Jedro

Po določbi 1. odstavka 38. člena ZDR so predmet varstva tista proizvodno-tehnična in druga znanja ter usposobljenost, ki pomenijo posebno vrednost v okviru poslovanja določenega delodajalca. To so delodajalčeva tehnična in poslovna znanja, izkušnje in zveze, ki so plod lastnih raziskav, dela in izkušenj, ne pa splošnih znanj, ki jih delavec pridobi v času trajanja delovnega razmerja ali v zvezi z njim. Zmotno je stališče tožeče stranke, da pomeni kršitev dogovorjene konkurenčne klavzule že sama sklenitev delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, saj bi to pomenilo prepoved opravljanja poklica, za katerega je bil delavec (toženec) izučen. Toženec je v času zaposlitve pri tožeči stranki pridobil splošna znanja. Za specifična znanja je šteti pri tožeči stranki tiskanje vrednostnih tiskovin, vendar se je toženec v tem delu šele pričel uvajati in ni začel delati samostojno, poleg tega se toženčev novi delodajalec s tiskanjem vrednostnih tiskovin ne ukvarja. To pomeni, da toženec z zaposlitvijo pri novem delodajalcu ni kršil konkurenčne klavzule.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na izplačilo 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila in na povrnitev po sodišču odmerjenih stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (točka 1 izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo stroške postopka tožene stranke v znesku 2.199,65 EUR v roku 8 dni in pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka 2 izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, da vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da sta pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi dogovorili konkurenčno klavzulo, ki je zavezovala obe stranki še dve leti po prenehanju delovnega razmerja, saj je toženec pri opravljanju del pri tožeči stranki pridobival tehnična in proizvodna znanja. Delovno razmerje mu je prenehalo po njegovi volji, toženec se je takoj po prenehanju delovnega razmerja zaposlil pri A.A. s.p., ki opravlja konkurenčno dejavnost tožeči stranki. Pravdni stranki sta v pogodbi o zaposlitvi v 3. odstavku XI. člena določili, da je delavec, ki krši konkurenčno klavzulo, dolžan plačati pogodbeno kazen v znesku 10.000,00 EUR ne glede na višino škode, ki zaradi kršitve nastane delodajalcu. Teh določb pogodbe o zaposlitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zato je zmotno uporabilo materialno pravo. Pri tem se je po mnenju pritožbe brez potrebe ukvarjalo z vprašanjem, ali je toženec pridobil pri tožeči stranki kakšna specifična znanja in izkušnje. Zakon o delovnih razmerjih govori le o tehničnih in proizvodnih znanjih, ničesar pa o specifičnih znanjih in izkušnjah. Tudi v pogodbi o zaposlitvi pravdni stranki nista zapisali, da gre za specifična znanja in izkušnje, ampak je zapisano le opravljanje dejavnosti, ki bi utegnilo povzročiti škodo delodajalcu. V 2. odstavku 11. člena pogodbe o zaposlitvi je zapisano, da je ta pogoj izpolnjen, če je dejavnost v drugem podjetju enaka dejavnosti, kot je opredeljena v statutu tožeče stranke. Samostojni podjetnik, pri katerem se je toženec zaposlil po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki, opravlja dejavnost, kot jo ima registrirano tudi tožeča stranka. Sodišče prve stopnje se o tem, ali gre za konkurenčno dejavnost, ni izreklo. To pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa je sodišče prve stopnje v vsakem primeru zmotno ocenilo, da toženec pri tožeči stranki ni pridobival specifičnih znanj in izkušenj. Tožeča stranka se ukvarja s tiskarsko dejavnostjo, pri čemer uporablja več kot 50-letne izkušnje in rezultate raziskav. Pri tem ni prezreti, da je samostojni podjetnik A.A. zaposlil dva od treh tiskarjev, ki sta prej delala pri tožeči stranki. Očitno je torej, da je hotel znanja in izkušnje, pridobljene z dolgoletno tradicijo pri tožeči stranki, prenesti v svoje podjetje, ki takih izkušenj nima. Toženec si pri toženi stranki ni pridobil le lastnega znanja in izkušenj, ampak tudi znanje in izkušnje, ki so plod raziskovanj tožeče stranke. Pri tem sodišče ni upoštevalo, da je toženec nekaj časa delal tudi pri tiskanju vrednostnih tiskovin, kar pomeni, da gre za taka znanja in izkušnje, ki so gotovo specifična, saj je izvedenec ugotovil, da samo tožeča stranka dela vrednostne tiskovine za ... in sta pravdni stranki tudi zaradi preprečitve prenosa teh znanj sklenili konkurenčno klavzulo, ki pa jo toženec brez dvoma kršil. Sodišče prve stopnje je napačno razsodilo tudi glede na mnenje izvedenca B.B.. Po stališču pritožbe mnenje tega izvedenca ni verodostojno in je bolj v korist tožene stranke. Zaradi tega je tožeča stranka po zaslišanju izvedenca predlagala pridobitev mnenja drugega izvedenca grafične stroke, vendar je sodišče prve stopnje ta predlog, kot tudi predlog za zaslišanje tiskarjev, iz nerazumljivih razlogov zavrnilo.

3. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na pravilno presojo sodišča prve stopnje, zato predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne, ker ni utemeljena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja:

6. Pravdni stranki sta v XI. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2004 (A2) dogovorili konkurenčno klavzulo in nadomestilo za spoštovanje te klavzule, v smislu določb 38. in 39. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR). V 3. odstavku navedenega člena pogodbe o zaposlitvi sta za primer kršitve prepovedi konkurenčne dejavnosti dogovorili obveznost plačila odškodnine za nastalo škodo, ne glede na višino škode pa se je toženec zavezal plačati delodajalcu - tožeči stranki - pogodbeno kazen v višini 10.000,00 v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila.

7. Med strankama ni bilo sporno, da je bil toženec po citirani pogodbi o zaposlitvi zaposlen pri tožeči stranki na delovnem mestu tiskar I, da je bila pogodba o zaposlitvi sporazumno razveljavljena (A2), da je v sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi dogovorjeno, da je dolžan toženec spoštovati omejitve po konkurenčni klavzuli še dve leti od 26. 9. 2004 dalje in da se je takoj po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki, to je 27. 9. 2004 zaposlil pri A.A. s.p., ki se prav tako kot tožeča stranka ukvarja s tiskarstvom.

8. Neutemeljena je pritožba, ko uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali novi toženčev delodajalec opravlja isto dejavnost kot tožeča stranka. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je prvostopenjsko sodišče sprejelo stališče v izvedenskem mnenju B.B., da toženčev novi delodajalec in tožeča stranka opravljata konkurenčni dejavnosti na programih klasičnih tiskovin, tako kot vsaj še 500 drugih družb po Sloveniji, da pa je tožeča stranka vodilna na področju tiskanja vrednostnih tiskovin, vendar se s tem delom dejavnosti novi toženčev delodajalec ne ukvarja.

9. Za odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je bila bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je izvedlo vse relevantne dokaze, da toženec ni kršil konkurenčne klavzule. V zvezi s tem je zavzelo pravilno stališče, da so v smislu 1. odstavka 38. člena ZDR predmet varstva tista proizvodno-tehnična in druga znanja ter usposobljenost, ki pomenijo posebno vrednost v okviru poslovanja določenega delodajalca, se pravi delodajalčeva tehnična in poslovna znanja, izkušnje in zveze, ki so plod lastnih raziskav, dela in izkušenj, ne pa splošnih znanj, ki jih delavec sicer pridobi v času trajanja delovnega razmerja ali v zvezi z njim. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem dodaja, da bi drugačno stališče, ki ga uveljavlja tožeča stranka in izhaja tudi iz vsebine XI. člena citirane pogodbe o zaposlitvi, da pomeni kršitev dogovorjene konkurenčne klavzule že sama sklenitev delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, praktično prepoved opravljanja poklica, za katerega je bil delavec (toženec) izučen. Zaradi tega je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo, ali je toženec pri tožeči strani pridobil taka znanja in izkušnje, ki jih je mogoče pripisati izključno lastnim raziskavam, delu in izkušnjam pri tožeči stranki, ne pa splošnih znanj in izkušenj, ki jih je toženec pridobil pri tožeči stranki, lahko pa bi jih pridobil kot tiskar tudi pri kakšnem drugem delodajalcu, ki se ukvarja s tiskarsko dejavnostjo. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je toženec v času zaposlitve pri tožeči stranki pridobil splošna znanja, da gre za specifična znanja šteti pri tožeči stranki tiskanje vrednostnih tiskovin, vendar se je toženec v tem delu šele pričel uvajati in ni začel delati samostojno, poleg tega se toženčev novi delodajalec s tiskanjem vrednostnih tiskovin ne ukvarja. To pa pomeni, da toženec z zaposlitvijo pri samostojnem podjetniku A.A. ni kršil konkurenčne klavzule.

10. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pripomb tožeče stranke v zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenca grafične stroke B.B. in da ni ugodilo dokaznemu predlogu za imenovanje novega izvedenca in zaslišanje tiskarjev. Sodišče prve stopnje je v smislu 8. člena ZPP ocenilo, da izvedeni dokazi zadostujejo za ugotovitev, da toženec ni kršil konkurenčne klavzule in se je pri tem oprlo predvsem na izpoved toženca, ki je bila podprta z izpovedmi prič (C.C., D.D., E.E.) in izvedenskim mnenjem B.B. kot zadostno podlago za zaključek, da toženec konkurenčne klavzule z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu ni kršil. Zaradi tega je izvedbo drugih predlaganih dokazov zavrnilo (list. št. 155 spisa). V obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer res ni izrecno navedlo razlogov, zaradi katerih predlaganih dokazov ni izvedlo, vendar je iz obrazložitve razvidno, da je o tožbenem zahtevku lahko odločilo že na podlagi opisanih izvedenih dokazov in dokazne ocene, zaradi česar izvedba novih dokazov ni bila potrebna. Zgolj nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca, ki ga je sodišče prve stopnje tudi neposredno zaslišalo in mu je vprašanja v zvezi z izvedenskim mnenjem lahko postavila tudi tožeča stranka, samo po sebi seveda še ne pomeni, da je potrebno imenovati drugega izvedenca. Enako velja tudi za zaslišanje predlaganih prič, tiskarjev. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da izvedba navedenih dokazov v obravnavanem sporu ni bila potrebna. V zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da tožeča stranka v sporu ni opredelila tistih znanj in izkušenj (razen v zvezi z delom na vrednostnih tiskovinah, s čimer pa se toženčev novi delodajalec ne ukvarja), ki jih je lahko toženec pridobil le pri delu na delovnem mestu tiskarja I pri tožeči stranki.

11. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške odgovora. Pritožbeno sodišče teh stroškov ni štelo kot potrebne stroške v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP, zato jih tožena stranka krije sama.