Jedro

Tožnik je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki od 11. 4. 2000 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2015 na formacijski dolžnosti častnik. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka na podlagi ugotovitev OVS v postopku varnostnega preverjanja tožnika po ZObr, glede na ugotovitve davčnega organa v odločbah z dne 17. 4. 2012 in 27. 1. 2014, dejstva, da je bilo tožniku zavrnjeno dovoljenje za dostop do tajnih podatkov in da tožnik tudi v postopku varnostnega preverjanja na zagovoru ni pojasnil izvora denarnih sredstev, v zvezi s katerimi je tekel davčni postopek, utemeljeno podvomila v njegovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost ter s tem ugotovila obstoj varnostnega zadržka, kot oviro za delo na obrambnem področju. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal: nezakonitost in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2015, ki jo je tožena stranka podala z ugotovitvenim sklepom o enostranski odpovedi pogodbe o zaposlitvi št.... z dne 8. 3. 2016 in odločbo št. ... z dne 30. 5. 2016; ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 7. 6. 2016 in še vedno traja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 3. 2015, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v socialno zavarovanje ter mu za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po odpovedi pogodbe o zaposlitvi do vrnitve nazaj na delo obračunati bruto mesečna nadomestila plač in regresa, od bruto zneskov odvesti vse prispevke in davke, tožniku pa izplačati neto mesečna nadomestila plač in regresa, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je prvi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal: da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2015, ki jo je tožena stranka podala z ugotovitvenim sklepom o enostranski odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 8. 3. 2016 in odločbo št. ... z dne 30. 5. 2016, nezakonita in se ugotovitveni sklep o enostranski odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 8. 3. 2016 in odločba št. ... z dne 30. 5. 2016 razveljavita; ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 7. 6. 2016 in še vedno traja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 3. 2015, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v socialno zavarovanje ter mu za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po odpovedi pogodbe o zaposlitvi do vrnitve nazaj na delo obračunati bruto mesečna nadomestila plač in regresa, od bruto zneskov odvesti vse prispevke in davke, tožniku pa izplačati neto mesečna nadomestila plač in regresa, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (točka II izreka). Sodišče je zavrnilo tudi drugi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal: da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2015, ki jo je tožena stranka podala z ugotovitvenim sklepom o enostranski odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 8. 3. 2016 in odločbo št. ... z dne 30. 5. 2016, nezakonita; da mu delovno razmerje pri toženi stranki preneha z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje; da mu je tožena stranka dolžna za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od odpovedi pogodbe o zaposlitvi do dneva odločitve sodišča prve stopnje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo, ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v socialno zavarovanje ter mu obračunati bruto mesečna nadomestila plač in regresa, od bruto zneskov odvesti vse prispevke in davke, tožniku pa izplačati neto mesečna nadomestila plač in regresa, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec ter da mu je tožena stranka zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi dolžna plačati odškodnino v neto višini 23.879,75 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (točka III izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (IV točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče pravdni postopek vodilo tako, da je tožnika postavilo v slabši položaj kot toženo stranko. Sodišče je na prvem naroku zaslišalo A.A. in tožniku vročilo pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 4. 1. 2017 ter mu določilo osem dnevni rok za odgovor na to vlogo. A.A., ki je bila zaslišana na tem naroku, je izpovedovala glede trditvene podlage, ki jo je tožena stranka podala v pripravljalni vlogi z dne 4. 1. 2017. S takšnim postopanjem je sodišče kršilo kontradiktornost postopka, saj se tožnik ni mogel pripraviti na zaslišanje priče A.A. Ni mu bila znana trditvena podlaga tožene stranke in o čem bo izpovedovala priča. To pa je pomembno, ker se je z zaslišanjem A.A. začelo prvič problematizirati, kdaj se je tožena stranka seznanila s sporno odločbo davčnega organa ter kdaj in kako se je seznanila z dejstvi, na podlagi katerih je ugotovila varnostni zadržek. Kljub temu, da je sodišče tožniku dalo rok za odgovor na pripravljalno vlogo tožene stranke, je navedbe in dokaze o tem, kdaj se je tožena stranka seznanila z odpovednim razlogom, nepravilno zavrnilo, ker naj bi bili podani prepozno. Zaključek sodišča o prekluziji je nepravilen, saj je sodišče spregledalo, da tožena stranka ni prerekala tožnikove trditve, da se je z razlogi, na podlagi katerih utemeljuje varnostni zadržek, seznanila več mesecev pred sklenitvijo odpovedane pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2015. Sodišče prve stopnje je kršilo 2. člen ZPP, saj je izpovedbo A.A. o tem, kdaj se je tožena stranka seznanila s sporno odločbo davčnega organa, štelo kot trditveno podlago tožene stranke. Tožnik uveljavlja tudi kršitev 34. člena ZDSS-1 in 23. člena URS. V pritožbi obširno povzema trditveno podlago, ki jo je podal v postopku pred sodiščem prve stopnje. Navaja, da sodba in odpoved pogodbe o zaposlitvi temeljita na ugotovitvah davčnih odločb. Tožnik je zatrjeval, da sredstva, katerih izvor bi moral pojasniti, niso njegova. Zato je predlagal, da se pridobi sporna izjava z dne 10. 3. 2009, ki naj bi jo tožnik podal v davčnem postopku in izvedbo dokaza z izvedencem grafologom za ugotovitev, ali je podpis na tej izjavi res njegov. Predlagal je tudi, da sodišče od FURS pridobi natančne podatke o datumih in urah spornih dvigov in pologov denarja na varčevalni račun tožnikovega nečaka ter da tožena stranka predloži evidence prisotnosti tožnika na delu. S tem bi tožnik dokazal, da denarnih sredstev ni polagal na varčevalni račun in da izjava pred davčnim organom ni njegova, posledično pa, da očitana denarna sredstva niso njegova. Ker sodišče teh dokazov ni izvedlo, je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče zavrnitve dokazov ni obrazložilo, zato je podana tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da se pravnomočnost nanaša samo na izrek in ne na obrazložitev odločbe. V zvezi z zavrnitvijo dokazov uveljavlja tudi kršitev 22. in 23. člena URS.

Iz obrazložitve odločb davčnega organa ne izhaja, da je tožnik sredstva v višini več kot 50.000,00 EUR pridobil nezakonito ali vprašljivo. Prav tako zoper tožnika ni bil začet kazenski postopek niti postopek o prekršku. Pavšalno sklicevanje tožene stranke na ugotovitve davčnega organa tožniku ne omogoča učinkovite obrambe. Sodišče je s tem, ko je od tožnika zahtevalo, da dokaže, da je sredstva, od katerih je davčni organ tožniku odmeril dodaten davek, pridobil zakonito, tožnika postavilo v nemogoč položaj, saj negativnih dejstev ni mogoče dokazovati. Ne strinja se s stališčem sodišča, da gre pri varnostnem preverjanju za dva različna postopka po ZObr in ZTP. Odločilno je, kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogi, na podlagi katerih je sprejela sklep o varnostnem zadržku. Pri tem pa ni pomembno, v katerem postopku je to ugotovila. Sodba glede stališča o dveh postopkih nima razlogov. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se do tožnikovih trditev, da je varnostni zadržek en sam in da ni dveh postopkov varnostnega preverjanja, ni opredelilo. Poleg tega je obrazložitev v 6. in 12. točki sodbe o dveh postopkih varnostnega preverjanja v nasprotju z obrazložitvijo v 16. točki sodbe. Sodišču očita tudi bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik v pritožbi izpostavlja odločitev VDSS, opr. št. Pdp 674/2012. Navaja, da so v medsebojnem nasprotju tudi razlogi v 12. in 13. točki obrazložitve sodbe o tem, kdaj se je tožena stranka seznanila z odločbami davčnega organa. Sodišče je neobrazloženo zaključilo, da se tožena stranka z razlogi za varnostni zadržek ni seznanila že v letu 2012, ko je izvrševala davčno izvršbo. Če je davčna izvršba postala sporna že v letu 2014, ni jasno, zakaj ni bila sporna že leta 2012. Sodišče teh trditev tožnika ni obravnavalo. Prav tako je v nasprotju obrazložitev v 9. in 14. točki sodbe. Tožnik se ne strinja s stališčem sodišča, da mu tožena stranka ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ki sega v leti 2007 in 2008. Navaja, da je ukrep odpovedi pogodbe o zaposlitvi nesorazmeren ukrep in pomeni kršitev ustavnega načela sorazmernosti. Tožena stranka je s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2015 negirala namen varnostnega zadržka, ki ga je predhodno ugotovila v letu 2014. Zato ni šlo za grožnjo obrambnemu sistemu in vojaški službi, da bi bilo potrebno prekiniti sodelovanje z njim. Poleg tega je tožena stranka tožnikovo delo ocenila z oceno zelo dobro, s sklepom z dne 4. 5. 2016 pa je napredoval iz 33. v 34. plačni razred. Sodišče se do tega ni opredelilo, kar predstavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožnika, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, oziroma da so razlogi nejasni ali med seboj nasprotni. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge za odločitev o obstoju varnostnega zadržka in s tem o obstoju utemeljenega razloga za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi, med katerimi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Glede na to pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče tudi ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev, zato ni podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do vseh tožnikovih trditev in ker ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal tožnik, zlasti ker ni pridobilo sporne tožnikove izjave z dne 10. 3. 2009 iz davčnega postopka, ni postavilo izvedenca grafologa, ni pridobilo podatkov o datumih in urah spornih dvigov in pologov denarja na varčevalni račun tožnikovega nečaka s strani FURS in evidenc prisotnosti tožnika na delu s strani tožene stranke ter ni upoštevalo listin, ki jih je tožnik predložil s pripravljalnima vlogama z dne 12. 1. 2017 in 31 1. 2017. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tako navedbe tožnika o relevantnih dejstvih kot tudi njegove dokazne predloge, s katerimi je relevantna dejstva želel dokazati. Nerelevantnih dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo in za njihovo dokazovanje tudi pravilno ni izvedlo dokazov. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev teh dokaznih predlogov (v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje zavrnitve dokazov, ki jih je predlagal tožnik, ni obrazložilo, ni utemeljen. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o kršitvi 23. člena Ustave Republike Slovenije (URS; št. 33/91, s spremembami), ki ureja pravico do sodnega varstva in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki ureja pravico do poštenega sojenja.

8. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokazov, ki se nanašajo na izpodbijanje ugotovitev davčnega organa v odločbah z dne 17. 4. 2012 in z dne 27. 1. 2014 (postavitev izvedenca grafologa, pridobitev podatkov o datumih in urah spornih dvigov in pologov denarja na varčevalni račun tožnikovega nečaka s strani FURS in evidenc prisotnosti tožnika na delu s strani tožene stranke), ker navedeno presega okvir presoje tožbenega zahtevka, ki ga tožnik uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu. Predmet presoje v obravnavani zadevi niso ugotovitve davčnega organa v pravnomočni odločbi, s katero je bil tožniku zaradi ugotovljenih nenapovedanih dohodkov dodatno odmerjen davek v višini 18.435,84 EUR, ampak zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo, ali je v času izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajal varnostni zadržek, tj. dvom v tožnikovo zanesljivost in lojalnost, ki ga je tožena stranka utemeljevala tudi na podlagi ugotovitev pravnomočne odločbe davčnega organa. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačen zaključek o prekluziji dokazov, ki jih je podal s pripravljalnima vlogama z dne 12. 1. 2017 in 31. 1. 2017. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se listine, ki jih je tožnik predložil s pripravljalnima vlogama z dne 12. 1. 2017 in 31. 1. 2017 (A10 - A16), nanašajo na dejstva, ki jih je tožnik navajal že pred prvim narokom (5. 1. 2017), tj. da naj bi bila tožena stranka že dlje časa seznanjena z razlogi, na podlagi katerih mu je prenehalo delovno razmerje. To pa pomeni, da bi lahko tožnik te dokaze predlagal že pred prvim narokom za glavno obravnavo. Ker tožnik ni navedel, zakaj teh dokaznih predlogov ni podal oziroma listin brez svoje krivde ni mogel predložiti že pred prvim narokom, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da jih je podal prepozno in jih zato utemeljeno ni upoštevalo. S takim ravnanjem tako sodišče prve stopnje ni kršilo 286. člena ZPP.

9. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na preiskovalno načelo iz 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), torej na izvedbo dokazov po uradni dolžnosti, saj navedeno pride v poštev šele, ko sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. To načelo torej ne pomeni, da bi moralo sodišče, sploh v primeru jasnih pravil o dokaznem bremenu, samo izvesti dokaze, kar neutemeljeno predlaga tožnik.

10. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zaslišalo pričo A.A. že na prvem naroku, in to v zvezi s trditveno podlago, ki jo je tožena stranka podala v pripravljalni vlogi z dne 4. 1. 2017, ki je bila tožniku vročena šele na prvem naroku. Ker mu ni bila znana trditvena podlaga tožene stranke in o čem bo izpovedovala priča, se tožnik ni mogel pripraviti na zaslišanje priče. Navedeni pritožbeni očitek ni utemeljen. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo predlagala, da se v zvezi z ugotovitvijo obstoja varnostnega zadržka zasliši zaposleni v varnostno obveščevalni službi, čigar ime je tožena stranka sporočila naknadno. To pa pomeni, da je bil tožnik že v odgovoru na tožbo (in ne šele s pripravljalno vlogo z dne 4. 1. 2017) seznanjen, v zvezi s čim je predlagano zaslišanje priče A.A. Tožnik, kot tudi njegov pooblaščenec, pa sta bila prisotna na naroku, na katerem je sodišče zaslišalo A.A. in sta oba imela možnost priči postavljati vprašanja. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da ni bila zagotovljena kontradiktornost postopka.

11. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je odločalo mimo trditvene podlage tožene stranke, ko je dejstvo, kdaj se je tožena stranka seznanila z odločbama davčnega organa, ugotovilo šele na podlagi izpovedi A.A. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo navajala, da so odločbo davčnega organa druge stopnje z dne 27. 1. 2014 pridobili v postopku varnostnega preverjanja tožnika. Priča A.A., vodja oddelka, v katerem se v okviru obveščevalno varnostne službe ministrstva (OVS) opravljajo dejanja varnostnega preverjanja, pa je le še dodatno pojasnila, da je OVS davčni odločbi pridobila po začetem varnostnem preverjanju tožnika, to je po 14. 9. 2015. Tudi sicer pa sodišče prve stopnje ni zaključilo, da se je tožena stranka z odločbama davčnega organa seznanila po 14. 9. 2015, temveč je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da se je tožena stranka z odločbama davčnih organov seznanila že v postopku preverjanja tožnika v zvezi z dostopom do tajnih podatkov, ki je bil povod za nadaljnje varnostno preverjanje po ZObr. Glede na to pritožbeni očitek o odločanju mimo trditvene podlage oziroma mimo tožbenega zahtevka in s tem pa kršitev 2. člena ZPP, ni utemeljen.

12. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 11. 4. 2000 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2015 na formacijski dolžnosti častnik. Tožena stranka je na podlagi ugotovitve OVS, v postopku varnostnega preverjanja o obstoju varnostnega zadržka pri tožniku, na podlagi 35. člena v povezavi s 6. odstavkom 88. člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994, s spremembami) dne 8. 3. 2016 izdala ugotovitveni sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dnem dokončnosti tega sklepa. Tožnik je zoper sklep vložil ugovor, ki je bil zavrnjen z odločbo z dne 30. 5. 2016. 13. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilne pravne podlage, in sicer določb ZObr in Zakona o tajnih podatkih (ZTP; Ur. l. RS; št. 87/01, s spremembami). V šestem odstavku 88. člena ZObr je določeno, da delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, določenih s tem zakonom za poklicno delo na obrambnem področju, preneha delovno razmerje na ministrstvu z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. V tretjem odstavku 88. člena ZObr med drugim kot pogoj za poklicno opravljanje vojaške službe določa tudi to, da je oseba varnostno preverjena in ne obstaja varnostni zadržek v skladu z zakonom. Varnostno preverjanje oseb ureja 35. člen ZObr, ki v šestem odstavku določa, da oseba, za katero se z varnostnim preverjanjem ugotovi obstoj varnostnega zadržka, ne more začeti delati oziroma nadaljevati z delom na določenem delovnem mestu oziroma delovni dolžnosti in ji delovno razmerje na ministrstvu preneha z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. Varnostno preverjanje oseb po 35. členu ZObr opravljajo samo delavci obveščevalno varnostne službe ministrstva (peti odstavek navedenega člena). Glede opredelitve varnostnega zadržka je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz ureditve v ZTP, ki v 9. točki 2. člena določa, da so varnostni zadržki ugotovitve varnostnega preverjanja, iz katerih izhaja, da obstajajo dvomi o zanesljivosti in lojalnosti osebe, ki naj bi dobila dovoljenje za dostop do tajnih podatkov. V skladu s 27. člena ZTP lahko pristojni organ med drugim zavrne izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov, če ugotovitve varnostnega preverjanja, ki vzbujajo utemeljene dvome v posameznikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da sta varnostno preverjanje osebe po ZTP, ki jo pred izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov opravi pristojni organ in katere namen je zbrati podatke o morebitnih varnostnih zadržkih, in varnostno preverjanje po ZObr, ki se nanaša na ugotavljanje obstoja varnostnega zadržka kot razloga za prenehanje delovnega razmerja, dva različna postopka z različnimi posledicami. Drugačno zatrjevanje tožnika v pritožbi ni utemeljeno.

14. Iz obrazložitve izpodbijanega ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja izhaja, da je bil povod za varnostno preverjanje tožnika po ZObr zavrnitev dovoljenja za dostop do tajnih podatkov. V postopku varnostnega preverjanja zaradi dostopa do tajnih podatkov je namreč tožena stranka ugotovila, da je bil zoper tožnika izdan sklep o davčni izvršbi in da se je davčni dolg že odtegoval od plače, tožnik pa tega v vprašalniku ni navedel. Na razgovoru je tožnik povedal, da je bil obravnavan s strani davčnega organa zaradi neplačanih obveznosti iz dodatnega zaslužka v višini 55.000,00 EUR in da njegov dolg znaša 19.000,00 EUR, pri čemer ni pojasnil izvora denarja. Zaradi dvoma v tožnikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavo tajnih podatkov, je bila tožniku z odločbo z dne 27. 7. 2015 zavrnjena izdaja dovoljenja za dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti tajno in dne 13. 8. 2015 izdan sklep o prepovedi dostopa do tajnih podatkov. Zaradi zavrnitve dovoljenja za dostop do tajnih podatkov je bil dne 14. 9. 2015 s strani Sektorja B. na OVS podan zahtevek za izvedbo varnostnega preverjanja, ali tožnik še izpolnjuje pogoje za opravljanje dela na obrambnem področju. OVS je v postopku varnostnega preverjanja pridobila odločbo davčnega organa o odmeri davka zaradi ugotovljenih nenapovedanih dohodkov z dne 17. 4. 2012 in odločbo davčnega organa druge stopnje z dne 27. 1. 2014, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper prvostopenjsko odločbo. Pri pregledu prvostopenjske odločbe je OVS ugotovila, da je tožnik v davčnem postopku podal nasprotujoče in nepojasnjene izjave glede izvora, namena in višine denarnih sredstev, ki so bila predmet davčnega postopka. Davčni organ je ugotovil, da gre za nenapovedane dohodke v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 8. 2008 v znesku 53.764,49 EUR, zato mu je dodatno odmeril davek v višini 18.435,84 EUR. Tožniku je bil v okviru varnostnega preverjanja omogočen zagovor, na katerem je tožnik površno opisal postopek pred davčnim organom in ni pojasnil izvora sredstev, ki jih je davčni organ opredelil kot nenapovedane dohodke. Na podlagi zbranih podatkov in opravljenega razgovora s tožnikom je OVS ocenila, da pretekla ravnanja tožnika vzbujajo dvom v verodostojnost, zanesljivost in lojalnost tožnika za poklicno delo na obrambnem področju, saj vzbuja sum, da je šlo za nezakonite finančne malverzacije tožnika. Dvom izhaja iz dejstev, da se tožnik izmika pojasnilu o izvoru denarnih sredstev in podatka o zavrnjeni izdaji dovoljenja za dostop do tajnih podatkov. Zato je OVS ocenila, da tožniku ni mogoče zaupati. Tožnik ni pojasnil izvora denarja, zanikal je, da gre za dodatni zaslužek, prav tako davčni organ ni uspel ugotoviti izvora denarja. Tožnik je v davčnem postopku spreminjal izjave in ni podal konkretnih odgovorov. Glede na to pri tožniku obstoji varnostni zadržek za delo na obrambnem področju.

15. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da se je tožena stranka v izpodbijanem sklepu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zgolj pavšalno sklicevala na ugotovitve davčnega organa v odločbah z dne 17. 4. 2012 in 27. 1. 2014, ki tožniku ne omogočajo učinkovite obrambe. Tožena stranka je vsebino varnostnega zadržka v izpodbijanem ugotovitvenem sklepu ustrezno obrazložila, saj je med drugim pojasnila tudi, zakaj tožnikovo ravnanje v davčnem postopku, kot izhaja iz ugotovitev davčnega organa v odločbah z dne 17. 4. 2012 in 27. 1. 2014 (dajanje nasprotujočih, nepojasnjenih izjav glede izvora, namena in višine denarnih sredstev, v zvezi s katerimi je bil tožniku dodatno odmerjen davek), vzbuja dvom v njegovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost, zaradi česar tožniku ne more več zaupati. Zoper te očitke, ki niso pavšalni, pa se je tožnik v sodnem postopku lahko branil, zato mu pravica do obrambe ni bila onemogočena.

16. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da mu je bilo v sodnem postopku onemogočeno izpodbijanje ugotovitev davčnega organa v odločbah z dne 17. 4. 2012 in 27. 1. 2014 (B9, B10), to je, da naknadno ugotovljena denarna sredstva, v zvezi s katerimi mu je bil dodatno odmerjen davek, niso njegova. Navedeno namreč ni bistveno za pravilnost odločitve tožene stranke. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da predmet tega postopka ni presoja pravilnosti pravnomočnih odločb davčnega organa, temveč presoja, ali je tožena stranka dokazala obstoj varnostnega zadržka pri tožniku, kot podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi, tj. utemeljen dvom v tožnikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost. Tožena stranka je obstoj varnostnega zadržka utemeljevala tudi z ugotovitvami davčnega organa v odločbah z dne 17. 4. 2012 in 27. 1. 2014. Iz obrazložitev teh odločb pa izhaja, da je tožnik v davčnem postopku v zvezi z naknadno ugotovljenim dohodkom spreminjal izjave, da ni podal konkretnih pojasnil o izvoru denarja ter se je izmikal podaji konkretnih odgovorov.

17. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožena stranka na podlagi ugotovitev OVS v postopku varnostnega preverjanja tožnika po ZObr, glede na ugotovitve davčnega organa v odločbah z dne 17. 4. 2012 in 27. 1. 2014, dejstva, da je bilo tožniku zavrnjeno dovoljenje za dostop do tajnih podatkov in da tožnik tudi v postopku varnostnega preverjanja na zagovoru ni pojasnil izvora denarnih sredstev, v zvezi s katerimi je tekel davčni postopek, utemeljeno podvomila v njegovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost ter s tem ugotovila obstoj varnostnega zadržka, kot oviro za delo na obrambnem področju. Podlago za tak zaključek je imelo sodišče prve stopnje v predloženi listinski dokumentaciji, to je odločbah davčnega organa z dne 17. 4. 2012 in 27. 1. 2014 o odmeri dodatnega davka zaradi ugotovljenih nenapovedanih dohodkov (B9, B10), iz katerih so razvidna tožnikova izmikanja pojasnilu o izvoru večjega zneska denarnih sredstev, njegova nasprotujoča pojasnila in nelogične razlage o izvoru teh sredstev, ki pa jih tožnik tudi na zagovoru pri toženi stranki ni znal pojasniti in na podlagi odločbe o zavrnitvi dostopa do tajnih podatkov z dne 27. 7. 2015 (B13). Iz te odločbe izhaja, da je bila tožniku zaradi dvoma v njegovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obdelavo tajnih podatkov (zaradi ugotovitev davčnega organa v odločbah z dne 17. 4. 2012 in 27. 1. 2014 in ker tožnik izvora denarja na razgovoru ni pojasnil), zavrnjena izdaja za dostop to tajnih podatkov tajno. Okoliščine varnostnega preverjanja tožnika in ugotovitev varnostnega zadržka pri tožniku pa je potrdila tudi priča A.A., vodja oddelka, v katerem se v OVS opravljajo dejanja varnostnega preverjanja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. A.A. je pojasnila, da je do varnostnega preverjanja tožnika prišlo na predlog pristojnega kadrovskega organa, ker je bilo tožniku zavrnjeno dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, zaradi dvoma v njegovo zanesljivost, verodostojnost in lojalnost. Z namenom razjasnitve okoliščin so opravili poizvedbe in pridobili davčni odločbi prve in druge stopnje, iz katerih izhaja, da je imel tožnik v letih 2007 in 2008 preko 50.000,00 EUR nepojasnjenih dohodkov ter opravili razgovor s tožnikom. V postopku varnostnega preverjanja jim ni uspelo ugotoviti vira teh denarnih sredstev, pri čemer se jim je ves čas porajal vtis, da gre za transakcije vprašljive narave. Na podlagi zbranih podatkov so zaključili, da gre pri tožniku za povečano varnostno tveganje, da obstajajo nepojasnjene okoliščine, zato je podano tveganje za varnost obrambnega sistema, kar je nesprejemljivo. Izpostavila je še, da je bil tožnik častnik, zato se je zanj zahtevala še posebna stopnja verodostojnosti, zanesljivosti in lojalnosti, saj je imel tožnik dostop do orožja, oborožitve, opreme večje vrednosti in do posameznih varovanih podatkov.

18. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da za obstoj varnostnega zadržka ni pomembno, da tožniku ni bila izrečena sankcija v kazenskem ali prekrškovnem postopku, kot to zmotno izpostavlja tožnik v pritožbi. Bistven je namreč utemeljen dvom v tožnikovo zanesljivost in lojalnost, ki pa ga je tožena stranka izkazala. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da predstavlja prenehanje delovnega razmerja nesorazmeren ukrep. Priča A.A. je prepričljivo pojasnila pomen zanesljivosti, verodostojnosti in lojalnosti, ki se zahteva pri tožniku, ki je bil zaposlen na formacijski dolžnosti častnik. Tožena stranka je podala tudi oceno povečanega tveganja za varnost obrambnega sistema, saj je imel tožnik pri svojem delu dostop do vojaške opreme, orožja in podatkov, pomembnih za obrambni in varnostni sistem. Zato je bilo zaupanje v tožnika z vidika varnosti za delo na obrambnem področju še toliko bolj pomembno. Okoliščine, ki jih tožnik izpostavlja v pritožbi, tj. da je tožena stranka njegovo delo ocenila z oceno zelo dobro in da je na podlagi sklepa z dne 4. 5. 2016 napredoval iz 33. v 34. plačni razred, ne vplivajo na presojo tožnikovega ravnanja.

19. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je že dlje časa vedela za razloge, ki utemeljujejo obstoj varnostnega zadržka in da je bila kljub temu s tožnikom v delovnem razmerju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka pred varnostnim preverjanjem tožnika za dostop do tajnih podatkov ni bila seznanjena z odločbama davčnega organa. Dejstvo, da je v zvezi z davčnima odločbama tekla izvršba na tožnikovo plačo, ne pomeni, da je bila tožena stranka seznanjena z vsebino teh odločb. To tudi iz izvedenih dokazov ne izhaja. Po zavrnitvi dostopa do tajnih podatkov (odločba o zavrnitvi dovoljenja za dostop do tajnih podatkov z dne 27. 7. 2015 in sklep o prepovedi dostopa do tajnih podatkov z dne 13. 8. 2015) pa je bil dne 14. 9. 2015 z zahtevkom za varnostno preverjanje začet postopek varnostnega preverjanja tožnika po ZObr, zaradi preverjanja izpolnjevanja pogojev za opravljanje vojaške službe, v katerem je tožena stranka ugotovila obstoj varnostnega zadržka. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da gre pri varnostnemu preverjanju zgolj za en postopek. Kot je bilo že pojasnjeno, gre pri varnostnem preverjanju osebe po ZTP in ZObr, ki se nanaša na ugotavljanje, ali oseba še izpolnjuje pogoje za opravljanje dela na obrambnem področju, za dva različna postopka, z različnimi posledicami. Odločba, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi (sodba VDSS, opr. št. Pdp 674/2012) ni primerljiva tej zadevi. V tej zadevi, v kateri je šlo za presojo obstoja varnostnega zadržka pri vojaku, je bilo namreč ugotovljeno, da tožena stranka po tem, ko se je seznanila z obstojem varnostnega zadržka, v treh letih ni storila ničesar in je tožnik še naprej ostal v delovnem razmerju. Zato je bilo zavzeto stališče, da je tožena stranka s svojim ravnanjem negirala namen varnostnega zadržka. V obravnavani zadevi pa glede na ugotovljene okoliščine seznanitve tožene stranke z odločbama davčnega organa in njeno nadaljnje postopanje, toženi stranki ni mogoče očitati, da je dlje časa vedela za obstoj razlogov in da nanje ni reagirala.

20. Ker je tožena stranka dokazala obstoj varnostnega zadržka, tj. utemeljen dvom v tožnikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev ugotovitvenega sklepa o enostranski odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 3. 2016 in odločbe z dne 30. 5. 2016, vključno z zahtevkoma za reintegracijo in reparacijo ter drugi podredni tožbeni zahtevek za sodno razvezo in odškodnino. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške postopka, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo (prvi odstavek 163. člena ZPP).