Jedro

Tudi kratkotrajnejša odsotnost iz države je v primeru odločanja o sprejemu v državljanstvo na podlagi 1. odstavka 40. člena ZDS (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I) lahko pomembna za ugotovitev, da prosilec v Republiki Sloveniji dejansko ne živi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu. V obrazložitvi odločbe je navedla, da tožnik od 23.12.1990 do izdaje odločbe ni ves čas živel v Republiki Sloveniji, temveč je kot civilna oseba v službi JA, zaposlen kot načelnik doma JA v Sloveniji, skupaj z enotami JA 25.10.1991 zapustil Republiko Slovenijo in odšel v kasarno na Hrvatsko, kjer je do ponovne vrnitve v Slovenijo, to je do 30.11.1991, opravljal dela knjižničarja. V tem času je bil odvisen od odredb vojaških oblasti, zato tožena stranka ocenjuje, da njegove odsotnosti ni mogoče šteti za opravičeno delovno odsotnost, zato je njegovo vlogo glede na pogoje, določene za pridobitev državljanstva v 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da v Sloveniji stalno prebiva in tudi dejansko živi od 10.5.1988 dalje. Do 30.11.1991, ko mu je prenehalo delovno razmerje pri JA, je moral v skladu s pravili ter z določbami delovnopravne zakonodaje, predati delovne zadolžitve svojemu nasledniku, sicer bi mu delovno razmerje prenehalo krivdno, kar bi lahko imelo negativne posledice pri uveljavljanju pravic za primer brezposelnosti. Poleg tega se je tožnik pretežni del svoje enomesečne odsotnosti vozil na delo iz ... Ne glede na navedeno za odločitev tožene stranke ni nikakršne pravne podlage, saj zakon ne opredeljuje, kdaj se šteje, da nekdo nekje dejansko živi ali ne živi. Vsekakor se krajša začasna odsotnost ne more šteti za utemeljitev, da tožnik dejansko ne živi v Republiki Sloveniji od 23.12.1990 dalje. Tožnik tudi ni storil v zvezi z zaposlitvijo v JA nobenega prekrška ali celo kaznivega dejanja, zato meni, da je tožena stranka samovoljno in nezakonito posegla v druga zakonodajna področja, zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da se tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije ugodi ter odloči, da se tožnik šteje za državljana Republike Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in dodaja, da je treba po njeni presoji določbo 1. odstavka 40. člena zakona, ki se nanaša na dejansko življenje v Sloveniji, razlagati tako, da mora oseba, ki prosi za državljanstvo Republike Slovenije po tej podlagi, vsaj od 23.12.1990 pa do izdaje odločbe o državljanstvu, dejansko živeti v Republiki Sloveniji (s fizično prisotnostjo), ker gre za izjemen način pridobitve državljanstva, opredeljen v prehodnih določah zakona. Zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da tožnik, zaslišan kot stranka v upravnem postopku dne 11.1.1993, ni navedel, da se je v času od odhoda z JA iz Slovenije do zapustitve službe civilne osebe v JA, to je od 25.10.1991 do 30.11.1991, na delo na Hrvatsko pretežno vozil iz Slovenije, kjer ima stalno prebivališče. Tožnik torej v tožbi navaja novo dejstvo, vendar ne obrazloži, zakaj ga ni navedel že v upravnem postopku. Ob smiselni uporabi določbe 2. odstavka 232. člena zakona o splošnem upravnem postopku gre torej za dejstvo, ki ga sodišče, tudi če bi bilo nedvoumno dokazano, ni dolžno upoštevati, razen, če bi na njegovi podlagi spoznalo, da je bil iz v upravnem postopku ugotovljenih dejanskih okoliščin napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja, in zato ne more rešiti spora (2. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih). Tak primer pa v obravnavani zadevi ni podan. Tudi kratkotrajnejša odsotnost iz države je v primeru odločanja o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I - ZDS) namreč pomembna za ugotovitev, da prosilec v Republiki Sloveniji dejansko ne živi. Tožnikov odhod iz Republike Slovenije z JA v trenutku, ko so to državo zapustile vse njene enote in ustanove, namreč predstavlja prekinitev tožnikovega življenja v Sloveniji, saj tožnik ni mogel vnaprej vedeti, kje utegne biti bodoči sedež vojaške ustanove, pri kateri je bil zaposlen. Ugotovitev v izpodbijani odločbi, da tožnik od 23.12.1990 do izdaje odločbe v Republiki Sloveniji ni ves čas dejansko živel, je torej pravilna in izpodbijana odločba glede na pogoje, določene za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije v 1. odstavku 40. člena navedenega zakona, zakonita. Tožba torej ni utemeljena in sodišče jo je moralo zavrniti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.