožnikova mama zapustila Slovenijo pred potekom dovoljenja za prebivanje, ne da bi pred tem vložila prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje ter da zato tožnikova mama kot tožnikova zakonita zastopnica ni imela razloga za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije. V zvezi s tem pa drugostopenjski organ spregleda dejstvo, da je bil tožnik (kakor tudi ostali člani njegove družine) po podatkih v spisu, izbrisan, kot to navaja tožnik v tožbi. Zato je drugostopenjski organ naredil napačni zaključek, da tožnik v postopku ni izkazal nobenega od v šestih alinejah tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD določenih upravičenih razlogov odsotnosti. Posledično temu je tudi nepravilno štel, da prvostopenjskemu organu ne bi bilo potrebno ugotavljati tožnikovih poskusov vračanja. Drugostopenjski organ tudi ni upošteval okoliščine, da tožnikova zakonita zastopnica ni bila samo tožnikova mati, ampak sta bila tožnikova zakonita zastopnika oba tožnikova starša, saj tožnik ni bil s kakršno koli sodno ali drugo odločbo dodeljen samo materi, ampak je bil vseskozi njegov zakoniti zastopnik tudi oče. Slednji pa si je, glede na podatke v spisu, zelo prizadeval za to, da bi se vsi njegovi družinski člani, vključno s tožnikom potem ko je mati tožnika, skupaj s tožnikom in njegovo sestro, avgusta 1993 zapustila Slovenijo (tožnikovemu očetu se je uspelo vrniti v Slovenijo in si tu urediti status, ker je bil v Sloveniji zaposlen), vrnili v Slovenijo.

15. Poleg navedenega sodišče v konkretnem primeru ugotavlja tudi kršitve pravil postopka. Ugotavlja, da so tako tožnik, kot v postopku zaslišani priči, tj. njegova starša, predlagali še zaslišanje dodatnih prič. Prvostopenjski organ predlaganih prič ni zaslišal. Vendar tako prvostopenjska odločba, kakor tudi drugostopenjska za njo, o tem ne vsebujeta nobene obrazložitve, saj predlaganega zaslišanja prič niti ne omenjata. To pa pomeni pomanjkljivo obrazložitev odločbe, kar nadalje pomeni bistveno kršitev določb postopka.

16. Ker torej, glede na vse navedeno, upravni organ v konkretnem primeru ni celovito ugotovil dejanskega stanja, saj ni upošteval vseh relevantnih okoliščin v zvezi z tožnikovimi poskusi vračanja v nadaljnjem 5 letnem obdobju po prvem petletnem obdobju upravičene odsotnosti, kar pomeni, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in da je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo in ker so bile v konkretnem primeru storjene tudi bistvene kršitve določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi tožnika ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

17. Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, je presodilo tudi, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Skladno z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalen znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Pravilnik). Določba drugega odstavka 3. člena Pravilnika določa, se se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji senata in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR. V konkretnem primeru je bila zadeva rešena na seji senata in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik in ki je zavezanec za DDV.