Jedro

Ker tožena stranka tožniku ni izplačala plače za meseca februar in marec 2010, regresa za letni dopust in odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je tožbeni zahtevek za plačilo teh obveznosti iz delovnega razmerja utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati plačo za mesec februar 2010 v bruto znesku 524,44 EUR, od bruto plače obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2010 dalje do plačila (1. točka izreka), da mu je dolžna plačati plačo za mesec marec 2010 v bruto znesku 130.65 EUR, od bruto plače obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2010 dalje do plačila (2. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku regres za letni dopust za leto 2009 v višini 750,00 EUR bruto, od bruto regresa obračunati in plačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila (3. točka izreka), ter mu plačati odpravnino v višini 119,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2010 dalje do plačila (4. točka izreka). Zavrnilo je zakonske zamudne obresti od neto plače za februar 2010 za dne 16. 3. 2010 in 17. 3. 2010 (5. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR in jih nakazati na račun delovnega sodišča v Celju (6. točka izreka). Sklenilo je, da je tožnik dne 24. 11. 2010 umaknil tožbeni zahtevek iz naslova regresa za letni dopust in je v tem delu postopek ustavilo.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika zavrne oziroma da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje in razsojo. Tožena stranka v pritožbi poudarja, da je izrek sodbe nerazumljiv, ker iz njega ni točno razvidna obveznost tožene stranke. Posebej se ne strinja z odločitvijo sodišča, da mora od bruto plače obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke in to za vse zneske, kajti po podatkih tožene stranke je bil del davkov in prispevkov za tožnika poravnan, v vsakem primeru pa je takšna odločitev preuranjena, saj je tožena stranka v zvezi s plačilom davkov in prispevkov predlagala opravo poizvedb pri pristojnem davčnem uradu. Ne strinja se s stališčem sodišča, da ni predložila nikakršnih dokazov, saj je predlagala poizvedbe pri DURSU glede opravljenih plačil. Ne strinja se tudi z odmero stroškov postopka, saj bi sodišče moralo upoštevati, da tožnik ni v celoti uspel s svojim zahtevkom. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vse odločilne okoliščine pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo, pri tem pa uradoma upoštevanih postopkovnih kršitev ni storilo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo plače za mesec februar in marec 2010 do dneva prenehanja delovnega razmerja, plačilo regresa za letni dopust za leto 2009 in odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zahtevku ugodilo, razen delno v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od plače za mesec februar in marec 2010. Pri svoji odločitvi se je oprlo na listinske dokaze in pričanje tožnika. Ni sledilo zatrjevanju tožene stranke, da so bili prispevki od plače za mesec februar in marec plačani.

Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da tožena stranka ni ponudila dokazov o izplačilih, ki jih tožnik terja. Tudi ni predložila dokazov o plačanih prispevkih za tožnika. Logično in prepričljiva je dokazna ocena sodišča prve stopnje in zaključki, ki jih je na tej podlagi sprejelo in s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo direktorice tožene stranke, saj le ta svojega izostanka ni opravičila in za svoj izostanek ni predložila zdravniškega potrdila.

V skladu z določbo 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena ZDR. Ker tožena stranka tožniku plače za mesec februar in marec 2010 ni izplačala, sodišče pa je pravilno odločilo o višini zahtevka, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pravilna je tudi odločitev glede regresa za letni dopust. Po določbi 131. člena ZDR, mora delodajalec delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres, najkasneje do 1. 7. tekočega koledarskega leta. Tožena stranka ni izplačala regresa za letni dopust v skladu s citirano zakonsko določbo, zato je odločitev sodišča pravilna.

Po določbi 109. člena ZDR, je delodajalec, ki odpoved pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dolžan delavcu izplačati odpravnino. Ker je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ni pa mu izplačala odpravnine, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je tožniku priznalo plačilo odpravnine.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče samo moralo opraviti poizvedbe pri DURS glede opravljenih plačil prispevkov. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno navedbo, da je tožena stranka s tem, ko je predlagala, da sodišče opravi poizvedbe pri DURSU, zadostila dokaznemu bremenu. Tožena stranka v pritožbi še zatrjuje, da je bil del davkov in prispevkov za tožnika poravnan v prisilni izvršbi, kar je pritožbena novota in je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Poleg tega pa je tožena stranka ves čas postopka zatrjevala, da so bili prispevki v celoti plačani, kar pa se ne sklada s pritožbenimi navedbami.

Ob preizkusu odločitve o stroških postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili stroški pravilno odmerjeni, v skladu z Odvetniško tarifo (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji). Sodišče prve stopnje je pri odmeri nagrade upoštevalo delni umik, ki pa na višino nagrade ni vplivalo, saj je ostala le-ta glede na odvetniško tarifo nespremenjena.

Ker so skladno z vsem obrazloženim s pritožbo uveljavljeni razlogi neutemeljeni, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).