Jedro

Odmera odškodnine za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (spiralni zlom leve koželjnice, vnetna raztrganina in odrgnina na podlahti levo).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da morata tožniku nerezdelno plačati 1,600.000 SIT zadoščenja za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.1.2002 ter 2.200 SIT odškodnine za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.2.1998. Zavezalo ju je tudi, da morata tožniku povrniti 148.683 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval skupaj 2,900.000 SIT zadoščenja za nepremoženjsko škodo) je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi ugodilo le v delu, s katerim je izpodbijal odločbo o stroških postopka, sicer pa je pritožbo zavrnilo in v odločbi o glavni stvari potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je pojasnilo, da dosojeno zadoščenje ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR).

Zoper to sodbo je vložil tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sodišči prve in druge stopnje nista dali ustrezne teže bolečinskim obdobjem in intenzivnosti telesnih bolečin. Tožnik ima še vedno občasne telesne bolečine, imel pa jih bo tudi v prihodnje, zlasti pri opravljanju srednje težkih ali težjih fizičnih del in ob vremenskih spremembah. Ker je bil ob škodnem dogodku star 49 let, bo moral te bolečine prenašati še okoli 30 let. Sodišči prve in druge stopnje tudi nista upoštevali dejstva, da so pri tožniku vsi gibi levega zapestja v končnih legah boleči. Premalo sta upoštevali številne neugodnosti, ki jih je tožnik prestajal med zdravljenjem, med drugim, da zaradi zunanjega fiksatorja ni mogel ležati tako, kot je želel, ampak vedno in ves čas le v določenem položaju, ki ga je narekoval zunanji fiksator na levi roki. Tožnik je prestajal sorazmerno dolgotrajen vnetni proces ran, dalj časa je moral jemati antibiotike, na poškodovano mesto dajati obkladke ter hoditi na številne preveze. Pri odmeri višine odškodnine za strah bi bilo treba dati večjo težo temu, da je tožnika ugriznil strah vzbujajoč pes ter da je bilo zdravljenje dolgotrajno in povezano s številnimi neugodnostmi. Sodišči prve in druge stopnje tudi nista upoštevali dejstva, da ima tožnik kot trajno posledico škodnega dogodka znaten strah pred psi. Zaradi trajnih posledic poškodbe je zmanjšana njegova življenjska aktivnost. Ostala mu je omejena gibljivost levega zapestja, zaradi česar je kot fizični delavec hudo prizadet. Pri odmeri odškodnine bi bilo treba upoštevati tudi dejstvo, da je bil tožnik poškodovan 2.4.1995 ter da mu toženca še nista plačala odškodnine. Ker zato škodno stanje še vedno traja, je tudi obseg nepremoženjske škode toliko večji.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) so revizijsko sodišče in stranki vezani na tisto dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje. Revizija dejansko podlago tožnikovega odškodninskega zahtevka obširno navaja in pri tem pride tudi v nasprotje z dejanskimi ugotovitvami obeh sodišč (na primer glede trajnega znatnega strahu pred psi - pritožbeno sodišče je ugotovilo "da trajnega strahu pred psi tožnik ne trpi" /gl. prvi odstavek na tretji strani izpodbijane sodbe/) ipd. Revizijsko sodišče se zato s temi revizijskimi trditvami ni ukvarjalo.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali obe načeli. Natančno in izčrpno sta ugotovili vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (gl. razloge na peti do sedmi strani sodbe sodišča prve stopnje ter razloge na drugi in tretji strani sodbe pritožbenega sodišča) ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotili. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmere med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR).

Pri odločanju o višini pravične denarne odškodnine sodišče sicer upošteva tudi čas od nastanka škode do izdaje sodbe, vendar le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno o sporu po daljšem času (sodba sodišča prve stopnje je bila izdana nekaj manj kot štiri leta od vložitve tožbe), sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je pač takšna, da sodišča dosojajo odškodnine (tudi) za nepremoženjsko škodo praviloma po nekaj letih od vložene tožbe. Ta realnost pomeni na področju podatkov o sodno priznanih odškodninah, da odražajo poleg vseh ostalih okoliščin tudi kriterij časovne odmaknjenosti časa odločanja od časa uveljavitve (nastanka) škode. To pa pomeni, da se pri višini priznanih odškodnin, ki jih sodišča jemljejo za primerjavo (in ki so tudi javno dostopne v publikaciji "Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo", GV Založba, Ljubljana 2001), praviloma odražajo vse pravno relevantne okoliščine, tudi t.i. čakanje na odškodnino.

Ker sta torej sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).