Jedro

Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) niso podani, saj v tožnikovem predlogu problematizirana materialnopravna in procesnopravna vprašanja niso pomembna za odločitev v tem postopku. Dejstvo je, da tožnik zoper toženca ni nikoli uveljavljal jamčevalnih sankcij zaradi stvarne napake na prodani stvari, ki so za ta namen izrecno predvidene in jih ni mogoče obiti („preskočiti“) direktno z uveljavljanjem preprosto neke vrste regresnega zahtevka (zunaj odškodnine kot ene od jamčevalnih sankcij in zunaj predvidenih rokov ter siceršnjih pravil o pogojih prodajalčevega jamčevanja za napake).

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. V tej pravdi je bilo ugotovljeno, da se je tožnik kot samostojni podjetnik v letu 1999 ukvarjal med drugim tudi z dejavnostjo odkupa in prodaje rabljenih in novih vozil, sicer pa je bil registriran kot serviser vozil Renault. Na zahtevo proizvajalca vozil znamke Renault je moral tožnik za prodajo novih vozil te znamke ustanoviti novo podjetje, kar je tudi storil z ustanovitvijo družbe A. d. o. o., V. in preko te svoje družbe prodajal nova vozila.

2. Toženec se je 30. 7. 1999 zglasil pri tožniku z namenom nakupa novega vozila Renault Clio 1,4 RT, hkrati pa tožniku ponudil in izročil v posest svoje rabljeno vozilo znamke ARO (terenec), zaradi česar je tožnik po sporazumni ocenitvi vrednosti in sistemu „staro za novo“ prodal tožencu novo vozilo znamke Renault Clio za kupnino, zmanjšano za znesek 800.000 tedanjih SIT, in za isti znesek (po ugotovitvah sodišč) kot komisionar kupil toženčevo rabljeno vozilo, ki ga je 4. 8. 1999 za znesek 980.000 tedanjih SIT prodal naprej kupcu E. V. 3. Kupec E. V. je po ugotovitvi skrite bistvene napake na diferencialu kupljenega terenca ARO le-to pravočasno notificiral prodajalcu S. K., ki je odklanjal svoje jamstvo za ugotovljeno napako; zato je E. V. vozilo ARO. s ključi vrnil na razpolago S. K. in pravočasno vložil tožbo za razveljavitev kupoprodajne pogodbe in vrnitev plačane kupnine za vozilo ARO, naperjeno zoper A. s. p. (sedanjega tožnika) kot tudi zoper I. A. (sedanjega toženca). V pravnomočno končani pravdi pred Okrajnim sodiščem v Velenju P 512/99 je bilo zahtevku E. V. v delu zoper A. s. p. v celoti ugodeno, v delu zoper I. A. pa je bil zahtevek E. V. zavrnjen.

4. V sedanji pravdi je tožnik A. s. p. zahteval od toženca I. A. plačilo vsega tistega, kar je po sodbi Okrajnega sodišča v Velenju P 512/99 dolžan plačati E. V. (kupnino za vozilo A. z vsemi pripadki). Tožbeni zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen. Sodišči prve in druge stopnje sta primer presojali po določbah 775. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), sicer pa med drugim ugotovili, da tožnik o napakah na vozilu ARO „pred pravdo ni kontaktiral toženca“ in da je toženec „o skriti napaki na svojem vozilu zvedel šele potem, ko je bil prvi pravdni postopek P 512/99 že v teku in ne prej“ (sodišče prve stopnje), ter da tožnik ni obvestil toženca o napakah rabljenega vozila ARO in „da se v postopku na prvi stopnji ni skliceval na določbe 485. člena ZOR, ki urejajo položaj kupca v primeru, ko je bila napaka prodajalcu znana ali mu ni mogla ostati neznana“ (sodišče druge stopnje).

5. Tožnik v predlogu za dopustitev revizije načenja vprašanje - ali je mogoče ob dejstvu, da sta s tožencem sklepala pogodbo dva različna pravna subjekta (A. s. p. in A. in d. o. o.) šteti, da je bil med tožnikom in tožencem sklenjen dogovor o zadržanju prejetega blaga po 775. členu ZOR, o možnosti vpliva enega pravnega razmerja na drugo pravno razmerje in sploh o vprašanju „dometa 775. člena ZOR“; - uveljavlja tudi „relativno bistveno kršitev postopka oziroma nepravilno uporabo materialnega prava“, saj sodišče v nasprotju z vlogami tožnika ugotavlja, da se je tožnik šele v pritožbi skliceval na 485. člen ZOR, pri tem pa prezrlo domnevano načelo, da sodišče pač pozna pravo in da se stranka nanj ni dolžna sklicevati.

6. Predlog ni utemeljen.

7. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) niso podani, saj v tožnikovem predlogu problematizirana materialnopravna in procesnopravna vprašanja niso pomembna za odločitev v tem postopku. Dejstvo je, da tožnik zoper toženca ni nikoli uveljavljal jamčevalnih sankcij zaradi stvarne napake na prodani stvari (o tem med strankama ni spora in tudi ne nobenih drugačnih trditev), ki so za ta namen izrecno predvidene in jih ni mogoče obiti („preskočiti“) direktno z uveljavljanjem preprosto neke vrste regresnega zahtevka (zunaj odškodnine kot ene od jamčevalnih sankcij in zunaj predvidenih rokov ter siceršnjih pravil o pogojih prodajalčevega jamčevanja za napake). To se prav v obravnavanem primeru nazorno pokaže tudi spričo učinkov pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Velenju P 512/99, po kateri je pogodba med tožnikom in E. V. razveljavljena (s posledico vrnitve vozila ARO tožniku), medtem ko ne velja enako za pogodbo, sklenjeno med pravdnima strankama iz te pravde – kar pomeni, da bi tožnik ohranil pravni naslov za pridobitev vozila ARO (brez obveznosti njegove vrnitve tožencu), ob ugoditvi njegovemu zahtevku pa bi bil upravičen še do vračila obrestovane kupnine. Ker odločitev v tej pravdi torej ni odvisna od odgovorov na pravna vprašanja iz predloga za dopustitev revizije, ga je Vrhovno sodišče zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).