Jedro

V gradbeništvu se plačilo za izvedena dela opravi na podlagi začasnih situacij (uzanca 58 posebnih gradbenih uzanc (PGU), Ur. list SFRJ 18/77). Začasna situacija ima vse značilnosti računa, zato se šteje za verodostojno listino v smislu 23. člena ZIZ. Verodostojne listine pa so enostranske listine, zato za njihovo veljavo ni potrebna overovitev upnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor zavrne kot neutemeljen in se sklep o izvršbi potrdi.

Dolžnik sam trpi stroške ugovora.

Dolžnik mora upniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 101.659,90 SIT, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi v 2.točki izreka, to je v delu s katerim je bila dovoljena izvršba, ter sklenilo, da se bo o upnikovem zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da so začasne situacije potrjene s strani dolžnika. Prav tako se iz začasnih situacij da razbrati (prebrati), na katero pogodbo se nanašajo. Vseh ostalih ugovornih navedb pa dolžnik ni podkrepil z dokaznimi predlogi.

Pritožba je utemeljena.

V ugovoru zoper sklep o izvršbi je dolžnik najprej navedel, da začasne situacije, ki so priložene predlogu za izvršbo, niso potrjene s strani nadzornega organa in naročnika.

Upnik je predlogu za izvršbo (list. št. 1) priložil dve situaciji, na katerih je tudi oznaka račun (prilogi A1 in A2). V 23. členu ZIZ je opredeljeno, kaj se šteje kot verodostojna listina; med drugim faktura (račun). V gradbeništvu se plačilo za izvedena dela opravi na podlagi začasnih situacij (uzanca 58 posebnih gradbenih uzanc (PGU), Ur. list SFRJ 18/77); z njimi se obračunava vrednost del, izvedenih med gradnjo (uzanca 61 PGU). Začasne situacije imajo tako vse lastnosti računa, s katerim izstavitelj računa zahteva plačilo blaga oziroma storitve od naročnika. Račun je vedno enostranska listina. V primeru začasnih situacij iz uzance 65 PGU izrecno izhaja, da overovitev situacije po naročniku ni pogoj za njeno plačilo. Začasna situacije kot račun in s tem verodostojna listina po 23. člena ZIZ tako ni dvostranska listina. Zato njena potrditev s strani dolžnika ni potrebna, kot zmotno navaja dolžnik.

Prav tako ne drži navedba dolžnika, da ni jasno, na katero pogodbeno razmerje se začasni situaciji nanašata.

Na prvi strani obeh situacij (prilogi A1 in A2) je določilo "Po pogodbi oz. naročilu K-379/98 str. mesto 01-89-94". Zato je potrebno pritrditi pritožbenim navedbam, da je pogodbeni temelj terjatev iz predloženih situacij jasno razviden.

Dolžnik je v ugovoru še navedel, da se zneski v situacijah in predlogu za izvršbo ne ujemajo.

Dolžnik je očitno prezrl obračun obresti (priloga A3), iz katerega izhaja, da je dolgovani znesek iz "končne" (oziroma glede na dopis z dne 20.10.1998 (priloga A1) iz "prve začasne") situacije št. 743/98 z dne 17.09.1998 (priloga A1), ki je zapadel v plačilo dne 25.10.1998, znašal 4.137.235,50 SIT. Ob upoštevanju delnih plačil do dneva vložitve predloga za izvršbo dne 10.06.1999 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi namreč znaša terjani znesek 1.722.762,82 SIT.

Osnova iz obračuna obresti (priloga A4) po "2. začasni situaciji" št. 876/98 z dne 04.11.1998 (priloga A2) pa je znesek 1.512.848,90 SIT, kar glede na vrednost "2. začasne situacije" ob njeni zapadlosti dne 12.12.1998 1.595.980,50 SIT ni nepravilno, saj upnik terja manj kot bi lahko. Z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi na dan 10.6.1999 je namreč dolgovani znesek po "2. začasni situaciji" 1.682.841,10 SIT. V predlogu za izvršbo (list. št. 1) navedena glavnica na dan 10.6.1999 v znesku 3.405.603,80 SIT je tako le pravilen seštevek terjanih zneskov po obeh situacijah. Zato je ugovor dolžnika tudi v tem delu neutemeljen.

Za ostale ugovorne navedbe, da upnik ni izpolnil svojih pogodbenih obveznosti po pogodbi K-379/98 ter da mu je povzročil škodo na objektih, kot že pritožnik pravilno navaja, dolžnik ni predložil nobenega dokaza, kot je to dolžan na podlagi 2. odst. 53. člena ZIZ v zvezi z 1. odst. 61. člena ZIZ. Zato je ugovor v tem delu potrebno šteti kot neobrazložen.

Ker je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor zmotno štelo za obrazložen in s tem za utemeljen, je bilo potrebno na podlagi 3.tč. 365. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/99) v zvezi s 15. členom ZIZ izpodbijani sklep spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

Dolžnik sam trpi stroške ugovora, ker z ugovorom ni uspel (6. odst. 38. člena ZIZ).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odst. 165. člena ZPP/99 v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik je upniku dolžan povrniti 101.659,90 SIT stroškov, kar predstavlja (ob vrednosti spornega predmeta 3.405.603,80 SIT) naslednje potrebne stroške pritožbenega postopka (5. odst. 38. člena ZIZ): - za sodne takse v višini 1% od tolarske vrednosti zahtevka oziroma 34.056,00 SIT (tar. št. 1/1 zakona o sodnih taksah (ZST) v zvezi z tar. št. 3/2 ZST); - za nagrado odvetniku za sestavo pritožbe v višini 600 točk (po tar. št. 13 odvetniške tarife (OT) v zvezi s tar. št. 21/4 OT), kar ob vrednosti točke 87,40 SIT na dan odločanja znaša 52.440,00 SIT; - za nagrado odvetniku za pisno poročilo stranki v višini 50 točk (po tar. št. 33/3 OT), kar znaša 4.370,00 SIT; - 19% davek na dodano vrednost na stroške v znesku 56.810,00 SIT iz druge in tretje alinee tega odstavka, kar znaša 10.793,90 SIT.

Priglašeni stroški za konferenco s stranko in pregled odločbe se ne priznajo, ker ne gre za samostojno opravilo v smislu tar. št. 33 OT, ampak sta ti dve opravili zajeti v opravilu sestave pritožbe in pisnega poročila stranki.