Jedro

Tožnik utemeljeno uveljavlja, da je v obravnavanem sporu z mednarodnim elementom treba pristojnost sodišč RS presoditi glede na določbe uredbe EU, ki ureja pristojnost sodišč držav članic EU. To je v času vložitve tožbe Bruseljska uredba I bis (Uredba EU št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah), ki je nadomestila Bruseljsko uredbo I (Uredba št. 44/2001 z dne 1. 3. 2002). Po določbi drugega odstavka člena 21 v povezavi s točko b(i) prvega odstavka tega člena veljavne Bruseljske uredbe I bis je delodajalec, ki nima stalnega prebivališča v državi članici, lahko tožen pred sodiščem države članice v kraju, kjer ali od koder delavec običajno opravlja svoje delo, ali pred sodišči v kraju, kjer je nazadnje opravljal svoje delo. Za ugotovitev, ali je za odločanje v tej zadevi pristojno sodišče Republike Slovenije, je tako odločilno, kje je tožnik običajno opravljal svoje delo oziroma kje ga je nazadnje opravljal. Ker je zmotno štelo, da se presoja pristojnost sodišč v zadevi le po ZMZPP, se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem še ni ukvarjalo, zato bo za ugotovitev, ali se uporablja Bruseljska uredba I bis, moralo ugotoviti to pravno pomembno dejstvo. V primeru ugotovitve o tožnikovem opravljanju dela v Republiki Sloveniji, bo za določitev pristojnega sodišča za odločanje v tem individualnem delovnem sporu treba upoštevati Bruseljsko uredbo I bis. V zvezi s tem tožnik pravilno opozarja na njen člen 23, v katerem je določeno, da je mogoče upoštevati dogovor o pristojnosti le, če je sklenjen po tem, ko je prišlo do spora ali če omogoča delavcu, da začne postopek pred sodišči, ki niso navedena v tem oddelku.2 Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP).

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v tem sporu, da se opravljena pravdna dejanja razveljavijo in se tožba z dne 8. 9. 2023 zavrže.

2.Tožnik se pritožuje zoper sklep zaradi vseh pritožbenih razlogov in trdi, da so določbe ZMZPP protiustavne, ker drugače kot Bruseljska uredba I urejajo položaj delavca, ki ni slovenski državljan, a delo opravlja v RS. Opozarja, da po Bruseljski uredbi I ni mogoč dogovor o mednarodni pristojnosti, sklenjen pred nastankom spora. Meni, da za tožnika, ki ni državljan članice EU (a se zaradi dovoljenja za delo in začasno bivanje še vedno nahaja v RS), določbe Bruseljske uredbe I ne veljajo, določbe ZMZPP pa ga postavljajo v neenak položaj v primerjavi z državljani držav EU, kar je v nasprotju z ustavno zahtevo po enakosti pred zakonom. Navaja še, da ZMZPP ne upošteva šibkejšega položaja delavca in ne omejuje možnosti sklepanja dogovora o pristojnosti pred nastankom spora za nedržavljane držav EU, zato je protiustaven. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženki je bila vročena pritožba tožnika. Nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena in 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

6.Svojo odločitev, da sodišče RS ni pristojno za odločanje v tej zadevi, je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da sta se v pogodbi o zaposlitvi tožnik (tuj državljan) in tožena stranka (tuja pravna oseba) dogovorila, da so za spore iz te pogodbe pristojna sodišča Republike Turčije. Sklicevalo se je na določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), ki v individualnih delovnih sporih z mednarodnim elementom ne predvidevajo izključne pristojnosti sodišča Republike Slovenije (57. člen) in dopuščajo dogovor o pristojnosti (52. člen).

7.Tožnik utemeljeno uveljavlja, da je v obravnavanem sporu z mednarodnim elementom treba pristojnost sodišč RS presoditi glede na določbe uredbe EU, ki ureja pristojnost sodišč držav članic EU.1 To je v času vložitve tožbe Bruseljska uredba I bis (Uredba EU št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah), ki je nadomestila Bruseljsko uredbo I (Uredba št. 44/2001 z dne 1. 3. 2002).

8.Po določbi drugega odstavka člena 21 v povezavi s točko b(i) prvega odstavka tega člena veljavne Bruseljske uredbe I bis je delodajalec, ki nima stalnega prebivališča v državi članici, lahko tožen pred sodiščem države članice v kraju, kjer ali od koder delavec običajno opravlja svoje delo, ali pred sodišči v kraju, kjer je nazadnje opravljal svoje delo. Za ugotovitev, ali je za odločanje v tej zadevi pristojno sodišče Republike Slovenije, je tako odločilno, kje je tožnik običajno opravljal svoje delo oziroma kje ga je nazadnje opravljal. Ker je zmotno štelo, da se presoja pristojnost sodišč v zadevi le po ZMZPP, se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem še ni ukvarjalo, zato bo za ugotovitev, ali se uporablja Bruseljska uredba I bis, moralo ugotoviti to pravno pomembno dejstvo.

9.V primeru ugotovitve o tožnikovem opravljanju dela v Republiki Sloveniji, bo za določitev pristojnega sodišča za odločanje v tem individualnem delovnem sporu treba upoštevati Bruseljsko uredbo I bis. V zvezi s tem tožnik pravilno opozarja na njen člen 23, v katerem je določeno, da je mogoče upoštevati dogovor o pristojnosti le, če je sklenjen po tem, ko je prišlo do spora ali če omogoča delavcu, da začne postopek pred sodišči, ki niso navedena v tem oddelku.2 Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP).

10.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

1Prim. Repas M. in drugi, Mednarodno zasebno pravo Evropske Unije, Uradni list RS, Ljubljana, 2018, odločitev VSRS VIII Ips 311/2016 in sodbo SEU št. C-154/11.

2Prim. Repas M. in drugi, Mednarodno zasebno pravo Evropske Unije, str. 75.