Jedro

Dokazno breme v zvezi z utemeljevanjem zatrjevane nezmožnosti izvorne države nuditi zaščito je na prosilcu, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem. V zvezi s tem mora zlasti izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo, drugo in sedmo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje (30. 6. 2023), iz katerih je v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito razvidno, da se je leta 2015 zaposlil v podjetju. Po treh mesecih je njegov oče zbolel za rakom. Za plačilo stroškov zdravljenja so potrebovali denar, ki si ga je tožnik sposodil od soseda, ker mu podjetje ni izplačalo plače. Po očetovi smrti je zaradi jeze zažgal tri tovornjake tega podjetja, za kar ga je prijavilo policiji. Sodišče je tožnika obsodilo na enoletno zaporno kazen. Osebe iz podjetja so mu začele groziti in ga preganjati, da ga bodo ubili, če ne bo poravnal stroškov za tovornjake. Državo je zapustil zaradi strahu in negotovosti.

3. Na osebnem razgovoru (2. 7. 2023) je tožnik v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito ponovil izjave glede očetove bolezni in plačila bolnišničnih stroškov. Trdil je, da je zažgal pet tovornjakov podjetja A., zato je njegov šef poklical policijo. Tam so ga zasliševali dva dni in zoper njega sprožili postopek zaradi kaznivega dejanja uničevanja tuje lastnine. V sodnem postopku, ki je trajal približno mesec in pol, ga je sodišče spoznalo za krivega in obsodilo na sedem mesecev zaporne kazni. Po prestani kazni tožnik ni odšel v podjetje. Tri dni po vrnitvi iz zapora je na tožnikov dom prišel šef podjetja in od njega zahteval plačilo škode za tovornjake (100.000 evrov), sicer ga bodo ubili. Dan ali dva kasneje je tožnik odšel na policijo, kjer je nekajkrat prijavil zadevo. Šef ima povsod zveze in mu nihče ne more nič storiti. Na policiji je tožnik povedal, da mu ta oseba grozi, da ga bodo ubili in da zato prosi za pomoč. Šefa so poklicali na policijo, ga opozorili, da tega ne sme, vendar je nadaljeval z grožnjami. Ko je tožnik videl, da šef ne bo nehal, se je ustrašil za družino in uredil, da je odšla v Nemčijo k ženinim sorodnikom, kjer so zaprosili za mednarodno zaščito.

4. Šef je večkrat prihajal na dom, kjer pa tožnika ni bilo. Ko je prišel prvič, je imel pištolo in grozil tožniku. Nato ga je enkrat dobil v hiši, ko je prišlo tudi do fizičnega obračuna. Pretep je tožnik prijavil na policijo, policisti so ga (šefa) odpeljali na zaslišanje in naslednji dan izpustili. Ostalim družinskim članom ni grozil. Nato je tožnik zapustil Kosovo. Če bi se vrnil, bi šef od zahteval denar in bi ga lahko ubil ali pa bi tožnik njega, če bi se srečala.

5. Tožena stranka je tožnika opozorila na izjavo pri podaji prošnje, da si je moral sposoditi denar za zdravljenje očeta, na osebnem razgovoru pa je povedal, da je moral krasti. Tožnik je odgovoril, da je prosil soseda, vendar mu niso morali posoditi nič večjega. Enkrat ali dvakrat so mu dali nekaj malega, zato je začel krasti. Takrat so namreč očetu vsak teden dali injekcijo, ki je stala 250 evrov.

6. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da je tožnik kot glavni razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito trdil, da mu na Kosovu grozi šef podjetja A., ker mu je tožnik leta 2015 ali 2016 zaradi neizplačila plače zažgal tovornjake.

7. Po oceni tožene stranke tožnik od ponovne zapustitve v izvorni državi ni imel težav v smislu preganjanja ali resne škode. Poleg tega navedene okoliščine niso takšne narave, da bi bile utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite. Iz opisa dogodkov je namreč razvidno, da ima težave zaradi osebnih okoliščin (zažig tovornjakov v podjetju A., ker ni dobil izplačila) in ne zaradi katerega od razlogov iz Ženevske konvencije. Institut priznanja mednarodne zaščite pa ni namenjen reševanju delodajalčevih groženj, ampak izključno težavam, ki so jih imeli prosilci v svoji državi zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Iz tožnikovih navedb očitno izhaja, da omenjenih težav nima zaradi navedenih, ampak izključno osebnih razlogov, nastalih zaradi požiga tovornjakov. Ob takih okoliščinah tožnik ni izkazal vzročne zveze iz osmega odstavka 27. člena ZMZ-1. Glede na navedeno je tožena stranka njegove izjave ocenila kot nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite, s čimer so podani razlogi za zavrnitev prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 8. Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik kljub neizkazani istovetnosti prihaja iz Kosova, ki ga je Vlada Republike Slovenije z Odlokom z dne 31. 3. 2022 opredelila kot varno izvorno državo. Na podlagi njegovih izjav je ugotovila, da je tovornjake v podjetju A. zažgal leta 2016, za kar je leta 2017 prestal sedemmesečno zaporno kazen, ves čas, razen leta 2021, ko je delal v Srbiji, pa je živel na Kosovu. Po presoji tožene stranke so neskladne tožnikove izjave o tem, kdaj se je zaposlil in koliko časa je trajala zaposlitev ter koliko tovornjakov je zažgal, kar je bistveno za zadevo. Pri podaji prošnje je navedel, da se je leta 2015 zaposlil v nekem podjetju za en mesec in da je čez en mesec zažgal tri tovornjake, na osebnem razgovoru pa je izjavil, da se je v podjetju A. zaposlil leta 2016 za dva meseca in pol in da je takrat zažgal pet tovornjakov. Ne gre za nepomembne okoliščine, kar kaže na to, da so tožnikove navedbe očitno nedosledne, protislovne in malo verjetne, saj bi moral vedeti, kdaj je imel težave v podjetju in koliko tovornjakov je zažgal. Po mnenju tožene stranke so popolnoma različne tožnikove izjave glede najpomembnejšega vprašanja o dogodku, zaradi katerega je imel težave v izvorni državi, pri čemer tožnik ni želel pojasniti neskladnosti in se je vanje znova zapletal. Poleg tega je pri podaji prošnje navedel, da si je za očetovo zdravljenje sposodil denar, nato pa na osebnem razgovoru tega najprej sploh ni omenil, ampak je izjavil, da je moral krasti, šele ob soočenju z neskladnostmi pa pojasnil, da si je od soseda sprva nekaj malega izposodil, vendar je začel krasti, ker to ni bilo dovolj.

9. Po presoji tožene stranke bi moral tožnik natančno vedeti, kdaj in koliko časa je bil zaposlen ter koliko tovornjakov je zaradi jeze zažgal, še posebej zato, ker naj bi mu ravno zato kasneje grozil šef. Poleg tega ni šlo za dogodek majhnega pomena, saj je zato prestajal sedemmesečno zaporno kazen. Navedeno je po mnenju tožene stranke močno omajalo tožnikovo verodostojnost. Če bi šlo za resničen dogodek, bi namreč poznal omenjene okoliščine. Zato ni mogoče zaključiti, da izpolnjuje pogoje za katerokoli izmed oblik mednarodne zaščite.

10. Neskladne so tudi tožnikove izjave glede časovnih okoliščin prijave groženj policiji. Tožnik je namreč navedel, da se je v podjetju A. zaposlil leta 2015 ali leta 2016 (neskladne so tudi njegove izjave glede zaposlitve), da je sedem mesecev prestajal zaporno kazen (iz zapora je prišel leta 2017), nato pa izjavil, da je po treh dneh, ko je prišel iz zapora, k njemu domov prišel šef podjetja in zahteval povrnitev škode tovornjakov (okoli 100.000 evrov); ker jih tožnik ni imel, je zapustil Kosovo. Če bi navedeno res držalo, bi tožnik po presoji tožene stranke to storil že leta 2017 in ne šele pred približno letom in pol (2022), kot je to navedel pri podaji prošnje.

11. Iz tožnikovih nadaljnjih izjav je razvidno, da je grožnje prijavil policiji, ki je šefa opozorila, da tega več ne sme početi. Navedeno po mnenju tožene stranke nakazuje na delovanje kosovske policije, zato ne držijo navedbe, da ima šef povsod zveze in da mu zato ne morejo nič narediti. Na delovanje kosovske policije in sodnega sistema nakazuje tudi tožnikov primer, ko sta bila zaradi požiga tovornjakov izvedena predkazenski postopek in preiskava, ki se je končala s sojenjem in izrečeno zaporno kaznijo. Glede na navedeno policija na Kosovu ne opušča kazenskega pregona, kar pomeni, da bi ob napadu zaščitila tožnika. Skladno z izhodišči 24. člena ZMZ-1 tožnik torej ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite.

12. Tožena stranka ni presojala navedb, ki se nanašajo na Srbijo, saj ni tožnikova izvorna država. Pojasnila je še, da tožnikove izjave (na Kosovu ni dobil plačila; zaradi stroškov očetovega zdravljenja je moral krasti in si sposoditi denar; v Slovenijo je prišel zaradi dela) kažejo na to, da je njegov razlog za odhod s Kosova tudi ekonomske (ni imel rednega dela) narave ter ne samo težave s podjetjem in šefom. Če bi imel tožnik res tako hude težave s šefom podjetja, v katerem je bil zaposlen leta 2015 ali leta 2016, bi svojo izvorno državo nedvomno zapustil že mnogo prej ali celo takrat, ko je prišel iz zapora in se vanjo zagotovo ne bi več vračal. 13. Ob takih okoliščinah je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. 14. Iz nadaljnje obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik nezakonito vstopil na ozemlje Slovenije in se brez pravega razloga ni javil oblastem, ampak je v Sloveniji kar devet mesecev (od avgusta 2022 do marca 2023) brez vize in ustreznega dovoljenja nezakonito bival pri prijatelju in skrbel za njegove starše. Tožniku je bila izdana odločba o prostovoljni vrnitvi z deset dnevnim rokom. V Sloveniji je bil še tri ali štiri dni, nato je odšel v Zemun v Srbiji, od koder je odšel 27. 5. 2023 in še isti dan v večernih urah prišel v Ljubljano, kjer se je naslednje tri dni skrival po vrtovih. Na osebnem razgovoru je sicer dejal, da zaproša za mednarodno zaščito, saj ne želi, da se ga vrne na Kosovo, česar po mnenju tožene stranke ne bi storil, če ga ne bi po naključju prijela slovenska policija. To pomeni, da za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj oziroma v najkrajšem možnem času, ampak zato, ker mu ni preostalo nič drugega, saj ni želel vrnitve na Kosovo. Če bi bil res ogrožen v izvorni državi, bi lahko pomoč pred zatrjevanim preganjanjem poiskal pri slovenskih policistih ali drugih državnih organih, glede na to, da je že nekaj časa v Sloveniji. Od osebe, ki je preganjana do te mere, da je prisiljena zapustiti izvorno državo in iskati varnost drugje, je namreč upravičeno pričakovati, da bodo vsa njena dejanja usmerjena izključno v iskanje zaščite in bo za pomoč zaprosila takoj, ko se ji bo za to ponudila prva priložnost, česar pa tožnik ni storil. 15. Ob takih okoliščinah je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi sedme alineje 52. člena ZMZ-1. _Trditve strank_

16. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

17. Iz tožbenih navedb je razvidno, da bi morala tožena stranka vsebinsko odločati o zadevi in presoditi, ali v izvorni državi še vedno obstajajo zatrjevane težave. Iz odločbe ne izhaja, kakšno je bilo tožnikovo finančno stanje na Kosovu. Tožnik se ne strinja s presojo o neobstoju tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Kosovo zanj ni varna izvorna država. Ob opozarjanju na 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) meni, da je treba v okviru zaščite pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja upoštevati pravico do dostojnega življenja, torej prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče. Tveganje, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja, je resnično, osebno in predvidljivo, saj je na Kosovu zelo težko dobiti delo, poleg tega so plače zelo nizke, velikokrat tudi ne pride do izplačila. V zvezi s tem tožnik opozarja še na načelo nevračanja.

18. Tožena stranka je vztrajala pri razlogih izpodbijane odločbe.

_Presoja tožbe_

19. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tudi tožnika.

20. Tožba ni utemeljena.

21. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

22. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 23. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.1 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom EKČP, ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES2 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost pritožnika (prosilca), da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.3 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je prav tako razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.4 Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.5

24. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

25. Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevnih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi osebnih razlogov6, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Poleg tega tožnik ne pojasni določno s tem povezanega tožbenega ugovora glede navedene presoje tožene stranke, da tovrstne tožnikove težave ne pomenijo preganjanja in niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb.

26. V zvezi s posplošenimi tožbenimi navedbami glede tožnikovega finančnega stanja, kar niti ni bilo nosilno stališče izpodbijane odločbe za zavrnitev tožnikove prošnje, sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča.7 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.8 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.9

27. Iz tožbenih navedb ni razvidno določno nasprotovanje stališču tožene stranke, da tožnik v zvezi z navedenimi razlogi osebne narave ni uspel izkazati, da mu državni organi niso sposobni nuditi zaščite. Zato sodišče niti v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. To pomeni, da tožnik ni izkazal, da mu država ali mednarodna organizacija (prvi odstavek 25. člena ZMZ-1) ne more ali noče nuditi zaščite z vidika drugega odstavka 25. člena ZMZ-1 zoper grožnje v smislu 28. člena s strani nedržavnega subjekta (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZMZ-1). Povedano drugače, tudi če bi bilo ugotovljeno, da so v obravnavani zadevi podani razlogi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ali da obstaja utemeljeno tveganje, da tožnik utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 in da imajo dejanja preganjana, ki naj bi jih v obravnavani zadevi izvajali nedržavni subjekti (tretja alineja 24. člena ZMZ-1), ustrezne lastnosti (26. člen ZMZ-1), je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.10 Tudi zato ni utemeljeno tožnikovo stališče, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

28. Sodišče pripominja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.11 Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 30. 6. 2023, poleg tega ni imel pripomb na zapisnika o sprejemu prošnje za mednarodno zaščito z dne 30. 6. 2023 in o osebnem razgovoru z dne 21. 7. 2023. To pomeni, da mu je bilo v okviru navedenih procesnih dejanj omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o (za odločitev) pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnikov razvidno, da mu je tožena stranka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev; zagotovila mu je torej možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. 29. Glede na navedeno, ko v obravnavani zadevi ni podan subjektivni element12, ker okoliščine, ki jih tožnik zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.13 S tem povezano dokazno breme glede izpodbijanja vsakega dvoma, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, v obravnavani zadevi torej ni bilo preloženo na toženo stranko.

30. Nosilno stališče za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Ta določa primere, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

31. Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II14 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.15 Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.16 Upravni organ je na tak odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.17 Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

32. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Pri tem tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna. Sodišče zgolj pojasnjuje, da tožena stranka ni bila dolžna tožnika soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Kosovo razglasila za varno izvorno državo.18

33. Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.19 V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.20, 21 V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).22

34. Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 2 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 3 Sodba ESČP v zadevi N. A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 4 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve). 5 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve). 6 Ugotovitve tožene stranke so povzete v 7. in nadaljnjih točkah obrazložitve te sodbe. 7 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 8 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 9 S tem v zvezi je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve). 10 Tako tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019 (12. točka obrazložitve). 11 V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah. 12 Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. 13 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve). 14 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 15 40. uvodna izjava Procesne direktive II. 16 Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1). 17 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve). 18 Prav tam, 16. točka obrazložitve. 19 Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve). 20 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve. 21 SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka). 22 Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.