Jedro

Vrhovno sodišče trditve, da sklepanje o priporu temelji na nedovoljenih dokazih, upošteva samo, če gre za dokaze, ki so že na prvi pogled nedovoljeni.

Izrek

Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom Ks 319/2009 z dne 30.4.2009 zoper obdolžene B.Z., V.V. in D.M. (ter tudi F.Š.) za dva meseca podaljšal pripor, odrejen s sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju I Kpd 341/2009 z dne 3.4.2009 iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obdolženega V. pa tudi iz razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Vrhovno sodišče je po predlogu okrožne državne tožilke v Celju za podaljšanje pripora s sklepom II Kr 5/2009 z dne 24.6.2009 odločilo, da se pripor zoper vse obdolžence iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, zoper V.V. pa tudi iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, podaljša za tri mesece.

2. Zoper zgoraj navedeni sklep Vrhovnega sodišča je zagovornica obdolženega B.Z. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, zagovornici obdolženih V.V. in D.M. pa ocenjujeta, da zoper obdolženca niso podani zakonski razlogi za podaljšanje pripora. Zagovornice so predlagale, da se pripor zoper obdolžence odpravi oziroma da se nadomesti s hišnim priporom.

3. Na zahteve za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka N.F., ki meni, da zahteve niso utemeljene in jih je zato potrebno zavrniti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencem in njihovim zagovornicam, o katerem sta se izjavila le obdolženi D.M. in zagovornica obdolženega V.V. O odgovoru je obdolženi M. izjavil, da do sedaj zbrani dokazi v ničemer ne potrjujejo utemeljenosti suma ter da ni podana ponovitvena nevarnost, da so poročila tajnih policijskih delavcev neprepričljiva, zagovornica obdolženega V. pa je izjavila, da je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila zaradi kršitve kazenskega zakona iz 372. člena ZKP in ne zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

B.

5. Zagovornica obdolženega B.Z. je v zahtevi za varstvo zakonitosti, v kateri sicer ni določno opredelila, zaradi kršitve katere določbe kazenskega postopka jo vlaga, navedla, da po njeni oceni doslej zbrani dokazi ne potrjujejo utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, da se ni ukvarjal s preprodajo orožja, ampak ga je k temu nagovoril tajni policijski delavec, katerega izpovedba je netočna in neverodostojna. Glede očitane ponovitvene nevarnosti pa je vložnica zahteve navedla, da obdolžencu prodaja starin omogoča preživetje in zadovoljiv standard, zaradi česar se mu ni potrebno ukvarjati s preprodajo orožja. Vložnica opozarja tudi na obdolženčevo slabo zdravstveno stanje, saj naj bi imel nekatere kronične bolezni, hipertenzijo, srčno popuščanje, povišan holesterol in druge, v času izvajanja pripora pa se mu je stanje še poslabšalo. Kardiolog mu je predpisal terapijo z zdravili in izogibanje stresnim situacijam, poleg tega je bil napoten na kolonoskopijo in pregled k psihiatru, ob opravljeni urgentni gastroskopiji v bolnišnici dne 30.9.2009 mu je bila predpisana povečana doza zdravil, žolčna dieta ter ultrazvok trebuha. Sodišče bi moralo po stališču vložnice opraviti poizvedbe o obdolženčevem zdravstvenem stanju.

6. Po pregledu izpodbijanega sklepa je moč ugotoviti, da je Vrhovno sodišče preizkušalo utemeljenost suma ter zaključilo, da je ta še vedno podan ter da do sedaj izvedeni dokazi utemeljenosti suma niso v ničemer omajali. Vrhovno sodišče je prav tako preizkušalo obstoj pripornih razlogov, neogibnost in sorazmernost pripora glede vsakega obdolženca in ob ugotovitvi, da so ti razlogi še vedno podani, odločilo, da podaljša pripor zoper vse obdolžence.

7. Vložnica zahteve s podajanjem lastne ocene utemeljenosti suma, da je obdolženega Z. k storitvi kaznivega dejanja nagovoril tajni policijski delavec, izpovedbi katerega ne gre verjeti, ter da obdolžencu za preživetje zadošča prodaja starin uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Po oceni Vrhovnega sodišča je obdolžencu v priporu zagotovljena tudi ustrezna zdravstvena oskrba, kot je bilo obširno pojasnjeno že v sklepu Okrožnega sodišča v Celju Ks 319/2009 z dne 30.4.2009. 8. Zagovornica obdolženega D.M. je v zahtevi za varstvo zakonitosti, v kateri ni pojasnila, zaradi katere kršitve jo je vložila, navedla, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji, glede katerih ni nobenega dokaza razen poročil o tajnem delovanju in navideznem odkupu, pri katerem obdolženec niti ni sodeloval, navedbe v poročilih pa so po stališču vložnice neresnične. Nadalje vložnica zahteve analizira izpovedbo tajne policijske delavke in zagovor A.K. ter navede, da je bil Š. tisti, ki je dostavil orožje ter prevzel plačilo. S takšnim zatrjevanjem vložnica ne more uspeti, saj podaja lastno oceno do sedaj zbranih dokazov, iz tega razloga pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Vložnica zahteve tudi dvomi v zakonitost ukrepov tajnega delovanja, tajnega opazovanja, nadzora telekomunikacij in navideznega odkupa, ker za nobenega od teh ukrepov naj ne bi bil izpolnjen pogoj utemeljenosti suma oziroma so bili zoper obdolženca odrejeni, še preden so zoper njega obstajali utemeljeni razlogi za sum. Dokazi, pridobljeni na podlagi omenjenih ukrepov, so zato po stališču vložnice nezakoniti. Vložnica tudi glede teh navedb podaja lastno dokazno oceno do sedaj zbranih dokazov, s čimer ponovno uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče bi trditve, da sklepanje o priporu temelji na nedovoljenih dokazih, upoštevalo samo, če bi šlo za dokaze, ki so že na prvi pogled nedovoljeni, tega pa vložnica ni izkazala. Po oceni vložnice za obdolženega D.M. tudi ni podana ponovitvena nevarnost, ki je utemeljena predvsem z obdolženčevim razlaganjem tajnima delavcema, ki pa bi lahko stvari priredila tudi po svoje. Vložnica izpodbijanemu sklepu očita, da ne vsebuje konkretne navedbe o tem, da naj bi obdolženec tajni delavki govoril o utečeni mreži dobaviteljev iz Republike Hrvaške. Zaradi obdolženčevega ravnanja tudi ni bila ogrožena varnost ljudi, izpodbijani sklep pa tudi ne vsebuje razlogov o konkretni nevarnosti, da bo obdolženec ponovil očitano kaznivo dejanje. Obdolženec je redno zaposlen, za delo prejema redno plačilo, velja za nekaznovanega, izvrševanje kaznivih dejanj pa mu ne predstavlja načina življenja. Po stališču vložnice Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu naj ne bi upoštevalo, da je isti učinek moč doseči tudi z milejšim ukrepom – vložnica namreč meni, da bi zoper obdolženca zadoščal ukrep hišnega pripora.

9. Vrhovno sodišče je v izpodbijanem sklepu glede ponovitvene nevarnosti za obdolženega M. zaključilo, da nima premoženja, da mu izvrševanje prometa z orožjem predstavlja vir zaslužka, da je kriminalno dejavnost izvrševal kot član mreže in da je tajnima delavcema policije med ponujanjem različnega orožja in eksploziva govoril o utečeni mreži dobaviteljev iz Republike Hrvaške. Ob povedanem zatrjevanje vložnice, da izpodbijani sklep ne vsebuje konkretnih razlogov o ponovitveni nevarnosti, ni utemeljeno. Vrhovno sodišče pa je v izpodbijanem sklepu preizkušalo tudi, ali bi za obdolženca prišel v poštev milejši ukrep, ter zaključilo, da je glede na njegovo odločenost za izvrševanje kaznivih dejanj velike teže, nevarno, da bi tovrstna kazniva dejanja ponavljal, če bi bil na prostosti (sklep, točka 14), poleg tega pa glede na ugotovljene subjektivne okoliščine v zvezi z obdolženci ni mogoče pričakovati, da bi prostovoljno spoštovali omejitve, povezane z milejšimi ukrepi (sklep, točka 15).

10. Tudi zagovornica obdolženega V.V. v zahtevi za varstvo zakonitosti ni konkretizirala kršitve, zaradi katere je vložila zahtevo. V zahtevi je navedla, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji, glede katerih ni nobenega dokaza, razen poročil o tajnem delovanju in navideznem odkupu, pri katerem obdolženec niti ni sodeloval. Vložnica zahteve v nadaljevanju podaja svojo dokazno oceno izpovedb tajnih policijskih delavcev in M.L. Takšne navedbe predstavljajo nedovoljeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar, kot je bilo v tej odločbi že večkrat pojasnjeno, po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti je obdolženčeva zagovornica navedla, da njegovo življenje ne kaže na nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, saj je redno zaposlen in za svoje delo redno prejema plačilo, ima tudi svojo stanovanjsko hišo, prav tako je zaposlena tudi njegova žena, zato mu izvrševanje kaznivih dejanj ne predstavlja vira zaslužka. Vrhovno sodišče je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da je obdolženi V., ki je državljan Hrvaške, iz Republike Hrvaške dobavljal orožje obdolženemu Z., glede na način dobave je moč sklepati, da je bil to utečen način, in da delovanje v združbi skupaj s težo očitanega dejanja in podatki o njegovem prejšnjem življenju dajejo podlago za sklep, da je nevarno, da bi obdolženec na prostosti tovrstna kazniva dejanja ponavljal. Podajanje lastnih ocen v zvezi z zaključkom Vrhovnega sodišča, da je pri obdolženem V. podana nevarnost ponovitve dejanja, ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člen ZKP). Tudi zagovornica obdolženega V. ocenjuje, da pripor ni neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi in potek kazenskega postopka, zaradi česar bi zadoščal hišni pripor. V izpodbijanem sklepu je Vrhovno sodišče ugotovilo, da teža dejanj, ki so predmet kazenske preiskave, ter ugotovljene subjektivne okoliščine v zvezi s pripornimi razlogi kažejo na neogibnost pripora za zagotovitev varnosti ljudi in obdolženčevo navzočnost v kazenskem postopku ter da glede na obdolženčeve subjektivne okoliščine ni moč pričakovati prostovoljnega spoštovanja omejitev, povezanih z milejšimi ukrepi.

11. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahteve zagovornic obdolžencev za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljene.