Jedro

Če se zaradi izjemno hudih posledic telesnih poškodb posamezne oblike običajno relativno samostojnih nepremoženjskih škod tako prepletajo, da jih ni mogoče ločevati, se lahko prisodi enotna denarna odškodnina.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 19,080.880 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mesečno rento v znesku 20.200 SIT. V zvezi s pritožbama obeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče (zaradi pritožbe tožeče stranke) delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu.

Tožena stranka je proti pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča vložila revizijo v delu, ki se nanaša na zadoščenje zaradi nepremoženjske škode (glede zneska 11,500.000 SIT), zaradi razloga zmotne uporabe materialnega prava. Stališče revidentke je, da bi morali nižji sodišči prisoditi tožnici 10,310.555 SIT (tako da bi skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo znašala 30,000.000 SIT), v presežku pa bi morali zavrniti tožbeni zahtevek. Revidentka ocenjuje, da je sodišče druge stopnje tožnici prisodilo previsoko enotno denarno odškodnino za nematerialno škodo v zvezi s telesnimi poškodbami, ki jih je tožnica utrpela v prometni nesreči 4.6.1995. Meni, da ni utemeljena primerjava s sodno prakso, ki jo navaja sodišče druge stopnje, saj v omenjeni sodni praksi ni nobenega primera z enakimi poškodbami. Sodišči pri odmeri odškodnine nista upoštevali, da se je tožnica nastali težji življenjski situaciji zadovoljivo prilagodila, pri njej pa ni podana popolna tetraplegija, saj je v zgornjih okončinah prisotna manjša aktivnost v mišicah obeh ramenskih obročev in obeh komolcev, ki omogoča uporabo invalidskega vozička, računalnika, telefona in drugih elektronskih pripomočkov.

V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP) in je zato v konkretnem primeru mogoče opreti materialno pravni preizkus sodbe izključno na tista dejstva, ki predstavljajo dejansko podlago sodbe pritožbenega sodišča. Ta dejstva so naslednja: - tožnica je zaradi zloma 6. in 7. vratnega vretenca postala tetrapleginja s popolno izgubo funkcij mišic spodnjih okončin in izgubo večine funkcije zgornjih okončin ter izgubo senzibilitete (zaradi česar je pri tožnici podana inkontinenca za urin in nesposobnost kontroliranja defekacije); - tožničino stanje je dokončno, tožnica pa lahko pričakuje še številne kasnejše zaplete tetraplegije (ponavljajoča se vnetja urotrakta, vnetje dihal, preležanine, opekline, mehanske poškodbe, odpovedovanje kardiovaskularnega sistema in težave s prebavnim traktom); - tožničine delovne zmožnosti in splošna življenjska aktivnost so v celoti okrnjene (tožnica je 100% invalid); - tožnica je bila ob škodnem dogodku stara 29 let in je imela dva majhna otroka (stara 4 in 6 let); - tožnica je v celoti odvisna od tuje pomoči in nege; - tožnica je prikrajšana v polnem obsegu glede uresničevanja svojih pravic do osebnosti in nepredstavljivo prikrajšana na čustvenem in starševskem področju, zaradi katastrofalnih posledic škodnega dogodka pa tako močno duševno trpi, da jo je treba psihiatrično zdraviti zaradi reaktivne psihoze.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ustrezno upoštevali, da je tožnica utrpela izjemno težke telesne poškodbe kot tudi tožničino specifično doživljanje posega v njeno telesno in duševno celovitost. Ob upoštevanju, da se zaradi izjemno hudih posledic posamezne oblike običajno relativno samostojnih škod tako prepletajo, da jih ni mogoče ločevati, v konkretnem primeru ni pretirana odškodnina v skupnem znesku 41,500.000 SIT. Takšna odškodnina tudi ni neprimerljiva z odškodninami, ki jih je pritožbeno sodišče upoštevalo v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine. Uporabljeni primerjalni odškodninski primeri se namreč nanašajo na poškodbo hrbtenice, ki je imela za posledico tetraplegijo (v nekaterih primerih je bila prisojena bistveno višja odškodnina) in so zato vsekakor podani kvalifikatorji primerljivosti. Pritožbeno sodišče je tako pri odločanju o višini denarne odškodnine v celoti upoštevalo določbe 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki jih je potrebno uporabiti glede na prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika. Revizijska odločba ima podlago v 378. členu ZPP.