Jedro

Da bi v obravnavanem primeru zapuščinsko sodišče lahko ugotovilo, kdo so dediči po pokojnem A.A., mora zato predhodno ugotoviti, ali je kmetija ob uvedbi dedovanja (smrti zapustnika) izpolnjevala pogoje za zaščito po ZGKG. Če je zemljišče izpolnjevalo pogoje za zaščito po ZGKG, se pri dedovanju uporabljajo določbe ZDKG. Pri tem sodna praksa izrecno dopušča, da se o statusu kmetije odloča kot o predhodnem vprašanju tudi v primerih, ko je šele po uvedbi dedovanja podan predlog za določitev zaščitene kmetije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo kmetijo, ki obsega nepremičnine parc. št. 287/27 k.o. ..., 1144/8 k.o. ..., 1485/0, 1505/1, 1505/2, vse k.o. ..., 1092/1, 1092/2, 1095/0, 1101/0, 1212/1, 1212/3, 1212/4, 1213/1, 1213/2, 1213/3, 1213/4, 1214/1, 1214/5, 1214/6, 1215/1, 1215/4, 1215/5, 1215/9, 1217/1, 1218/0, 1219/1 in 1219/2 vse k.o. ..., last pokojnega A.A., umrlega ..., določila za zaščiteno kmetijo.

2. Toženka na podlagi podatkov, ki izhajajo iz zemljiške knjige in zemljiškega katastra ugotavlja, da nepremičnine, ki so last pokojnega A.A., izpolnjujejo pogoj iz 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG) za določitev zaščitene kmetije, saj obsegajo 6,0009 ha primerljivih kmetijskih površin. Toženka je z navedenimi ugotovitvami seznanila dediče po pokojnem A.A., ki se na dopis niso odzvali.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnic zoper izpodbijano odločbo.

4. Tožnice se s takšno odločitvijo ne strinjajo in navajajo, da ni pravilna ugotovitev toženke, na kateri izpodbijana odločba temelji, da gre za kmetijo v lasti ene fizične osebe. A.A. je namreč umrl, zakoniti dediči po njem pa so sin B.B., sin C.C. in dedinje po pokojnem sinu D.D., mld. E.E., F.F. in G.G. Zapustnik je napravil oporoko, s katero je določil za dediča vsega svojega premoženja sina B.B., vendar tudi v primeru dedovanja po oporoki mladoletne tožnice dedujejo po zapustniku in jim na podlagi vstopne pravice pripada vsaki 1/18 zapuščine. Navedeno pomeni, da bodo na podlagi sklepa o dedovanju vpisane kot solastnice na zapuščini, zato pogoj za določitev zaščitene kmetije glede lastništva ene osebe ni izpolnjen. Dejstvo, da je trenutno kot lastnik nepremičnin vknjižen pokojni A.A. ni odločilno, saj mora tudi upravni organ upoštevati, da zapuščina po 132. člena Zakona o dedovanju preide na dediče po samem zakonu v trenutku zapustnikove smrti. Navedeno pomeni, da je zapuščina že prešla na tožnice, sklep o dedovanju pa ima samo deklaratorno naravo. Pripominjajo, da ob uvedbi dedovanja nepremičnine niso predstavljale zaščitene kmetije. Glede na prakso višjih sodišč (II Cp 1636/2012 in I Cp 1368/93), ki temelji na načelnem pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 27. 6. 1988, pa mora biti kmetija zaščitena ves čas postopka, če naj se uporabljajo določila zakona, ki ureja dedovanje zaščitenih kmetij. Ta pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Sodišču predlagajo, naj izpodbijano odločbo odpravi in predlog za določitev zaščitene kmetije zavrne oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep (pravilno odločbo, op. sodišča) odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V zadevi je sporna ugotovitev toženke o izpolnjevanju pogojev iz 2. člena ZDKG za določitev zaščitene kmetije, ki med drugim določa, da je zaščitena kmetija po tem zakonu kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. Tožnice namreč navajajo, da so predmetne nepremičnine s smrtjo A.A. na podlagi 132. člena ZD prešle v last dedičev, zato ni pravilna ugotovitev, na kateri izpodbijana odločba temelji, da gre za nepremičnine v lasti ene fizične osebe.

8. Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da so podlaga za odločanje o statusu zaščitene kmetije zgolj podatki iz uradnih evidenc (zemljiška knjiga in zemljiški kataster). Če ti niso usklajeni z dejanskim stanjem v naravi, je to predmet posebnega postopka in glede na zakonsko ureditev organ, ki odloča o statusu kmetije, ni dolžan prekinjati postopka preverjanja pogojev za zaščito kmetije oziroma za določitev zaščitene kmetije (na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1047/2002 z dne 5. 2. 2004, X Ips 219/2011 z dne 7. 12. 2011, X Ips 147/2010 z dne 7. 12. 2011). Navedeno jasno izhaja tudi iz drugega odstavka 4. člena ZDKG, ki določa, da se za določitev zaščitene kmetije glede lastništva uporabljajo podatki iz zemljiške knjige.

9. Ker v obravnavanem primeru ni sporno, da iz zemljiške knjige izhaja, da je bil v času izdaje izpodbijane odločbe pokojni A.A. vpisan kot lastnik 6,0009 ha primerljivih kmetijskih površin, od česar je 4828 m2 pozidanega, je kmetija pok. A.A. tudi po presoji sodišča v času izdaje izpodbijane odločbe izpolnjevala pogoje iz 2. člena ZDKG. Če tožnice menijo, da podatki, ki izhajajo iz zemljiške knjige, niso pravilni, morajo pri pristojnem organu doseči drugačen vpis lastništva v zemljiško knjigo. Ta bo lahko podlaga za novo, drugačno odločitev glede statusa zaščitene kmetije.

10. Tudi sicer se sodišče ne strinja s stališčem tožnic, iz katerega izhaja, da z uvedbo dedovanja kmetija postane last vseh dedičev, ki so se priglasili k dedovanju, torej ni več v lasti pok. zapustnika. Res je, da zapuščina po 132. členu ZD preide na njegove dediče po samem zakonu v trenutku njegove smrti. Kdo so dediči, na katere preide zapuščina, pa ugotovi sodišče v zapuščinskem postopku. Zato ni mogoče šteti, da s trenutkom zapustnikove smrti lastnina na zapuščini preide na vse dediče, ki so se priglasili k dedovanju, temveč pa le na tiste, ki jih bo sodišče v zapuščinskem postopku za take razglasilo.

11. Za ugotovitev dedičev pa je bistveno, ali je kmetija ob uvedbi dedovanja izpolnjevala pogoje za zaščito po določbah ZDKG, saj je dedovanje je po ZDKG urejeno drugače, kot dedovanje po ZD. Smisel specialnih določb ZDKG je v tem, da se varuje vsaka kmetija, ki izpolnjuje pogoje iz zakona - če je torej premoženje zapustnika ob smrti izpolnjevalo pogoje za zaščiteno kmetijo, se uporabijo določbe ZDKG. Zato je vprašanje o statusu kmetije na dan zapustnikove smrti predhodno vprašanje v zapuščinskem postopku.

12. Da bi v obravnavanem primeru zapuščinsko sodišče lahko ugotovilo, kdo so dediči po pokojnem A.A., mora zato predhodno ugotoviti, ali je kmetija ob uvedbi dedovanja (smrti zapustnika) izpolnjevala pogoje za zaščito po ZGKG. Če je zemljišče izpolnjevalo pogoje za zaščito po ZGKG, se pri dedovanju uporabljajo določbe ZDKG. Pri tem sodna praksa izrecno dopušča, da se o statusu kmetije odloča kot o predhodnem vprašanju tudi v primerih, ko je šele po uvedbi dedovanja podan predlog za določitev zaščitene kmetije (sklepa Vrhovnega sodišča II Cp 2872/2015, I Ips 163/2013), kot je bilo v obravnavnem primeru, ko je B.B. umrl 15. 4. 2015, predlog za začetek postopka zaščite kmetije pa je bil podan 22. 9. 2015, kar izhaja iz upravnih spisov. Navedeno potrjuje tudi prvi odstavek 25. člena ZDKZ, ki določa, da se na zahtevo stranke ali pristojnega organa prednostno preverijo tiste kmetije, ki so predmet zapuščinskega postopka.

13. Stališče, ki ga je višje sodišče zavzelo v odločbi II Cp 1636/2012 in na katero se sklicuje tožnica (da mora imeti kmetija status zaščitene kmetije ugotovljen z odločbo tudi ob uvedbi dedovanja, če naj se uporabijo določila ZDKG), je z novejšo prakso spremenjeno. Novejša praksa temelji na stališču, da če je v skladu z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 27. 6. 1988 dopustno upoštevati spremenjeni status kmetije, ki je bila ob uvedbi dedovanja zaščitena, med zapuščinskim postopkom pa je ta status izgubila, ni pravno relevantnega razloga, da se sprememba statusa ne upošteva tudi v obratni smeri. Kot rečeno, pa je v obeh primerih, upoštevaje 132. člen ZD bistveno, ali je kmetija ob uvedbi dedovanja izpolnjevala pogoje za zaščito po ZDKG, ne glede na to, kdaj je bila upravna odločba o izbrisu s seznama zaščitenih kmetij ali o določitvi zaščitene kmetije izdana (pred ali po smrti zapustnika). Sodba I Cp 1368/93, na katero se prav tako sklicujejo tožnice, pa temelji tudi na drugi, sedaj neveljavni zakonski podlagi, in sicer na drugem odstavka 12. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in kmetijskih gospodarstev (Uradni list SRS, št. 1/86), ki je določal, da sodišče odloča po tem zakonu, če je ob uvedbi dedovanja kmetija določena z odlokom oziroma z odločbo ter v primerih, ko je ob uvedbi dedovanja postopek za določitev kmetije že v teku. V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni ZDKG česa takega ne določa. 14. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.