Jedro

Tožnica je v svoji tožbi v predmetni zadevi zahtevala odpravo dokončne odločbe o znižanju njene pokojnine in da ji toženka izplača celoten neizplačan del njene pokojnine. Tožnica si svojega pravnega položaja v tem sporu, po izdaji pravnomočne odločbe tožene stranke, ne more več izboljšati, saj je tožena stranka s to odločbo odločila, na kakšen način se tožnici za nazaj (v skladu z ZOPRZUJF-om) izplača pripadajoča razlika in ji del te razlike tudi že izplačala. Ker si tožnica po pravnomočnosti odločbe ne more več izboljšati svojega pravnega položaja v tem sporu, ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje socialnega spora in je tako potrebno njeno tožbo zavreči (1. odstavek 274. člena ZPP).

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se tožba zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 8. 2012 in št. ... z dne 22. 11. 2012 (I. točka izreka sodbe) in toženki naložilo, da je za obdobje od 1. 6. 2012 do vključno 22. 3. 2013 dolžna tožnici plačati razliko med že izplačanimi in pripadajočimi mesečnimi zneski starostne pokojnine, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Meni, da je sodišče s tem, ko je odpravilo sporni odločbi zmotno uporabilo materialno pravo. Z odločbo z dne 24. 6. 2013 je toženka v celoti in v skladu z zakonom o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZOPRZUJF; Ur. l. RS, št. 47/2013) ter ustavno odločbo sanirala sporno stanje, kar pomeni, da odprava izpodbijanih odločb ni potrebna, njeni učinki pa bi bili tudi v neskladju z določbama ZOPRZUJF. Odločba učinkuje za naprej, odločba je pravnomočna, saj se tožnica zoper njo ni pritožila. Pritožba nadalje opozarja, da gre v predmetnem sporu za izplačilo pripadajoče razlike vdovske in ne starostne pokojnine. Izplačilo razlike v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe je v nasprotju z določbo 1. odstavka 3. člena ZOPRZUJF, ki določa, da se tudi uživalcem pokojnin, za katere obstaja obveznost poračuna razlike neposredno po odločbi Ustavnega sodišča RS odpravi tako, da se jim izplača razlika v dveh obrokih, in sicer v višini 20 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013 in v višini 80 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom pokojnin za mesec maj 2014. Sodišče in toženka sta veljavni zakon v skladu z načelom zakonitosti dolžna upoštevati pri odločanju. Toženka je na podlagi ZOPRZUJF in odločbe z dne 24. 6. 2013 tožnici tudi že izplačala del pripadajoče razlike v višini 20 % in sicer je tožnica 28. 6. 2013 prejela znesek v višini 291,37 EUR. Tega sodišče v izpodbijani sodbi ni upoštevalo ter je tožnici ponovno priznalo nekaj, kar je že prejela in do česar ni več upravičena. Toženka je preostali del razlike v višini 1.165,48 EUR dolžna v skladu z določbami ZOPRZUJF izplačati v juniju 2014. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da določb ZOPRZUJF ne more upoštevati, pri čemer ni pojasnilo razlogov za takšno odločitev. Iz obrazložitve sodbe nadalje izhaja, da je sodišče odločilo na podlagi listinskih dokazov v spisu, ob ugotovitvi, da dejansko stanje ni sporno in da toženka z izdajo odločbe z dne 24. 6. 2013 ni odpravila posledic protiustavnega posega za nazaj, ni odpravila posamičnih upravnih aktov in ni v celoti vzpostavila stanja, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v pokojninske dajatve. Sodišče je torej bilo seznanjeno z dejstvom, da je bila v sporni zadevi dne 24. 6. 2013 izdana nova odločba, vendar sodišče pred izdajo sodbe ni pridobilo upravnega dela dosjeja, v katerem se ta odločba tudi nahaja in je tako ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnica se očitno tudi strinja z načinom in višino izplačila pripadajočih zneskov, saj zoper odločbo z dne 24. 6. 2013 ni vložila pritožbe in je postala odločba dokončna in pravnomočna, ter je ta odločba tudi izvršilni naslov. Sodišče je v II. točki izreka sodbe, na isti podlagi, tožnici dalo nov izvršilni naslov, za izterjavo celotne razlike med izplačanimi in pripadajočimi mesečnimi zneski pokojnine, kar pa ni dopustno. Pritožnica nadalje meni, da ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj v njej sploh niso navedenih razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, v skladu z določbo 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne obstaja več pravni interes tožnice za sodno varstvo v tem sporu.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 22. 11. 2012 v zvezi z odločbo št. ... z dne 27. 8. 2012. Z dokončno odločbo tožene stranke je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper ugotovitveno odločbo toženke z dne 27. 8. 2012. Z navedeno ugotovitveno odločbo je bila vdovi družinska pokojnina na podlagi 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF; Ur. l. RS, št. 40/12) s 1. 6. 2012 usklajena tako, da se je zmanjšala za 150,00 EUR in znaša od tega dne dalje 778,02 EUR na mesec.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, to pa izhaja tudi iz listin v sodnem spisu. Tožnici je bila z odločbo Območne enote A. z dne 28. 2. 2011 priznana pravica do vdovske pokojnine po pokojnem možu B.B.. Z dnem 31. 5. 2012 je začel veljati ZUJF, ki je v 143. členu določal, da se morajo pokojnine, ki 30. 5. 2012 presegajo 622,00 EUR s 1. junijem 2012 uskladiti tako, da se zmanjšajo za celotni znesek, ki je obveznost državnega proračuna, vendar pa največ do 100,00 EUR, če znaša pokojnina 777,50 EUR, pri čemer pa pokojnina ne more znašati manj kot 622,00 EUR; do 150,00 EUR, če znaša pokojnina do 933,00 EUR itd.. Tožnici se je tako z ugotovitveno odločbo pokojnina zmanjšala za 150,00 EUR in je znašala 778,02 EUR na mesec, od 1. 6. 2012 dalje. Tožnica je zoper dokončno odločbo vložila tožbo, saj je menila, da je z izpodbijanima odločbama nezakonito in protiustavno poseženo v pridobljeno pravico. Toženka je v odgovoru na tožbo menila, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, saj je bila ob njuni izdaji upoštevana veljavna in zavezujoča zakonodaja in je predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka.

Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF in toženi stranki naložilo, da brez odlašanja izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi protiustavnih zakonskih določb. Toženka je na podlagi napotila Ustavnega sodišča RS, od prvega naslednjega dne po objavi odločbe, torej 23. 3. 2013 vsem prizadetim uživalcem za naprej z dejanskimi izplačili vzpostavila stanje, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v pravnomočno pridobljeno višino pokojninske dajatve. Dne 24. 6. 2013 pa je vsem prizadetim uživalcem ob uporabi ZOPRZUJF izdala odločbe. Tudi tožnici je bila 24. 6. 2013 pod št. ... izdana odločbo, s katero je toženka odločila, da družinska pokojnina, ki jo prejema tožnica od 23. 3. 2013 znaša 928,94 EUR na mesec. Pripadajoča razlika v znesku 291,37 EUR se je izplačala z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013, pripadajočo razliko v znesku 1.165,48 EUR pa bo tožnici izplačana z izplačilom pokojnine za mesec maj 2014. Zoper navedeno odločbo (B5) se tožnica ni pritožila in je postala odločba tako pravnomočna. Na podlagi navedenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje dne 12. 9. 2013 izdalo izpodbijano sodbo.

Tožnica je v svoji tožbi v predmetni zadevi zahtevala odpravo dokončne odločbe o znižanju njene pokojnine in da ji toženka izplača celoten neizplačan del njene pokojnine. Iz določb ZPP, ki navajajo pravni interes, predvsem 181., 274., 343. in 374. člena izhaja, da je pravni interes (pravovarstvena potreba) podana tedaj, če je tožnik glede ravnanj toženca v negotovosti in če bo to negotovost odpravilo sodišče s sodbo. Če interes manjka, sodišče zavrže tožbo oziroma njen del (1. odstavek 274. člena ZPP). Pravni interes mora sodišče ugotoviti po uradni dolžnosti in mora obstajati ves čas postopka.

Sodišče v predmetni zadevi ugotavlja, da je pravni interes tožnice obstajal v času vložitve tožbe, da pa je s pravnomočnostjo odločbe tožene stranke z dne 24. 6. 2013 prenehal. Sporno razmerje med strankama v postopku je bilo pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz citirane odločbe z dne 24. 6. 2013. Pravni interes pomeni, da ima stranka neko pravno korist v pravdi, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Če stranka svojega pravnega položaja, tudi če v pravdi uspe, ne more več izboljšati, pravni interes za socialni spor ni podan. Tožnica si svojega pravnega položaja v tem sporu, po izdaji pravnomočne odločbe z dne 24. 6. 2013, ne more več izboljšati in torej ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje socialnega spora. Tudi v kolikor bi sodišče odpravilo odločbe tožene stranke z dne 22. 11. 2012 in v zvezi s tem ugotovitveno odločbo z dne 27. 8. 2012, se pravni položaj tožnice v tem sporu ne bi mogel več izboljšati, saj to ne bi vplivalo na ničesar, kajti tožena stranka je s pravnomočno odločbo odločila tudi na kakšen način se tožnici za nazaj (v skladu z ZOPRZUJF-om) izplača pripadajoča razlika in ji del te razlike (291,37 EUR) tudi že izplačali. Če je tožnica menila, da je način izvršitve plačila nastalih razlik vdovske pokojnine, ki so nastale z zmanjšanjem pokojnine na podlagi ugotovitvene odločbe, napačen, bi morala zoper odločbo z dne 24. 6. 2013 vložiti pritožbo pri OE toženke v 15 dneh od vročitve odločbe, kakor je bila pravilno poučena v pouku o pravnem sredstvu. Ker tega ni storila, sodišče ni imelo več podlage za presojo, da ji je toženka dolžna za čas od 1. 6. 2012 do vključno 22. 3. 2013 izplačati razliko med že izplačanimi in pripadajočimi mesečnimi zneski starostne pokojnine v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, saj je bil način izplačila razlike v izdani pravnomočno odločbi z dne 24. 6. 2013 urejen na drug način. Sama odprava izpodbijanih odločb z dne 27. 8. 2012 in z dne 22. 11. 2012 pa sama po sebi ne bi v ničemer izboljšala pravnega položaja tožnice.

Ker si tožnica po pravnomočnosti odločbe z dne 24. 6. 2013 ne more več izboljšati svojega pravnega položaja v tem sporu, ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje socialnega spora in je tako potrebno njeno tožbo zavreči. Odločitev o zavrženju tožbe pritožbeno sodišče opira na določbo 1. odstavka 274. člena ZPP, iz katere med drugim izhaja, da v primeru, če ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe, predsednik senata takšno tožbo zavrže že po predhodnem preizkusu tožbe. To ne pomeni, da je takšna odločitev omejena le na postopek predhodnega preizkusa tožbe in da takšen sklep kasneje ni več predviden. Sodišče lahko nekatera dejstva oziroma okoliščine, ki zahtevajo zavrženje tožbe ugotovi šele kasneje. Tako je tudi v danem primeru ugotovljeno, da je obstoj pravnega interesa v času vložitve tožbe obstajal, da pa je s pravnomočnostjo odločbe tožene stranke z dne 24. 6. 2013 prenehal obstajati. Gre za pravno razmerje, ki je urejeno s pravnomočno odločbo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče, v skladu z določbo 354. člena ZPP, pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo.