Jedro

Tožnica je bila v letu 2011 ocenjena z oceno dobro, kar je Komisija za preizkus ocene pri toženi stranki potrdila z izpodbijanim sklepom. Komisija je tožnico na sejo sicer vabila, vendar pa skladno s sprejetim dogovorom o naknadni predložitvi dokumentacije s strani tožnice in njene nadrejene, na tej seji ocena delovne uspešnosti ni bila preizkušena. Preizkus ocene je bil opravljen šele po pridobitvi ustrezne dokumentacije, pri čemer pa tožnica ni bila udeležena. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je zaradi te postopkovne kršitve odločitev tožene stranke nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep tožene stranke z dne 24. 9. 2015 odpravi in da se zadeva vrne toženi stranki v novo odločanje. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka 1.983,41 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno dalo pomen navedbam tožnice, da 24. 9. 2015 ni bila vabljena na sestanek, ko se je komisija seznanila z dokumentacijo, ki jo je naknadno posredovala tožnica in njena vodja. Šlo je za dokumentacijo, z vsebino katere se je tožnica seznanila že v sporu Pd 50/2012. Tožena stranka ni kršila tožničine pravice do udeležbe pri preizkusu ocene. Ne strinja se z zaključki sodišča v zvezi s presojo utemeljenosti ocene delovne uspešnosti tožnice. Sodišče ne more nadomestiti ocene nadrejenega o prispevku javnega uslužbenca k delovanju organa, saj sodišče nima natančnega vpogleda v to. Le delodajalec je pristojen, da lahko ocenjuje delavce in poda subjektivno oceno o objektivnih okoliščinah. Sodišče je zmotno oprlo oceno izključno na izpoved tožničinih prič, ki opravljajo istovrstno delo. Tožnica bi morala za oceno odlično opravljati delo visoko nad pričakovanji ter se odlikovati po izjemni strokovnosti, natančnosti, zanesljivosti, samostojnosti, izvrstnem sodelovanju. Tožnica ni argumentirano izkazovala dejstev za višjo oceno. Ker je sodišče napačno odločilo o temelju zahtevka, je napačna tudi odločitev o stroških. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevku ugodi oziroma da se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih kršitev postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica je bila v letu 2011 ocenjena z oceno dobro, kar je Komisija za preizkus ocene pri toženi stranki potrdila z izpodbijanim sklepom z dne 24. 9. 2015. In sicer je šlo za ponovno odločanje komisije, kar je bila tožena stranka dolžna storiti na podlagi pravnomočne sodbe iz spora Pd 50/2012, v katerem je tožnica enkrat že uspešno izpodbijala oceno za leto 2011. Ta je torej že drugič predmet sodne presoje.

7. Izpodbijani sklep je datiran 24. 9. 2015, čeprav je bila seja opravljena 7. 9. 2015. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bilo tega dne dogovorjeno, da bosta tožnica in njena nadrejena, ki je tožnico ocenjevala, posredovali dodatno dokumentacijo. Po predložitvi dokumentacije ni bilo seje, ampak je bil zgolj izdan izpodbijani sklep. Po tretjem odstavku 17. a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) imata nadrejeni in javni uslužbenec, ki zahteva preizkus ocene, pravico do udeležbe v preizkusu ocene. Ta pravica sicer ni podrobneje opredeljena, vseeno pa je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnici pravica do udeležbe v preizkusu ocene ni bila zagotovljena.

8. Kot je izpostavilo sodišče prve stopnje, je komisija tožnico na sejo 7. 9. 2015 sicer vabila, vendar pa skladno s sprejetim dogovorom o naknadni predložitvi dokumentacije s strani tožnice in njene nadrejene, na tej seji ocena delovne uspešnosti sploh ni bila preizkušena. Preizkus ocene je bil opravljen šele po pridobitvi ustrezne dokumentacije, pri čemer pa tožnica ni bila udeležena. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je že zaradi te postopkovne kršitve odločitev tožene stranke nezakonita. Zato ni odločilno to, kar poudarja pritožba, da naj bi bila tožnici vsebina dodatno predložene dokumentacije znana že od prej, in sicer že iz spora Pd 50/2012. Ključno je, da s tem ni bila seznanjena v okviru preizkusa ocene v ponovljenem postopku pri toženi stranki. Preizkus je bil izveden šele po naknadno prejeti dokumentaciji, pri čemer pa tožnici ni bilo omogočeno sodelovanje.

9. Zato je že iz tega razloga izpodbijani sklep nezakonit oziroma je izpodbijana sodba že iz tega razloga pravilna. Vseeno pritožbeno sodišče odgovarja še na pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi izpodbija presojo sodišča prve stopnje, da je ocena tudi po vsebini napačna.

10. Pravna podlaga za ocenjevanje uradnikov za leto 2011 je v določbah od 16. do 20. člena ZSPJS in Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS, št. 51/2008 in nasl.). Delovna uspešnost se ocenjuje glede na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela. Podrobnejša opredelitev kriterijev po elementih delovne uspešnosti je v prilogi Uredbe.

11. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je bila tožnica ocenjena v skladu s predpisanimi kriteriji. V zvezi s tem je pomembno, da sodišče sploh ni izvajalo neposrednih zaslišanj, ampak je upoštevalo izpovedbe, podane v predhodnem delovnem sporu. Tožena stranka torej (kljub neuspehu v prejšnjem delovnem sporu - ne le iz postopkovnih, ampak tudi iz vsebinskih razlogov) ni predlagala zaslišanja npr. tožničine ocenjevalke, da bi z njeno izpovedbo dokazala pravilnost ocene. V njeni izpovedi iz zadeve Pd 50/2012 pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni našlo zadostne podlage za zaključek o pravilnosti izpodbijane ocene. Četudi je ključna pristojnost za ocenjevanja javnega uslužbenca res na delodajalcu (zato si sodišče v tovrstnih sporih niti ne jemlje polne jurisdikcije), pa to še ne pomeni, da ocena javnega uslužbenca, ki je predmet sodnega varstva, ne rabi biti preverljiva. To je namreč pogoj za dokazovanje njene pravilnosti. In ravno pri tem tožena stranka ni bila uspešna.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).