Jedro

Vrednost podržavljenega premoženja se določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (1. odstavek 44. člena ZDen). Če so bile po podržavljenju parcele vključene v večji kompleks parcel, namenjen tovarni, ki je bil komunalno opremljen za potrebe te tovarne, to ne pomeni, da je nastala ena parcela, glede katere se ugotavlja komunalna opremljenost, oziroma da se ta ugotavlja glede na celoten kompleks. Ali so bili izpolnjeni pogoji po 11. členu Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, da se šteje, da je bilo mogoče zemljišče komunalno opremiti brez večjih stroškov, se ugotavlja glede na podržavljeno parcelo. Za to ugotovitev relevantne podatke pridobi upravni organ od upravljalca komunalnih objektov in naprav.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 29. 1. 2002, se odpravi in zadeva vrne Ministrstvu za okolje, prostor in energijo Republike Slovenije v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, Izpostava B z dne 26. 9. 2001, s katero je bilo upravičenki AA za podržavljeno zemljišče parc. št. 86/1 (po sedanjem stanju deli parcel št. 1991/47, 1991/26, 1997/2 in 1997/1), parc. št. 87/1 in parc. št. 88/1 (po sedanjem stanju deli parc. št. 1997/2 in 1997/1) k.o. B, ter za poslovno stavbo na teh parcelah, priznana odškodnina v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v skupni vrednosti 616.388,40 DEM. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi presodila, da je prvostopni organ pravilno ugotovil višino odškodnine, ki upravičenki pripada za podržavljene nepremičnine. Za ugotovitev vrednosti je postavil izvedenca BB, po cenitvi katerega je vrednost stavbe ob podržavljenju znašala 240.108,16 DEM, vrednost zemljišča pa 376.280,24 DEM, skupno 616.388,40 DEM. Pritožnica je v zvezi z navedeno cenitvijo dala pripombe na poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve, v katerih se je sklicevala na cenilno poročilo svojega strokovnega pomočnika, ki je menil, da je izvedenec vrednotil celoten objekt po projektni dokumentaciji, iz popisa in cenitve ob podržavljenju pa naj bi bilo razvidno, da je bil objekt manjši, kot je bil projektiran, in da ob podržavljenju še ni bil zgrajen del objekta, v katerem so bile predvidene sanitarije in garderobe. Izvedenec pa naj bi tudi v nasprotju z navodilom o spremembah in dopolnitvah navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, ovrednotil zemljišča, ki so bila izven 60 m obcestnega pasu, kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Po mnenju strokovnega pomočnika pritožnika naj bi vrednost podržavljenih nepremičnin znašala 390.000,00 DEM. Postavljeni izvedenec je glede pripomb o obsegu objekta predlagal soočenje upravičenca in zavezanca, glede vrednotenja zemljišča pa je menil, da je treba vprašanje komunalne opremljenosti zemljišča opredeliti v kontekstu tedanje parcelacije, upoštevajoč dejstvo, da je kompleks predstavljal enotno zaključeno območje tovarne, ki je imela dostop po občinski (javni) poti ter zagotovljeno komunalno omrežje. Zato ne velja določilo navodila glede 60 m obcestnega pasu. Tudi na to poročilo je pritožnica predlagala korigiranje vrednosti v višini 390.000,00 DEM, ne da bi razčlenila ta znesek. Vlagatelji so nato predložili še dodatno pisno dokumentacijo in predlagali zaslišanje prič. Po oceni teh dokazov je prvostopni organ zaključil, da je bila zgradba zgrajena po načrtu, na podlagi katerega jo je vrednotil postavljeni cenilec. Glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da prvostopni organ ni kršil pravil postopka v zvezi z izvedbo dokazovanja po izvedencu. Zavrnila pa je tudi ugovor glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker naj ne bi bila pridobljena vsa dokumentacija, ki bi nesporno izkazovala obstoj kumulativno izpolnjenih pogojev za vrednotenje zemljišč kot komunalno opremljenih nezazidanih stavbnih zemljišč.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sklicuje se na cenilno poročilo svojega strokovnega pomočnika z dne 12. 6. 2001 in svojo ugovore glede bližine komunalne infrastrukture predmetnega območja dodatno utemeljuje z dejstvom, ki izhaja iz informacije podjetja AAA, A z dne 5. 11. 2001, da je bila tovarna BBB priklopljena na električno omrežje preko visokonapetostnega daljnovoda že od leta 1948, iz česar sledi, da na tem območju ni bilo mogoče priklapljati individualnih objektov, drugega nizkonapetostnega omrežja pa v letih 1950 in 1951 v oddaljenosti do 200 m ni bilo. Zato meni, da pogoj bližine priključka na nizkonapetostno električno omrežje v času podržavljenja ni bil izpolnjen in je zemljišča treba oceniti v skladu s četrtim odstavkom 1. člena navodila kot zemljišča, ki jih ni bilo mogoče priključiti na javno električno ali vodovodno omrežje, zaradi česar se vrednost zmanjša za 30 %. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Stranke z interesom v tem postopku CC, DD in EE v odgovoru na tožbo navajajo, da je tožeča stranka v postopku, ki je bil po njihovem mnenje pravilno izveden, dajala pavšalne pripombe. Tožbi priloženo poročilo AAA, A nima proti izvedenim dokazom v upravnem postopku nikakršne vrednosti. Stranke se sklicujejo še na okoliščine, razvidne iz dokaznega gradiva, ki se nanašajo na obstoj tekstilne tovarne CCC, ki je stala poleg objekta denacionalizacijske upravičenke in je bila v obratovanju, torej je imela električni tok. Predlagajo zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku prijavil z vlogo z dne 3. 4. 2002. Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča procesnih kršitev v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem v prvostopnem postopku ni bilo, in je te pritožbene ugovore tožena stranka v izpodbijani odločbi utemeljeno zavrnila. Pritožbeni ugovori, na katere se tožnica sklicuje v tožbi, da prvostopni organ cenilca BB ni seznanil z njenimi pripombami in mu ni dal možnosti, da se izjavi o cenilnem poročilu njenega strokovnega pomočnika FF, so v nasprotju s podatki predloženih upravnih spisov. Na pripombe tožeče stranke je postavljeni izvedenec odgovoril v dodatnem poročilu z dne 25. 2. 2001. Sodišče tudi nima pomislekov, da je cenilec pri cenitvi stavbe upošteval takšno stanje objekta, kakršno je ob podržavljenju dejansko bilo. O tem je bil dopolnjen ugotovitveni postopek in z dodatnimi dokazi potrjeno, da je bil objekt zgrajen po načrtu iz avgusta 1944, takšnega pa je cenilec tudi cenil. Utemeljeno pa po presoji sodišča tožeča stranka ugovarja, da dejansko stanje glede komunalne opremljenosti podržavljenih zemljišč ni bilo dovolj razčiščeno. Z navodilom o spremembah in dopolnitvah navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 26/00) je bil dopolnjen 11. člen osnovnega besedila navodila z razčlenitvijo kriterijev, kdaj je šteti, da je mogoče zemljišče komunalno opremiti brez večjih stroškov. Kot takega je obravnavati tisto zemljišče, ki se je nahajalo v 60 m pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje ter je bilo oddaljeno do 100 m od javnega vodovoda ali priključka za preskrbo s pitno vodo ter do 200 m od možnega priključka na nizkonapetostno električno omrežje. Ta dejstva ugotavlja upravni organ tako, da si od upravljalca komunalnih objektov in naprav ali vzdrževalca tovrstnih katastrov pridobi potrebne podatke, na podlagi katerih opravi cenitev zemljišča sam, oziroma če je potrebno za vrednotenje posebno strokovno znanje, pa po cenilcu.

Iz predloženih upravnih spisov ne izhaja, da bi upravni organ pribavljal podatke o komunalni opremljenosti podržavljenih zemljišč od subjektov, ki z njimi razpolagajo. Postavljeni cenilec, ki se je opredelil tudi do teh vprašanj, pa je menil, da je območje, kjer so se nahajala zemljišča, treba opredeliti kot enotno zaključeno območje tovarne, ki je imelo dostop po občinski (javni) poti ter zagotovljeno komunalno omrežje, ter zato ne velja določilo navodila glede 60 m obcestnega pasu. Sodišče meni, da za takšno stališče v navodilu ni podlage. Po navodilu se, skladno s prvim odstavkom 44. člena ZDen, komunalna opremljenost ugotavlja glede na podržavljeno zemljišče. Iz podatkov v predložnih upravnih spisih je razvidno, da se bile podržavljene parc. št. 86/1, 87/1 in 88/1. Če so bile te parcele vključene v večji kompleks parcel, namenjen tovarni BBB, to ne pomeni, da je nastala ena parcela, glede katere bi bilo treba ugotavljati pogoje komunalne opremljenosti. Tudi enotnost kompleksa tovarne, ki je bil komunalno opremljen za potrebe tovarne, po mnenju sodišča ne omogoča, da bi se komunalna opremljenost ugotavljala glede na celoten kompleks, ampak se mora v skladu z navodilom ugotavljati glede na podržavljeno parcelo. Takšnega ugotavljanja pravno relevantnih dejstev pa v upravnem postopku ni bilo. Zato sodišče ne more preiskusiti, ali je bil izračun odškodnine, ki ga je opravil izvedenec, in sta ga prvostopni organ in tožena stranka sprejela, pravilen.

Glede na navedeno je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo treba dopolniti dejanske ugotovitve o komunalni opremljenosti podržavljenih parcel v skladu s kriteriji, ki jih predpisuje spremenjeno navodilo (1. člen navodila o spremembah in dopolnitvah navodila) ter v skladu s temi ugotovitvami podržavljena zemljišča ovrednotiti (tudi ob upoštevanju sprememb glede določitve funkcionalnega zemljišča v 2. členu sprememb navodila).

Ker je sodišče presodilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, je na podlagi 2. točke prvega odstavka 60. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.