Jedro

Pri presoji izpolnjevanja pogojev za status upravičenca po 12. členu ZDen niso relevantni predpisi oziroma pravila o dedovanju, ampak le vprašanje, ali je določena oseba bila razlaščencev zakonec ali dedič prvega dednega reda. Upoštevaje navedeno okoliščino, da je AA umrla pred svojim možem BB, ne more vplivati na pravico, da se ji prizna status upravičenke do denacionalizacije po določbah 12. člena ZDen še za idealno 1/2 po BB. 12. člen ZDen ne daje pravne podlage za to, da bi upravičenka (po osebi, ki ji je bilo podržavljeno premoženje, pa ne more biti upravičenka) iz razlogov po 9. členu ZDen, bila le tista oseba, ki sicer izpolnjuje v 12. členu ZDen določene pogoje in je prejšnjega lastnika preživela.

Izrek

1. Tožbi CC se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo RS, ... z dne ..., se v izpodbijanem delu (7. točka izreka) odpravi ter zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v ponovni postopek. 2. Tožba DD se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo med drugim odločila, da se pri nepremičnini v E, parc. št. 1023, vl št. 553 k.o. F, kjer je vknjižena družbena lastnina in imetnik pravice uporabe Občina E, vzpostavi lastninska pravica v korist in na ime upravičenke AA, rojene ...1878, umrle ...1947, do idealne 1/2, razen na delu podstrehe, ki predstavlja idealno polovico po podržavljenju pravno veljavno zgrajenega stanovanja, ki je v zasebni lasti GG in HH, izmere 126,69 m2 (1. točka). Zavezana stranka za vrnitev te nepremičnine je pravna naslednica zemljiškoknjižnega zavezanca Občine E (2. točka). O odškodnini za po podržavljenju zazidani del podstrehe, bo odločeno v nadaljevanju postopka, prav tako bo v nadaljevanju postopka odločeno o odškodnini za morebitno zmanjšano vrednost navedene nepremičnine (5. in 6. točka). Zahtevo za denacionalizacijo BB, rojenem ..1869, umrlem ..1951, podržavljene idealne 1/2 nepremične v E, parc. št. 1023, vl. št. 553 k.o. F, po predlogu vlagateljice v korist in na ime žene AA, pa je tožena stranka zavrnila (7. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da so bile AA in BB st. podržavljene nepremičnine v E, vsakemu do idealne 1/2. CC, stanujoča ...., Gradec, Avstrija, je po odvetniku vložila zahtevo za denacionalizacijo navedenih nepremičnin z vrnitvijo v naravi. Ker je sporna nepremičnina razglašena za kulturni spomenik, je podana stvarna pristojnost tožene stranke. Idealna 1/2 sporne nepremičnine je bila podržavljena AA z odločbo Mestne zaplembene komisije v E z dne 12. 10. 2945, št. 1953 (Zp 2465/46), na osnovi 1. in 2. Odloka Avnoj-a, druga idealna 1/2, last BB je bila le-temu podržavljena z odločbo istega organa z dne 29. 8. 1945, št. 9/45 in 825/45 (Zp 2465/46), na podlagi istega odloka. Pravni temelj denacionalizacije je torej v 20. točki 1. odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Iz ugotovitvene odločbe Oddelka za notranje zadeve Občine E, št. ... z dne 7. 4. 1994, za AA izhaja, da se je štela za državljanko LR Slovenije in FLRJ od 28. 8. 1945 do svoje smrti, s čimer ji gre skladno s 1. odstavkom 9. člena ZDen status upravičenke. Iz ugotovitvene odločbe o državljanstvu za BB, št. ... z dne 10. 3. 1994, pa izhaja, da se ni štel za državljana LR Slovenije in FLRJ, s čimer mu ne gre status upravičenca do denacionalizacije. Upravni organ je glede predmetne nepremičnine izdal dne 20. 4. 1998 delno odločbo, s katero je ugodil zahtevi za denacionalizacijo ter vrnil AA njej podržavljeno idealno 1/2 nepremičnine. Po tožbi zavezane stranke Mestne občine E pa je Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. U ...z dne 30. 11. 1999 izpodbijano odločbo odpravilo, Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo opr. št. I Up .... dne 7.1 2. 2001 tako odločitev potrdilo. Tožena stranka je nato skladno s citirano sodbo izdala odločbo, s katero je zahtevo vlagateljice CC za denacionalizacijo nepremičnine zavrnila iz razloga, ker se imenovana v zvezi z določbo 78. člena ZDen ni štela za pravno naslednico upravičencev ter ji zato skladno s 1. odstavkom 15. člena v povezavi z 2. odstavkom 60. člena ZDen ni šla pravica do vložitve zahteve. Po tožbi odvetnika vlagateljice pa je Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. U ... z dne 17. 4. 2002 tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano odločbo in zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek ter se pri tem sklicevalo na odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-138/99 z dne 18. 1. 2001 in št. Up 81/01 z dne 5. 4. 2002. Navedeni odločbi se nanašata na določitev kroga dedičev oziroma denacionalizacijskih upravičencev. Ker je bil ob smrti upravičenke AA njen sin BB ml. še živ, je ta po Zakonu o dedovanju pravni naslednik upravičenke, po njegovi smrti leti 1975 pa je postala potencialna pravna naslednica vlagateljica zahteve CC kot njegova žena. Glede na to je upravni organ ugotovil, da je CC upravičena do vložitve zahteve za denacionalizacije po pokojni AA in pokojnem BB st.. Vendar pa kot izhaja iz sodbe upravnega sodišča, tako pa je tudi siceršnje mnenje upravnega organa, so lahko na podlagi 12. člena ZDen ti "nadomestni upravičenci" le tisti, ki na podlagi pravice do dedovanja vstopijo v pravno nasledstvo. Ker je AA pred svojim možem, ne more biti njegov dedič prvega reda in torej ne gre za pravno situacijo, ki jo ureja 12. člen ZDen. Odvetnik vlagateljice zahteve se je sicer skliceval na odločitev Upravne enote EMaribor, ki je reševala zahtevek glede nepremičnine ter priznala status upravičenca AA za BB st. podržavljeni del nepremičnine. Vendar tožena stranka meni, da mora spoštovati pravno mnenje upravnega sodišča, sicer pa je tako tudi njeno stališče. Upravni organ je tako v ponovljenem postopku pozval zavezano stranko Mestno občino Maribor, da se opredeli do zahteve. Zavezanka se do zahteve ni opredelila. Tožena stranka še navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je v sporni zgradbi šest najemniških stanovanj ter eno stanovanje na podstrehi, ki je v etažni lastnini družine GG in HH. Skladno z določbo 2. odstavka 29. člena ZDen se upravičenki zgradba z najemniškimi stanovanji vrne z vzpostavitvijo lastninske pravice do idealne 1/2 razen dela podstrehe, ki predstavlja idealno 1/2 po podržavljanju pravno veljavno zgrajenega stanovanja, ki je v zasebni lasti GG in HH. Za ta del gre upravičenki ustrezna odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, o čemer bo odločeno v nadaljevanju postopka. Prav tako bo v nadaljevanju postopka odločeno o zmanjšanju vrednosti nepremičnine ter o priglašenih vlaganjih najemnikov v predmetno nepremičnino.

Tožeča stranka je najprej vložila tožbo zaradi molka organa, ki pa jo je po izdani odločbi tožene stranke razširila ter sedaj z razširjeno tožbo izpodbija 7. točko izreka odločbe tožene stranke, to je v delu, v katerem je tožena stranka zavrnila zahtevo za denacionalizacijo idealne 1/2 nepremičnine v E po pokojnem BB st. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je odločitev tožene stranke v tem (izpodbijanem) delu napačna. Pri tem se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 386/96 z dne 3. 12. 1998 in U 724/96 z dne 12. 11. 1998, v katerih se je sodišče opredelilo glede uporabe 12. člena ZDen. Po mnenju tožeče stranke iz navedenih judikatov Vrhovnega sodišča izhaja, da v primeru 12. člena ne gre za dedovanje vrnjenega premoženja, ampak gre za status upravičenca in stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da gre za širitev kroga dedičev, je popolnoma napačno. AA je bila žena pokojnega BB st. in s tem nedvomno oseba, ki spada v krog oseb iz 12. člena ZDen. S tem, ko je izpolnila pogoje po 9. členu ZDen, je pridobila status upravičenca in je posledično upravičena do vračila celotnega premoženja ter s tem tudi idealne ene polovice premoženja, ki je bilo zaplenjeno njenemu možu BB st. Tako je po mnenju tožeče stranke napačna odločitev tožene stranke v delu, ko je zavrnila zahtevo za denacionalizacijo idealne 1/2 nepremičnine, ob podržavljenju last BB st. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da upravičenki AA vrne tudi preostalo 1/2 nepremičnine v E, stoječe na parc. št. 1023 k.o. F oziroma podrejeno tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Sodišče je na podlagi 1. odstavka 36. člena ZUS tožbo vročilo tudi Mestni občini Maribor, zavezanki v tem upravnem sporu, ki v odgovoru na tožbo navaja, da se v celoti strinja z odločitvijo tožene stranke ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke glede priznanja položaja upravičenca na podlagi 12. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odločba US, 13/93 - odločba US, 31/93, 24/95 - odločba US, 20/97 - odločba US, 23/97 - odločba US, 65/98, 67/98 - odločba US, 66/00, 66/00 - obvezna razlaga, 11/01 - odločba US in 54-I/02 - odločba US). Glede na to, da je denacionalizacijska upravičenka AA umrla pred svojim možem, po mnenju tožene stranke ne more vstopiti v njegov položaj ter s tem biti denacionalizacijska upravičenka tudi za (njegovo) idealno 1/2 razlaščene nepremičnine.

Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni ugovor, da AA ni mogoče izključiti kot (nadomestne) denacionalizacijske upravičenke po 12. členu ZDen iz razloga, ker je umrla pred razlaščencem - svojim možem BB st.. V 12. členu ZDen je določeno, da je v primeru, če fizična oseba iz 9. člena tega zakona ni upravičenec, upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz 9. odstavka 9. člena ZDen.

Ustavnost citiranega 12. člena ZDen je s svojo odločbo št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97) presojalo tudi Ustavno sodišče RS, ki je v obrazložitvi svoje odločbe med drugim zapisalo, da je ZDen v 12. členu omejil določitev upravičenca na tiste osebe, ki so bile v najbližjem razmerju z razlaščencem in so bile tudi praviloma neposredno prizadete zaradi izgube premoženja, to pa so vsekakor zakonec in potomci razlaščenca. Če gre za zakonca, je to tista oseba, ki je bila zakonec lastnika v času podržavljenja premoženja. Predmet določbe 12. člena ZDen se ne nanaša neposredno na samo ureditev dedovanja. Določba ureja širitev kroga upravičencev, torej tistih, po katerih je sploh mogoče na podlagi pravice do dedovanja vstopiti v pravno nasledstvo, kar pa potem ZDen ureja enako za vse pravne naslednike upravičencev (torej tudi tistih upravičencev po 12. členu) v svojem 15. členu.

V sklepu št. Up-302/00 z dne 27. 11. 2001 pa Ustavno sodišče RS med drugim navaja, da v primerih iz 12. člena ZDen ne gre za dedovanje vrnjenega premoženja, temveč za določitev statusa upravičenca. Tako lahko (na primer) tudi v primerih, ko je prejšnji lastnik (ki pa ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa upravičenca) še živ, osebe iz 12. člena ZDen kot upravičenci zahtevajo vrnitev podržavljenega premoženja.

Iz citiranih delov obrazložitev odločbe in sklepa Ustavnega sodišča po mnenju upravnega sodišča izhaja pravno stališče, da pri presoji izpolnjevanja pogojev za status upravičenca po 12. členu ZDen niso relevantni predpisi oziroma pravila o dedovanju, ampak le vprašanje, ali je določena oseba bila razlaščencev zakonec ali dedič prvega dednega reda. Upoštevaje navedeno okoliščina, da je AA umrla pred svojim možem BB, ne more vplivati na pravico, da se ji prizna status upravičenke do denacionalizacije po določbah 12. člena ZDen še za idealno 1/2 po BB. Zaradi tega je bila tako upravna presoja tožene stranke v zvezi s tem zmotna in je izpodbijana odločba, ki temelji na tej presoji, nezakonita. Tožena stranka je sicer res sledila napotkom sodbe Upravnega sodišča RS, ki pa je bila izdana še pred sprejetim stališčem Vrhovnega sodišča RS v Ljubljani (na podlagi stališč Ustavnega sodišča), ki ga je zavzelo v svoji sodbi opr. št. I Up ... z dne 16. 2. 2005 glede tega vprašanja. V obrazložitvi je med drugim navedlo, da 12. člen ZDen ne daje pravne podlage za to, da bi upravičenka (po osebi, ki ji je bilo podržavljeno premoženje, pa ne more biti upravičenka) iz razlogov po 9. členu ZDen, bila le tista oseba, ki sicer izpolnjuje v 12. členu ZDen določene pogoje in je prejšnjega lastnika preživela.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, ker v postopku za izdajo upravnega akta zakon ni bil pravilno uporabljen. Zato je sodišče tožbi na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo ter odločbo tožene stranke v izpodbijanem delu odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K 2. točki izreka: Tožbo je skupaj s CC (prvo tožečo stranko) vložil tudi DD (druga tožeča stranka). Po vpogledu v predložene upravne spise sodišče ugotavlja, da je zahtevek za vrnitev premoženja vložila le prva tožeča stranka. Med upravnim postopkom je skupaj s prvo tožečo stranko začela podpisovati vloge tudi druga tožeča stranka, vendar svojega eventualnega vstopa v postopek ni zahtevala niti obrazložila. Tudi v tem upravnem sporu izpodbijana odločba se glasi le na prvo tožečo stranko. Zato je sodišče tožbo druge tožeče stranke s sklepom zavrglo, saj je ugotovilo, da izpodbijana odločba ne posega v njene pravice ali neposredne, na zakon oprte pravne koristi (4. točka 1. odstavka 34. člena ZUS).