Jedro

Če ni veljavno sklenjena glavna pogodba, je neveljaven tudi dogovor o ari. Zato gre lahko le za neupravičeno obogatitev na strani tožene stranke s posledično dolžnostjo vrnitve (210. in 214. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

S sklicevanjem na določbi 79. in 80. člena ZOR je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo tolarske vrednosti zneska 7.669,38 EUR, ker je ugotovilo, da je vtoževani znesek tožencema bil dan kot ara ob sklepanju kupoprodajne pogodbe za stavbno zemljišče (tožeča stranka je nastopala kot kupec, tožena stranka kot prodajalec), pa je tožeča stranka odgovorna za neizpolnitev pogodbe.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožencema naložilo solidarno plačilo vtoževanega zneska z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje do plačila. Ugotovilo je, da glavna pogodba ni bila veljavno sklenjena, zaradi česar je ob akcesornosti pogodbe o ari neveljaven tudi dogovor o ari. Uporabiti je treba določbi 210. in 214. člena ZOR o neupravičeni obogatitvi s posledično dolžnostjo vrnitve danega zneska.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožbe in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje. Po stališču revizije iz sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je bila pogodba sklenjena, saj ima vse potrebne elemente. Nasprotno stališče, ki ga je zavzelo sodišče druge stopnje, je samovoljno in nasprotuje pogodbeni volji strank. Tožnik je bil tisti, ki je odstopil od pogodbe, ker je našel drugo, cenejšo parcelo. Revizija opozarja tudi na določbo 73. člena ZOR o konvalidaciji pravnega posla, ki mu manjka ustrezna oblika. Sporni znesek je bil dan kot ara, pri čemer tudi pravno neuki ljudje vedo, kakšne so posledice ob odstopu od pogodbe. Po mnenju revizije bi sodišče druge stopnje lahko odločilo tako, kot je, le na podlagi obravnave. Zaradi samovoljnega tolmačenja dokazov, ki se nahajajo v spisu, je bilo odločeno s kršitvijo določbe 358. člena ZPP.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je svojo odločitev, s katero je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbenemu zahtevku ugodilo, procesno oprlo na določbo 4. točke 358. člena ZPP: zapisalo je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo za presojo spora pomembna dejstva, vendar pa je pri tem napačno uporabilo materialno pravo. Ne drži revizijska teza, da je dokazna ocena, ki jo sprejema sodišče druge stopnje, drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje (zaradi česar naj bi bilo mogoče spremeniti prvostopno sodbo le ob pogojih prve točke 358. člena ZPP). V razlogih izpodbijane sodbe je izrecno zapisano (drugi odstavek na tretji strani), da pritožbene navedbe, ki v zvezi z vprašanjem, katera stranka je odgovorna, da do sklenitve pogodbe ni prišlo, niso odločilnega pomena, zaradi česar nanje ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). O sporu je sodišče druge stopnje odločilo v okviru dejanskih ugotovitev, ki jih je sprejelo že sodišče druge stopnje, vendar ob drugačni uporabi materialnega prava. Revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) torej nima utemeljitve.

Pravna utemeljitev, ki je ob uporabi določb 79. in 80. člena ZOR opisana v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, ni sprejemljiva. V okviru dejanskih ugotovitev namreč že sodišče prve stopnje sprejema dokazno oceno, da so med strankami potekala le pogajanja o sklenitvi kupoprodajne pogodbe in da je znesek 15.000 DEM bi dan v zvezi s pogajanji. Že to je v nasprotju z nadaljnjo presojo, da je omenjeni znesek bil dan kot ara, torej zaradi utrditve pogodbe. Pogodba o ari ima akcesorno naravo, zaradi česar je pravno njen obstoj mogoče dokazovati le ob ugotovljenem dejstvu, da je bila sklenjena glavna pogodba. V tem okviru naj se doda, da že revizijske navedbe, ki se nanašajo na ugotavljanje, katera od strank je "odstopila od pogodbe" kažejo le na potek pogajanj: "odstop" od pogodbe naj bi bil namreč izvršen v zvezi s ceno, katere sestavni del je tudi odločitev o tem, katere od strank in v kakšni višini bo plačala prometni davek. Zgolj "blagajniški prejemek" z dne 14.5.1993, s katerim tožena stranka potrjuje "prejem are za parcelo št. 369/96", še ne pomeni, da je bila pogodba sklenjena. Obvelja sklepanje, ki ga je zapisalo že sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe, da so "potekala pogajanja in da je znesek 15.000 DEM bil dan v zvezi s pogajanji". To pa seveda pomeni, da glavna pogodba še ni bila sklenjena in da opisani znesek ne more predstavljati are v skladu z določbo 80. člena ZOR. Če ni veljavno sklenjena glavna pogodba, je neveljaven tudi dogovor o ari. Zato gre lahko le za neupravičeno obogatitev na strani tožene stranke s posledično dolžnostjo vrnitve (210. in 214. člen ZOR).

V opisanem okviru je nesprejemljiv tudi revizijski očitek, da bi bilo treba obstoj glavne pogodbe dokazovati z določbo 73. člena ZOR, ki govori o konvlidaciji obličnosti v primerih, ko je potrebna pisna oblika. Gre po eni strani za navajanje novih dejstev na revizijski stopnji, kar ni dovoljeno (372. člen ZPP), po drugi strani pa te trditve tudi ni mogoče preizkusiti: ni jasno, kateri elementi za konvalidacijo pravnega posla naj bi bili podani že pred sestankom pravdnih strank na pristojni upravni enoti in kateri elementi naj bi zaradi konvalidacije nastali po tem sestanku. Sicer pa določba 73. člena ZOR predpostavlja obstoj v celoti ali v pretežnem delu izpolnjenih obveznosti, ki so nastale iz pogodbe, ki ji manjka pisna oblika. Iz ugotovljenih dejstev na kaj takega ni mogoče sklepati.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.