Jedro

Sodišče ni vezano na poimenovanje pogodbe s strani pogodbenih strank, temveč njegova presoja, za katero vrsto pogodbe, temelji na vsebini sklenjenega dogovora. V konkretnem primeru to pomeni, da zgolj naslovitev zadeve v predloženi dokazni listini kot „preklic darilne pogodbe“ in dejstvo, da je v njej govora o darilni pogodbi v povezavi s pravnim standardom hude nehvaležnosti, ne odražata nujno prave volje pogodbenih strank.

Stališče pritožbe, da dogovor o nudenju pomoči oziroma skrb za hrano pomeni bistveno sestavino pogodbe o preužitku, ne drži.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je ustni dogovor, ki je bil sklenjen pomladi leta 2007 glede zneska 20.000,00 EUR in z dne 2. 7. 2008 glede zneska 36.666,67 EUR, skupaj 56.666,67 EUR, med tožnico in tožencema za nakup nepremičnine, parc. št. 123/2 in parc. št. 123/3 k. o. X, v lasti prvega toženca do 1/2 in druge toženke do 1/2, na podlagi katerega je tožnica izročila tožencema 56.666,67 EUR za nakup zgoraj navedenih nepremičnin, toženca pa sta se zavezala, da bosta tožnici nudila v tej nepremičnini brezplačno stanovanje, brezplačno hrano, pomoč, nego in oskrbo, ničen. Nadalje je odločilo, da sta toženca dolžna tožnici v tridesetih dneh plačati 56.666,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 6. 9. 2010 dalje do plačila in 6.473,68 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev te obveznosti.

2. Toženca v pritožbi in dopolnitvi pritožbe zoper izpodbijano sodbo uveljavljata vse pritožbene razloge, navedene v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer naj spis dodeli drugemu sodniku, saj ima sodeča sodnica v tej zadevi ustvarjeno mnenje. Sodišče ni odločilo skladno s 310. členom ZPP o vseh tožbenih zahtevkih, ampak le o zahtevku za ugotovitev ničnosti ustnega dogovora. Podana je bistvena kršitev določb postopka v skladu s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe oz. sodba sploh ne vsebuje razlogov. Tožnica je šele na drugem naroku 11. 3. 2014 postavila trditev, da je ustna pogodba preužitek in ne darilna pogodba, zato je prekludirana. V tožbi in vseh pripravljalnih vlogah je trdila, da gre za darilo ali pogodbo o izročitvi ali pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnica zavezala, da bo tožencema kot prevzemnikoma prenesla lastninsko pravico na določenih svojih nepremičninah, kar je protispisno, saj tožnica tega ni zatrjevala. Tožnica je svojemu sinu podarila denarni znesek, ni pa nanj prenesla nobene nepremičnine, kar jasno izhaja iz preklica darilne pogodbe (B5), kjer je napisano, da preklicuje ustno darilno pogodbo, po kateri mu je podarila denar od prodaje stanovanja. V preklicu je navedeno, da je denar namenila le sinu, ne pa tudi njegovi ženi, da je denar od prodaje izročila prvemu tožencu, je zapisala tudi v tožbi, zato je tožbeni zahtevek zoper drugo toženko neutemeljen. Sodišče je zapisalo, da je druga toženka potrdila izpovedbo priče A. A. med njenim zaslišanjem, vendar to iz zapisnika o zaslišanju ne izhaja. Zaključek sodišča iz 21. točke obrazložitve, da sta toženca smiselno nagovorila tožnico k sklenitvi pogodbe, saj sta nameravala rešiti stanovanjski problem in v letu 2009 kupiti hišo, ni obrazložen. Tožnica je namreč sama predlagala, da proda stanovanje in denar izroči sinu za nakup hiše, v kateri bi imela eno sobo, kuhinjo in souporabo stranišča in kopalnice. Prav tako toženca nista nikoli izpovedala, da bi se zavezala v zameno za izročeni denar zanjo skrbeti, pač pa sta skrbela zanjo, kot je normalno, da sin skrbi za mater, ni pa bil sklenjen dogovor o tem. Druga toženka je zanikala dogovor, zato je obrazložitev sodišča v točkah 21, 22 in 23 sodbe protispisna. Drži izjava priče B. B., da ji je tožnica povedala, da naj bi toženi stranki nudili tožnici sobo. Protispisen je zaključek sodišča, da naj bi tožnica zaupala C. C., da je obstajal dogovor o tem, da bi toženca skrbela za tožnico do njene smrti in da bi se dogovorili za pomoč. Sodišče ni ocenjevalo tožničine izjave o preklicu darilne pogodbe (B3), iz katere jasno izhaja, da je tožnica denar izročila kot darilo iz velike hvaležnosti, prav tako ni upoštevalo tožničine izpovedbe glede tega. Če bi jo presojalo, bi lahko z gotovostjo zaključilo, da ustni dogovor predstavlja darilno pogodbo. Sodišče ni obrazložilo, zakaj meni, da ustni dogovor ni darilo, čeprav so tožnica (že v tožbi) in toženca zatrjevali, da gre zanj, zato sodba v tem delu nima razlogov. Sodišče ni ocenilo pričevanja D. D., ki je povedala, da je prvi toženec naredil vse, kar je tožnica želela in ji pri vsem pomagal. V pritožbi toženca opozarjata in ponovita v dopolnitvi pritožbe, da sodišče tudi ni zaslišalo predlagane priče E. E., ki bi lahko povedal, da je tožnica sama izbrala, katero sobo bo uporabljala in da je bila zelo zadovoljna z nastanitvijo in z obema tožencema, ki sta ji ves čas pomagala. Ne samo, da sodišče ni izvedlo tega dokaza, ampak tudi ni obrazložilo, zakaj tega ni storilo. Ustni dogovor se ne more šteti kot pogodba o dosmrtnem preživljanju, saj je bil predmet ustne pogodbe denar in ne nepremičnina, poleg tega pa je tožnica izročila denar, še preden se je ustni dogovor pričel izvrševati. Prav tako ne gre za pogodbo o preužitku, saj je bil predmet izročitve denar in ne nepremičnine oziroma premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnine. Določba 564. člena OZ določa prenos nepremičnin in ne premoženja, o katerem govori sodišče. Ustni dogovor predstavlja darilno pogodbo, za katero ni treba, da bi bila sestavljena v pisni obliki, ker je darovalka podarjeni denar takoj prenesla na obdarjenca, zato je veljavna, kljub temu, da ni pisna. Darilna pogodba se lahko prekliče zaradi nehvaležnosti v roku enega leta, ko je darovalec izvedel za razlog za preklic. Glede na to, da je tožnica poslala izjavo o preklicu darilne pogodbe 17. 3. 2010, v njej pa zatrjuje, da se je huda nehvaležnost pričela v septembru 2009, je bila tožba vložena po preteku enoletnega subjektivnega roka. Sodišče o obstoju nehvaležnosti ni razsojalo, zato je sodba v tem delu brez razlogov. Pritožnika priznavata, da sta se z izjavo (A6) zavezala, da ji bosta nudila stanovanje in hrano, vendar je bilo to dano po sklenitvi ustnega dogovora, njuna izjava pa ni pravno zavezujoča, saj ni dana v predpisani obliki. Ob prejemu denarja ni bilo nobenega dogovora o nudenju hrane in druge oskrbe. Tožnica je ob zaslišanju izjavila, da se je s sinom ob sklepanju ustnega dogovora dobro razumela, kar nakazuje na to, da je bil denar izročen iz hvaležnosti, kot je zapisano v izjavi o preklicu. Ni bilo dogovora o nudenju hrane in pomoči, če že, je bil samo dogovor o bivanju, kar izhaja iz dejstev, da je tožnica imela svojo kuhinjo in da je prostovoljno prispevala za hrano in plin. Toženca se ne strinjata z odločitvijo sodišča, da sta tožnici dolžna povrniti stroške v celoti, saj ta ni uspela v celoti. Sodišče namreč ni zavrnilo ostalih dveh tožbenih zahtevkov.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi je bila med pravdnima strankama sporna vsebina ustnega dogovora, na podlagi katerega je tožnica tožencema v letih 2007 in 2008 izročila denar v skupnem znesku 56.666,67 EUR. Tožnica (mati prvega toženca in tašča druge toženke) je primarno trdila, da je šlo za pogodbo o preužitku, saj naj bi se toženca zavezala, da ji bosta v zameno za izročeni denar nudila brezplačno stanovanje, hrano, pomoč, nego in oskrbo, toženca pa sta trdila, da je šlo za darilo. Sodišče prve stopnje je (po razveljavitvi sodbe iz prvega postopka s sklepom II Cp 2315/2014 z dne 3. 12. 2014) v ponovljenem postopku zaključilo, da navedeni ustni dogovor med pravdnima strankama po vsebini predstavlja pogodbo o preužitku.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tokrat napravilo skrbno, celovito in prepričljivo dokazno oceno, v kateri se je dosledno opredelilo do vseh izvedenih dokazov in jim dalo ustrezno težo, kot rezultat pa pravilno ugotovilo dejansko stanje, ki utemeljuje zaključek, da je bila volja oziroma namen pravdnih strank ob sklenitvi ustnega dogovora, da si tožnica zagotovi dosmrtno oskrbo in bivanje zase in ne v obdaritvi tožencev. V dokazno oceno je ustrezno vključilo izpovedbo priče C. C. in se opredelilo do priznanja druge toženke med zaslišanjem priče A. A., da jima je tožnica v letih 2007 in 2008 izročila denar v zameno za hrano in nego, pri čemer pri povzemanju vsebine zapisnika ni storilo kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar mu očitata toženca v pritožbi.

7. Sodišče ni vezano na poimenovanje pogodbe s strani pogodbenih strank, temveč njegova presoja, za katero vrsto pogodbe, temelji na vsebini sklenjenega dogovora. V konkretnem primeru to pomeni, da zgolj naslovitev zadeve v predloženi dokazni listini kot „preklic darilne pogodbe“ (B3) in dejstvo, da je v njej govora o darilni pogodbi v povezavi s pravnim standardom hude nehvaležnosti, ne odražata nujno prave volje pogodbenih strank. Vsebina listine bi sicer utegnila kazati na to, da je bil namen tožnice v obdarovanju sina (prvega toženca), toda ob upoštevanju ostalih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ustni dogovor po vsebini ni darilo. Pri tem se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do omenjene tožničine izjave v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da tega ni storilo. Čim je sodišče zavzelo predstavljeno stališče, je odpadla potreba po ugotavljanju dejstev glede obstoja velike nehvaležnosti kot razloga za preklic darilne pogodbe in po presoji pravočasnosti vložitve tožbe. Izpodbijana sodba zato upravičeno ne vsebuje razlogov o tem. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je ustni dogovor predstavljal dvostransko zavezujočo pogodbo, med katere darilna pogodba ne sodi.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta se toženca zavezala nuditi tožnici brezplačno stanovanje, hrano, pomoč, nego in oskrbo že v letih 2007 in 2008, ko jima je tožnica izročila denarni znesek, in ne šele s podpisom notarsko overjene izjave z dne 12. 1. 2013, da ji bosta nudila stanovanje in hrano (A6). Dokazni postopek je torej pokazal, da sta bili obveznosti strank ustno dogovorjeni sočasno, medtem ko kasneje zapisana in notarsko overjena izjava tožencev le podkrepi zaključek, da je bila med pravdnimi strankami že prej dogovorjena pogodba o preužitku.

9. Zanjo je značilno, da sta nasprotni izpolnitvi enake vrednosti, zato je preužitkar skladno s prvim odstavkom 564. člena OZ zavezan prenesti lastninsko pravico na svojih nepremičninah. Glede na neprerekano dejstvo, da je tožnica izročila tožencema skoraj ves denar, ki ga je prejela kot kupnino za prodani vikend in stanovanje, katerega solastnica je bila do 2/3, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je šlo za dajatev, ki je vrednostno primerljiva s prenosom lastninske pravice na nepremičnini. Dejstvo, da je bila tožencema izročena vsota denarja, torej ne daje podlage za sklep, da ne gre za pogodbo o preužitku, pri čemer vztraja pritožba.

10. Brez pomena je tudi pritožbena navedba tožencev, da se je njuna obveznost iz dogovora izčrpala v zagotovitvi bivanja tožnici v njuni hiši, da pa o nudenju hrane in pomoči ni bilo dogovora. Prevzemnikova obveznost je namreč lahko le v zagotovitvi stanovanjskega prostora, čeprav pogodba o preužitku v praksi navadno vsebuje tudi ostale storitve in dajatve, ki so v 565. členu OZ naštete primeroma. Odločitev, katere od njih bodo stranke vključile v pogodbo o preužitku, je stvar njihove pogodbene avtonomije (3. člen OZ). Nedvomno je vsebina odvisna od zdravstvenega stanja in zmožnosti preužitkarja za skrb zase, ki se, kot je splošno znano, s starostjo zmanjšuje. Stališče, implicitno vsebovano v pritožbi, da dogovor o nudenju pomoči oziroma skrb za hrano pomeni bistveno sestavino pogodbe o preužitku, torej ne zdrži. V konkretnem primeru to pomeni, da ne glede na to, ali sta se toženca zavezala zagotoviti tožnici le prostor za bivanje v njuni hiši ali še kaj več, dogovor predstavlja pogodbo o preužitku.

11. Nasprotno pritožba utemeljeno opozarja na to, da notarsko overjena izjava (A6) ne zadosti obličnostnim zahtevam iz 567. člena OZ. Še manj izpolnjuje te zahteve ustno sklenjen dogovor, kar je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. To pa je bil razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti sklenjenega dogovora, kot posledica pa tudi zahtevku za vrnitev izročenega denarja (prvi dostavek 87. člena OZ).

12. Res je, da sodišče prve stopnje priče E. E. ni zaslišalo niti ni obrazložilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo, vendar s tem ni kršilo pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave oziroma 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženca sta dokazni predlog utemeljila s tem, da bi navedena priča povedala, da je tožnica sama izbrala, katero sobo bo uporabljala, da je bila zadovoljna z nastanitvijo in z obema tožencema, ki naj bi ji ves čas pomagala, ta dejstva pa za odločitev niso bila bistvenega pomena. Glede na zavzeto stališče, da je šlo za pogodbo o preužitku, ki ni bila sklenjena v ustrezni obliki, sodišču ni bilo treba ugotavljati, kako sta ravnala toženca in ali njuna ravnanja pomenijo hudo nehvaležnost, ki bi narekovala preklic darilne pogodbe, če bi šlo zanjo. Izvedba dokaza torej ni bila potrebna, zato z njegovo neizvedbo in izostankom izrecne obrazložitve njegove zavrnitve ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka.

13. Zatrjevano nasprotovanje med ugotovitvijo izpodbijane sodbe, da se je tožnica zavezala, da bo tožencema prenesla lastninsko pravico na nepremičninah, in trditvami tožnice ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč bi lahko kvečjemu pomenilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Za navedeno postopkovno kršitev bi šlo lahko le v primeru, če bi sodišče napačno povzelo vsebino dokaza, na kar merita toženca v pritožbi, sklicujoč se na vsebino dokumenta – preklic darilne pogodbe (B3). V njem je namreč zapisano, da je tožnica podarila prvemu tožencu denar od prodaje in ne nepremičnine. Brez dvoma kršitev ni podana, saj se v pritožbi izpostavljena ugotovitev sodišča nadaljuje z „oz. izročila celoten denarni znesek, pridobljen s prodajo lastnih nepremičnin“, poleg tega sodišče na več mestih v obrazložitvi (kot nesporno) ugotavlja, da je tožnica izročila tožencema znesek v višini 56.666,67 EUR.

14. Očitek na začetku pritožbe, ki po vsebini pomeni le prepis zakonske določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ne zahteva posebnega odgovora, pritožbeno sodišče pa tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ni našlo pomanjkljivosti, zaradi katerih sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti.

15. Prvostopenjsko sodišče tudi ni kršilo določb o prekluziji, saj je tožnica pravočasno – v tožbi – podala zadostne trditve, ki so bile podlaga za odločitev, da ustni dogovor predstavlja pogodbo o preužitku. Pritožbene trditve, da naj bi tožnica šele na drugem naroku navedla, da je ustna pogodba preužitek in ne darilna pogodba, nima nikakršne teže. Opredelitev, za katero vrsto pogodbe gre, namreč pomeni materialnopravni sklep oziroma navedbo pravne podlage za odločitev v tej zadevi, česar tožnici ne bilo treba navesti. Če se je tožnica do tega opredelila, pa ni bila časovno omejena na prvi narok, saj ne gre za navajanje dejstev, ki bi bilo podvrženo prekluziji. Ne glede na vse, pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da so pritožbene navedbe netočne, saj je tožnica že na prvem naroku 21. 11. 2013 za glavno obravnavo omenila pogodbo o preužitku.

16. Nenazadnje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh tožbenih zahtevkih. Tožnica je vložila primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sklenjenega ustnega dogovora, prvi podredni tožbeni zahtevek na razveljavitev ustne darilne pogodbe in drugi podredni tožbeni zahtevek za razvezo ustne darilne pogodbe. Vsak naslednji tožbeni zahtevek je bil vložen za primer, če bi sodišče zavrnilo predhodnega (tretji odstavek 182. člena ZPP). Ker je sodišče ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, pravilno ni odločalo o utemeljenosti ostalih dveh. Iz tega razloga je pravilno ugotovilo, da je tožnica uspela v celoti, kar je narekovalo odločitev, da sta ji toženca dolžna v celoti povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

17. Po povedanem niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Pravdni stranki nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženca s pritožbo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor tožnice, ki ni pripomogel k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, pa za odločitev v zadevi ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).