Jedro

Navedba nadlegovanj in obtožb s strani Albancev (tožeča stranka je Turek, ki živi v Občini P.), da je tožeča stranka sodelovala s Srbi v času vojne na Kosovu, ne zadostuje za ugotovitev, da je bila tožena stranka v izvorni državi dejansko preganjana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.7.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbo 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik v svoji prošnji za azil navedel kot razlog, zakaj je zapustil izvorno državo, da so ga Albanci nadlegovali in ga obtožili, da je sodeloval s Srbi v času vojne na Kosovu. V tožbi tožnik v zvezi s tem razlogom ne navaja ničesar dodatnega in ničesar tudi ne pojasnjuje. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno sklepala, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožnik je pri sestavi prošnje za azil navedel, da je član stranke turške manjšine na Kosovu in da je po narodnosti Turek, Albanci pa so ga na cesti večkrat nadlegovali in mu očitali, da je med vojno sodeloval na srbski strani. Tožena stranka v izpodbijani odločbi poudarja, da tožnik ne uveljavlja preganjanja zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik v tožbi tako sklepanje tudi ne izpodbija in mu ne nasprotuje. Tožena stranka je po mnenju sodišča prve stopnje svoje sklepanje, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje, oprla na razlago, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje temeljnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Pojem preganjanja tako zajema tudi trpinčenje oziroma mučenje in mora biti takšno preganjanje izkazano nepretrgano in tudi izkazovati sistematično tveganje. S takšno razlago pojma preganjanje se sodišče prve stopnje strinja. Tožena stranka se je namreč pri razlagi tega pojma oprla na knjigo avtorja prof. J. C. Hathaway in na Direktivo EU št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 in pri tem sledila uveljavljanemu standardu upravnosodne prakse. Prav zaradi tega se groženj oziroma verbalnih nadlegovanj ne more šteti kot preganjanje, kot je tudi tožena stranka pravilno sklepala. Tožena stranka je preverila tudi objektivni položaj v izvorni tožnikovi državi, in sicer na podlagi aktualnih poročil, ki jih tožnik v tožbi tudi ne izpodbija. Na podlagi teh tožena stranka sklepa, da je na Kosovu na voljo dovolj zaščite, prav tako pa tudi v P., kjer ne poročajo o kakršnemkoli medetičnem nasilju na tem območju. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka v svoji obrazložitvi navedla razloge, zakaj šteje, da je iz tožnikove prošnje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje, kar je sklepala na podlagi pridobljenih podatkov in navedb tožnika. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno upoštevala razloge, ki jih je tožnik navedel in zato pravilno takoj sklepala, da je iz njegove prošnje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tožnik ugovarja tudi, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Pri tem ne ugovarja poročilom, na katere se je oprla tožena stranka in ki so v upravnem spisu, pač pa predlaga, da sodišče prve stopnje priskrbi poročilo o spoštovanju človekovih pravic in svoboščin na Kosovu. Sodišče prve stopnje temu ugovoru ni moglo slediti, ker je tožena stranka oprla svoje sklepanje na verodostojno in aktualno poročilo, iz katerega ne izhaja, da bi prihajalo do kakršnegakoli medetičnega nasilja na tem območju in je položaj v Občini P. umirjen. Tožnik tega poročila ne izpodbija niti glede vsebin, ki jih poročilo navaja, niti glede njegove verodostojnosti. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevala razlog, ki ga je tožnik navedel in pravilno takoj sklepala, da je iz njegove prošnje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Pri tem je tožena stranka upoštevala vse podatke, razloge in okoliščine, ki jih je tožnik navedel in upoštevala tudi aktualna poročila o tožnikovi izvorni državi. Zato je pravilno takoj odločila.

Sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovemu predlogu, da se opravi glavna obravnava in je odločilo na seji senata (2. odstavek 50. člena ZUS). Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik v tožbi ni navedel oziroma predstavil, v čem bi se njegovo zaslišanje na obravnavi razlikovalo od njegove izjave v prošnji za azil, prav tako pa ni navedel ničesar v zvezi z morebitnim preganjanjem posameznih etničnih skupin, posebej še Turkov. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo poročila, ki jih je tožena stranka priskrbela in ki jih tožnik v tožbi ne izpodbija. Iz poročila Municipl Profile P., februar 2005, ne izhaja, da bi prihajalo do kakršnihkoli medetičnih spopadov ali nasilja. Iz poročila tudi izhaja, da je turška stranka TDB, katere član je tudi tožnik, preimenovana v KDTP, sedaj najmočnejša manjšinska stranka in ima svoje predstavnike v občinski skupščini v P., v občini pa so prisotne tudi mednarodne sile. Ob takšnem dejanskem stanju, ki ga tožnik v tožbi ne izpodbija in ne navaja nobenih drugih okoliščin o morebitnem preganjanju posameznih etničnih skupin oziroma preganjanju Turkov v Občini P., je sodišče prve stopnje štelo, da tožnik ni navedel nobenih drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče na obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Zato je sodišče prve stopnje odločilo na seji senata. Pri tem je sledilo tudi mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi, št. Up 422/03 z dne 10.7.2003. Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave in izvajalo predlaganih in obrazloženih dokazov, je podana bistvena kršitev določb postopka. V prošnji za azil je navedel, da je Turek in član stranke turške manjšine na Kosovu. Izvorno državo pa je zapustil, ker so ga Albanci nadlegovali zaradi njegove nacionalne pripadnosti in sodelovanja v vojni na strani Srbov. Ni pravnik, ki bi moral opredeliti razloge za azil po Ženevski konvenciji. Dolžnost prosilca je, da pove, zakaj je preganjan in zakaj se boji vrnitve v izvorno državo. Iz podane prošnje za azil pa je očitno, da je kot razloge navedel preganjanje zaradi narodnostne pripadnosti. Zaradi navedenih bistvenih kršitev določb postopka in neugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje posledično tudi napačno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi zoper izpodbijano sodbo, to sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil in da okoliščine, ki jih kot razlog za pridobitev azila navaja tožnik (da so ga Albanci nadlegovali in ga obtožili, da je sodeloval s Srbi v času vojne na Kosovu), niso takšne, da bi se tožnik lahko utemeljeno čutil resno ogroženega, zato njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen.

Pritožbeno sodišče meni, da so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da iz navedenega verodostojnega in aktualnega poročila ne izhaja, da bi prihajalo do kakršnegakoli medetičnega nasilja na tem območju (Kosovu) in da je položaj v Občini P. umirjen, kot tudi, da je turška stranka TDB, katere član je tudi tožnik, sedaj preimenovana v KDTP, sedaj najmočnejša manjšinska stranka in ima svoje predstavnike v občinski skupščini v Prizrenu, v občini pa so prisotne tudi mednarodne sile.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno ugotavljala le okoliščine, ki se nanašajo na taksativno naštete razloge po 2. odstavku 35. člena ZAzil in so tožnikove tožbene navedbe, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, v zvezi z dolžnostjo tožene stranke, da bi morala ugotavljati objektivne okoliščine v izvorni državi oziroma ali se tožnik lahko brez škode za fizično in psihično integriteto vrne v izvorno državo, v tem primeru irelevantne. Glede na to je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo na seji senata (2. odstavek 50. člena ZUS), ker tožnik v tožbi, in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, dejstev oziroma drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče na glavni obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče tudi meni, da tožnik v tožbi, in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel oziroma predstavil, v čem bi se njegovo zaslišanje na glavni obravnavi razlikovalo od njegove izjave v prošnji za azil. Prav tako pa ni navedel ničesar v zvezi z morebitnim preganjanjem posameznih etničnih skupin, posebej še Turkov. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo na seji senata, saj tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi utemeljeno kazalo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. V pospešenem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil pa se odloča le na podlagi prosilčeve vloge, v kateri mora v skladu z ZAzil po resnici navesti vse okoliščine, ki so pravno pomembne za odločitev o azilu v splošno znanih okoliščinah v prosilčevi izvorni državi. V tem primeru torej ugotavljanje drugih okoliščin ne pride v poštev, tožnik pa jih niti v tožbi niti v pritožbi ne zatrjuje. Navedba nadlegovanj in obtožb s strani Albancev pa, kot je že navedeno, ne zadostuje za ugotovitev, da je bil tožnik v izvorni državi dejansko preganjan.

Sicer pa tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne navaja nobenih novih dejstev in okoliščin, zaradi katerih bi pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.