Jedro

Bistveno v zadevi je, da so bila zatrjevana preplačila izplačana zavarovanki še za njenega življenja in da torej gre za razmerje med Zavodom (tožečo stranko) in zavarovancem v zvezi s sredstvi iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, toženca pa sta v pravdo vključena le kot pravna naslednika neupravičeno obogatene zavarovanke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom se je Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici izreklo za stvarno nepristojno v sporu, v katerem tožeča stranka toži toženo na vračilo neupravičeno izplačanih zneskov dodatka k pokojnini, ki ga je pravni prednici tožencev izplačevala na podlagi 4. člena Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz nekdanje SFRJ (ZZSV). Na podlagi določbe 2. odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) je za odločanje v sporih o povrnitvi neupravičeno pridobljenih sredstev pristojno socialno sodišče. 2. Zoper sklep se tožeča stranka pritožuje. Navaja, da sicer drži, da je v sporih zaradi vrnitve neupravičeno izplačanih zneskov pristojno socialno sodišče, vendar je v konkretnem primeru tožba uperjena zoper dediče. Za preplačilo je Zavod izvedel šele po smrti prejemnice, zaradi česar preplačila ni mogel uveljavljati v upravnem postopku z uporabo 275. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1). Zato gre po mnenju pritožnika za civilno razmerje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi drugega odstavka 17. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se pristojnost presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Iz tožbenih trditev izhaja, da naj bi tožeča stranka svoji zavarovanki, pravni prednici tožencev, v obdobju od 1.12.1993 do njene smrti 4.3.2010 na podlagi 4. člena ZZSV neupravičeno izplačala del dodatka k pokojnini, saj naj bi ji pravna prednica tožencev zamolčala, da prejema tudi pokojnino iz Republike Srbije. Ker naj bi z začetkom izplačevanja srbske pokojnine odpadla pravna podlaga za plačila, naj bi bila pravna prednica tožencev neupravičeno obogatena, tožeča pa za te zneske prikrajšana. Vrnitev (še nezastaranega) zneska, za katerega je bila prikrajšana, s predmetno tožbo zahteva od dedičev prejemnice, saj je za prikrajšanje izvedela šele po smrti zavarovanke.

5. Zahtevek res temelji na neupravičeni obogatitvi, vendar je za obravnavani primer, ko zavarovanec neupravičeno prejema dodatek k pokojnini, neupravičena obogatitev urejena s specialno določbo 275.člena ZPIZ-1 (oziroma pred tem z vsebinsko enako določbo 288.člena prej veljavnega ZPIZ), kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka se sicer v tožbi sklicuje samo na splošne določbe Obligacijskega zakonika o neupravičeni obogatitvi, vendar njena pravna opredelitev spora sodišča ne veže. Spor se po vsebini nanaša na neupravičeno izplačane zneske v zvezi s pokojninskim in invalidskim zavarovanjem, za take primere pa je po drugem odstavku 7. člena ZDSS-1 določena pristojnost socialnega sodišča. 6. Okoliščina, kdaj je tožeča stranka izvedela za preplačilo, na pristojnost ne vpliva. Bistveno v zadevi je, da so bila zatrjevana preplačila izplačana zavarovanki še za njenega življenja in da torej gre za razmerje med Zavodom (tožečo stranko) in zavarovancem v zvezi s sredstvi iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, toženca pa sta v pravdo vključena le kot pravna naslednika neupravičeno obogatene zavarovanke. Pritožbeno sodišče k temu še dodaja, da bi bilo drugače, če bi tožeča stranka zatrjevala neupravičena izplačila po smrti zavarovanca, ko bi bili torej dejansko neupravičeno obogateni dediči in ne zavarovanec. V takem primeru pa bi med zavodom in dediči obstajalo le klasično civilno pravno razmerje in bi bilo za odločanje v sporu pristojno sodišče splošne pristojnosti.

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).