Jedro

Nedopustno pravno sredstvo, ki ga je tožeča stranka vložila na Ustavno sodišče RS (zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti je ustavno sodišče zavrglo zaradi nepristojnosti), ne more podaljšati roka za vložitev tožbe zoper posamičen akt, ki se izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 941/99-2 z dne 24.6.1999.

Obrazložitev

Tožnik je prvostopnemu sodišču dne 10.6.1999 posredoval vlogo, s katero, glede na sklep Ustavnega sodišča RS (št. U-I-182/97 z dne 13.5.1999), s katerim je (Ustavno sodišče) bila zavržena tožnikova zahteva za oceno ustavnosti in zakonitosti sklepa tožene stranke z dne 20.2.1996, "pošilja v razveljavitev" navedeni sklep tožene stranke, ker ni skladen z določbami Zakona o lokalni samoupravi. Po tem sklepu naj bi se s strani M. občine L. začele enostransko izvajati določbe Dogovora o izhodiščih za delitev premoženja nekdanjih občin L.-B., L.-C., L.M.P., L.Š., L. V.-R. in M.L., če ga ostale občine ne bodo sprejele v roku 45 dni.

Sodišče je zavrglo tožbo kot prepozno na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Prvostopno sodišče citira določbo 1. odstavka 21. člena ZUS, po kateri prične teči rok za tožbo z vročitvijo upravnega akta stranki, kot tudi določbo 1. odstavka 26. člena ZUS, po kateri je treba vložiti tožbo v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta. Prvostopno sodišče ugotavlja, da je v konkretnem primeru iz listin, ki jih je predložil tožnik, razvidno, da je tožena stranka sprejela napadeni sklep 13.2.1996, izpisek sklepa pa je datiran z dnem 20.2.1996. Točen datum vročitve sklepa tožniku iz predloženih listin sicer ni razviden, je pa, glede na ostale podatke, zlasti glede na okoliščino, da je tožnik (med ostalim) tudi za ta sklep že 2.7.1997 zahteval oceno njegove zakonitosti pred Ustavnim sodiščem RS, po mnenju prvostopnega sodišča očitno, da je bil ta sklep posredovan tožniku najkasneje do tega dne (2.7.1997). Zato je po mnenju prvostopnega sodišča, glede na datum, ko je bila tožba posredovana prvostopnemu sodišču (10.6.1999), tožba očitno prepozna in jo je zato prvostopno sodišče zavrglo na podlagi navedene točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Navedeni sklep Ustavnega sodišča RS z dne 13.5.1999, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi, zakonskega roka za tožbo ne podaljšuje. Od vročitve takšnega sklepa Ustavnega sodišča RS tožniku bi se, po mnenju prvostopnega sodišča, namreč štel rok tridesetih dni le v primeru, če bi tožnik izpodbijal akt iz 2. odstavka 21. člena oziroma 4. odstavka 1. člena ZUS (akt, izdan v obliki predpisa, kolikor ureja posamična razmerja). Po mnenju prvostopnega sodišča pa pri izpodbijanem sklepu ne gre za takšen akt, saj predstavlja, kot to ugotavlja že Ustavno sodišče RS v svojem sklepu (4. točka), tako po svoji vsebini in obliki posamični akt, s katerim se med določenimi subjekti - občinami, nastalimi na območju prejšnjih l. občin - začasno urejajo konkretna premoženjskopravna razmerja in s tem za (dokončni) posamični akt iz 2. odstavka 1. člena ZUS (v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil). Po mnenju prvostopnega sodišča pa roka za tožbo zoper takšen posamični akt po ZUS ni mogoče podaljšati.

V obširni pritožbi tožnik predlaga odpravo sklepa prvostopnega sodišča in vrnitev zadeve temu sodišču v nadaljnji postopek. Meni, da vročitve ni moč predpostavljati, niti o njej domnevati. O tem je moč sklepati le z gotovostjo in ne verjetnostjo. Gotovost pa izpolnjuje le povratnica ali zakonska domneva vročitve. Gre tudi za ničnost izpodbijanega sklepa tožene stranke, kot tudi za stvarno nepristojnost tožene stranke izdati napadeni sklep. Prvostopno sodišče bi moralo ugotoviti, da ni mogoče vročati pravno neobstoječih sklepov (zaradi ničnosti), zato tudi rok vročitve ne more nikoli poteči. Tožnik predlaga tudi popolnoma spremenjeni senat prvostopnega sodišča. Navedeni predlog utemeljuje s tem, ker bi se v novem postopku dvomilo v nepristranost sodnika v tej zadevi, če je sodnik sodeloval pri sprejemu sodne odločitve, ki temelji na spregledu katerega od pravnih standardov, kot so: obveznost odločb ustavnega sodišča, ničnost, neobstoj in stvarna nepristojnost. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče meni, da je prvostopno sodišče utemeljeno zavrglo tožbo kot prepozno po 2. točki 1. odstavka 34. člena ZUS in zavržbo utemeljeno obrazložilo. Pri tem je pravilno ugotovilo, da točen datum vročitve sklepa tožene stranke tožniku iz predloženih listin sicer ni razviden, je pa po ostalih podatkih, zlasti glede na okoliščino, da je tožeča stranka tudi za ta sklep že 2.7.1997 zahtevala oceno njegove zakonitosti pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, očitno, da je bil tožniku ta sklep posredovan najkasneje do tega dne. Zato je, glede na ta datum, pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožba, posredovana temu sodišču dne 10.6.1999, očitno prepozna in jo je bilo treba kot takšno zavreči kot prepozno (2. točka 1. odstavka 34. člena ZUS). V tem primeru pa sodišče ne presoja zakonitosti izpodbijanega sklepa oziroma posamičnega akta oziroma ga ne obravnava in merito glede ničnosti, obstoja in stvarne pristojnosti organa, ki ga je sprejel, kot to navaja tožnik v pritožbi.

Pravilno in utemeljeno je stališče prvostopnega sodišča da navedeni sklep Ustavnega sodišča RS zakonskega roka po ZUS za tožbo ne podaljšuje. Tudi pritožbeno sodišče meni, da nedopustno pravno sredstvo, ki ga je tožnik vložil dne 2.7.1997 na Ustavno sodišče RS, ne more podaljšati roka za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep oziroma posamični akt. Prvostopno sodišče je tudi utemeljeno pojasnilo, da bi se rok tridesetih dni za vložitev tožbe štel od vročitve navedenega sklepa Ustavnega sodišča RS tožniku le v primeru, če bi tožnik izpodbijal akt iz 2. odstavka 21. člena oziroma 4. odstavka 1. člena ZUS, to je takšen akt, ki je izdan v obliki predpisa, ureja pa posamična razmerja, kar pa pri izpodbijanem sklepu oziroma posamičnem aktu ni podano (glej tudi 4. odstavek 21. člena ZUS). Tudi pritožbeno sodišče meni, kar je ugotovilo že prvostopno sodišče, glede na obrazložitev v 4. točki navedenega sklepa Ustavnega sodišča RS z dne 13.5.1999, da je izpodbijani sklep po svoji vsebini in obliki posamični akt iz 2. odstavka 1. člena ZUS, s katerim se začasno urejajo konkretna premoženjskopravna razmerja med določenimi subjekti, to je med občinami, nastalimi na območju prejšnjih l. občin. O zakonitosti dokončnih posamičnih aktov organov občine oziroma organov lokalne skupnosti pa na podlagi ZUS odloča na prvi stopnji Upravno sodišče RS, v tem primeru prvostopno sodišče (2. odstavek 1. člena in 9. člen ZUS).

Glede na navedeno je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da roka za tožbo zoper takšen posamični akt po ZUS ni mogoče podaljšati, tudi v primeru, ko je tožnik vložil zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijanega akta na Ustavno sodišče RS, ki mu jo je Ustavno sodišče RS zaradi nepristojnosti zavrglo.

Glede na to, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS, v zvezi z 68. členom ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.