Jedro

Predmet upravnega spora je odločitev o zavrženju pritožbe zoper dopis, s katerim je ARSO odgovoril na tožničin poziv za sklenitev pogodbe za ustanovitev služnosti. Tožnica je torej, kot tudi v tožbi sama navaja, ARSO pozvala k sklenitvi pogodbe in ni vložila zahteve za izdajo upravne odločbe o ustanovitvi služnosti. Zato je po presoji sodišča pravilna ugotovitev pritožbenega organa, da izpodbijani odgovor ARSO ni upravni akt, zoper katerega bi bila mogoča pritožba v upravnem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje na podlagi prvega odstavka 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrglo tožničino pritožbo zoper dopis Agencije Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO), št. 35513-28/2011-11 z dne 11. 1. 2012, s katerim je ARSO tožnico obvestila, da ji služnosti za poseg na vodnem in priobalnem zemljišču ne more podeliti brezplačno. Po mnenju Ministrstva omenjeni dopis ni upravni akt, temveč akt poslovanja, zaradi česar pritožba zoper njega ni dovoljena.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je na podlagi Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), 54. in 56. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) ter tretjega odstavka 59. člena Energetskega zakona ARSO zaprosila za sklenitev ustrezne pogodbe za ustanovitev brezplačne služnosti za investicijo v dve transformatorski postaji s pripadajočim 20 kV kablovodom. Ne strinja se s stališčem, da odgovor ARSO ni upravni akt, pač pa akt poslovanja in da zato pritožba zoper njega ni dovoljena. Meni, da gre za upravni akt, kot ga opredeljuje drugi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in da bi zato pritožbeni organ moral sprejeti odločitev o tem, ali je treba pri izvajanju nalog v javno korist plačevati odškodnino v zvezi s služnostmi na vodnem in priobalnem zemljišču. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni in tožničini zahtevi ugodi ter odloči, da ima tožnica pravico do brezplačne služnosti v javno korist na navedenih zemljiščih, oz. podredno, naj odločbo ARSO in sklep organa druge stopnje odpravi, zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naj toženki naloži povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Predmet upravnega spora je odločitev o zavrženju pritožbe zoper dopis, s katerim je ARSO odgovoril na tožničin poziv za sklenitev pogodbe za ustanovitev služnosti. Tožnica je torej, kot tudi v tožbi sama navaja, ARSO pozvala k sklenitvi pogodbe in ni vložila zahteve za izdajo upravne odločbe o ustanovitvi služnosti. Zato je tudi po presoji sodišča pravilna ugotovitev pritožbenega organa, da izpodbijani odgovor ARSO ni upravni akt, zoper katerega bi bila mogoča pritožba v upravnem postopku.

Razlogi, s katerimi tožnica utemeljuje, da je napačno stališče ARSO glede cene oz. odplačnosti ustanovitve služnosti, ne utemeljujejo, da pomeni odgovor na tožničin poziv za sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti odločanje z upravnim aktom. Tožnica namreč ne navaja, da je ARSO odgovorila na njeno vlogo za odločanje o podelitvi služnostne pravice na vodnem ali priobalnem zemljišču z upravno odločbo. Izjave volje pri sklepanju pogodbe pa ni mogoče opredeliti kot odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe. Na drugačno stališče ne more vplivati niti dejstvo, da to izjavo volje kot ena izmed pogodbenih strank oblikuje državni organ, ki je pristojen za upravljanje s premoženjem države. Zato je neutemeljeno tudi tožničino sklicevanje na drugi odstavek 2. člena ZUS-1. Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.