Jedro

Tožnika v tožbi nista izrecno zatrjevala, da je bilo zaradi nepravilnosti pri delu volilnega odbora in okrajne volilne komisije, poseženo v njune človekove pravice in temeljne svoboščine, poleg tega pa tudi tožbenega predloga nista oblikovala v skladu z drugim odstavkom 37. člena ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče njuno tožbo zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila ugovor tožnikov, ki se je nanašal na volišče, dostopno invalidom. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bila sicer res ugotovljena nepravilnost na volišču glede dostopnosti invalidom, vendar pa je A.A. kljub temu na navedenem volišču oddal svoj glas in tako izpolnil volilno pravico.

2. Tožnika v tožbi navajata, da je odločba tožene stranke nezakonita, saj je v postopku njenega sprejema tožena stranka zagrešila več bistvenih kršitev določb postopka. Odločbi manjka tudi bistveni element, to pa je podpis uradne osebe. Volilni komisiji očita, da se je izrekla za pristojno za odločanje le o tistih nepravilnostih, ki bistveno vplivajo na volilni izid, o vsebinskih vprašanjih ugovora, ki se nanašajo na nepravilnosti, ki bistveno ne vplivajo na izid volitev, pa ni odločala. Takšno stališče je zmotno in v nasprotju s 106. in 107. členom Zakona o volitvah v državni zbor (v nadaljevanju ZVDZ), četrtim odstavkom 15. člena, 23. členom in 25. členom Ustave RS, s 13. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in tudi v nasprotju s točko 3.3. Zakonika dobre prakse v volilnih zadevah, ki ga je sprejela Beneška komisija. Tožnika nadalje navajata, da sta v ugovorih zatrjevala številne nepravilnosti, odločba pa se je omejila le na eno (dostopnost invalidom). Vrhovnemu sodišču predlagata, da na podlagi 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, na podlagi 69. člena ZUS-1 pa naj toženi stranki naloži, da odloči še o zatrjevanih nepravilnostih, o katerih še ni odločila.

3. Tožba ni dovoljena.

4. Na podlagi določbe prvega odstavka 12. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče Republike Slovenije odloča v upravnem sporu o zakonitosti aktov volilnih organov za volitve v državni zbor, državni svet in volitve predsednika države. ZVDZ, kot specialni predpis, pa v XII. poglavju - Varstvo volilne pravice (členi 103 - 109 ZVDZ) določa, zoper katere akte in v kakšnih rokih je mogoče zahtevati sodno varstvo pravic v volilnem postopku. Tako je sodno varstvo izrecno predvideno v postopku kandidiranja in potrjevanja list kandidatov (105. člen ZVDZ), medtem ko v primeru nepravilnosti pri delu volilnega odbora oziroma okrajne volilne komisije pri volitvah, izrecno sodno varstvo zoper izdane akte volilne komisije volilne enote oziroma Državne volilne komisije ni predvideno.

5. Volitve so proces, ki se mora odvijati in končati v določenem kontinuiranem obdobju, zato so vsa pravila, ki jih je treba opraviti v tem postopku, omejena z zakonsko točno določenimi roki, ki so zelo kratki (tako Ustavno sodišče RS v odločbah Up-304/98 in Up-2385/08-7). S tega vidika je zato treba razlagati tudi določbe ZVDZ o (sodnem) varstvu volilne pravice strogo restriktivo.

6. Glede na navedeno in ob upoštevanju izrecnih določb ZVDZ kot specialnega predpisa, kdaj je mogoče izpodbijati odločitve volilnih organov v upravnem sporu, po presoji Vrhovnega sodišča zoper odločitve volilne komisije volilne enote (ali Republiške volilne komisije – 108. člen ZVDZ) v zvezi z nepravilnostmi pri delu volilnega odbora oziroma okrajne volilne komisije, ni možen „redni“ upravni spor pred Vrhovnim sodiščem.

7. Prvi tožnik ne zatrjuje, da ne bi mogel (kljub določenim težavam) uresničiti z ustavo zagotovljene volilne pravice (drugi odstavek 43. člena Ustave RS). Tudi tožbe ni vložil zaradi posegov volilnih organov v (njegove) človekove pravice ali temeljne svoboščine na podlagi določbe 4. člena ZUS-1, po kateri v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Vrhovno sodišče izrecno poudarja, da je treba tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1 oblikovati v skladu z določbami ZUS-1. Glede na to, da so predčasne volitve v državni zbor v obravnavanem primeru že končane, bi bilo na podlagi drugega odstavka 33. člena ZUS-1 možno zahtevati ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnikov (2. alineja drugega odstavka 33. člena ZUS-1). Tožnika pa v tožbi tega izrecno ne zatrjujeta, poleg tega pa tudi tožbenega predloga nista oblikoval v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 33. člena ZUS-1. S tožbo sta tožnika namreč zahtevala odpravo izpodbijane odločbe (in zahtevala, naj sodišče naloži toženi stranki, da odloči o zatrjevanih nepravilnostih), kar pa glede na navedeno ni mogoče. 8. Sodišče odloča samo v mejah tožbenega predloga (40. člen ZUS-1) in ker akta, ki ga tožnika izpodbijata s tožbo, v „rednem“ upravnem sporu ni mogoče izpodbijati (in tudi ne vložiti tožbe zaradi molka organa), je Vrhovno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot nedovoljeno zavrglo.