Jedro

Obrazložitev prvostopenjske sodbe mora vključevati argumentirano stališče sodišča o navedbah strank v postopku, ki se tičejo bodisi dejanske podlage zahtevka, bodisi njegove materialnopravne podlage, bodisi procesne predpostavke za odločanje v zadevi.

Ker v sodbi sodišča prve stopnje ni vsebovana celovita in argumentirana presoja ravnanj strank in sodišča v zvezi z navedbami o vlaganjih in ker sta toženca navedla v pritožbi navedene vsebinske argumente za nasprotno stališče, kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje, je odgovor pritožbenega sodišča, ki se izraža v „posnemanju“ razlogov prvostopenjske sodbe, pomanjkljiv in pomeni kršitev dolžnosti do opredelitve do strankinih navedb.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, v katerem se nanašata na obveznost plačila 3.048.680,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2004 do plačila, in glede stroškov postopka razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za izpraznitev nepremičnine, parc. št. 407, vl. št. 49 in 50, k. o. ... in na tej parceli zgrajene enodružinske stanovanjske hiše, ter za njeno izročitev v roku 90 dni od pravnomočnosti sodbe in za plačilo 3.048.680,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2004 do plačila. V delu, v katerem je tožnik zahteval izpraznitev in izročitev nepremičnine v roku 30 dni, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da sta toženca dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da toženca sama nosita svoje pritožbene stroške.

3. Toženca v reviziji uveljavljata razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdita, da so si razlogi sodbe sodišča prve stopnje med seboj v nasprotju in je zato podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Najprej je sodišče navedlo, da je med pravdnima strankama nesporno, da je tožnik lastnik sporne nepremičnine, nato pa je v naslednjem odstavku pojasnilo, da med strankama ni spora o tem, da med njima ni bila sklenjena najemna pogodba, saj obe stojita na stališču, da sta lastnika nepremičnine. Stališče pritožbenega sodišča, da nepotrebno ugotavljanje lastništva ne more predstavljati bistvene kršitve določb postopka, bi vzdržalo le, če med strankama dejansko ne bi bilo sporno, kdo je lastnik nepremičnine, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo. Podano priznanje o lastništvu se je nanašalo le na okoliščino, kdo je bil v tistem trenutku vknjižen v zemljiški knjigi. Ugotovitev sodišč, da sta toženca uporabljala nepremičnino v slabi veri, ne drži. Pokojna M. T. jima je izrecno pojasnila, da je darilna pogodba, sklenjena s tožnikom, razvezana, o tem pa je tekel tudi sodni postopek. Sodišči bi morali v skladu z 9. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) šteti, da sta bila dobroverna. Ker sta bila dobroverna lastniška posestnika, na podlagi 95. člena SPZ nista bila dolžna plačati ničesar iz naslova uporabe stvari. Sklicevanje izpodbijane sodbe na načelo zaupanja v zemljiško knjigo je napačno, ker vnaprej izključuje vsakršno dobrovernost glede lastništva nepremičnin. Revidenta se nadalje ne strinjata s stališčem sodišč v zvezi s pobotnim ugovorom. Glede na to, da je tožnik izjavo o pobotu sprejel in na tej podlagi skrčil zahtevek, je bila očitno podana na ustrezen in na za tožnika razumljiv način. Med strankama je bilo tudi povsem jasno, da je podan do višine tožbenega zahtevka. To izhaja tudi iz tožnikovih dejanj, s katerimi je delno priznal pobotni ugovor, v ostalem pa vztrajal pri tožbi. Da je bil pobotni ugovor podan jasno in izrecno, pa nenazadnje izhaja tudi iz ravnanj sodišča, ki je v zvezi s tem izvajalo dokazni postopek. Sporno stališče predstavlja za toženca sodbo presenečenja. Če bi sodišče zavzelo stališče, da pobotni ugovor ni dovolj konkretiziran, bi ga zagotovo (ponovno) podrobneje opredelila. Ker ju sodišče na to ni opozorilo, je kršilo določbo 285. člena ZPP o materialnem procesnem vodstvu. Nazadnje še trdita, da bi moralo sodišče upoštevati korist, ki jo je imel tožnik od tega, ker sta toženca uredila okolico.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je glede odločitve o denarnem zahtevku utemeljena, v ostalem pa ne.

6. V izpodbijanih sodbah je bilo ugotovljeno, da sta tožnik in njegova sedaj pokojna žena s sedaj pokojnima M. T. in Š. T. 10. 12. 1979 sklenila darilno pogodbo, katere predmet je bila sporna nepremičnina in na podlagi katere je bila vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve v korist tožnika in njegove žene, da je M. T. v letu 1992 proti tožniku vložila tožbo za razvezo darilne pogodbe in da je bil zahtevek dne 21. 3. 2002 pravnomočno zavrnjen, da je M. T. 31. 3. 1993 s tožencema sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero se je kot odmeno za preživljanje zavezala tožencema izročiti sporno nepremičnino, da sta toženca po sklenitvi pogodbe pričela uporabljati sporno nepremičnino in sta jo ob zaključku glavne obravnave še uporabljala.

7. Za materialnopravno pravilnost odločitve o ugoditvi zahtevku za izpraznitev in izročitev sporne nepremičnine zadostuje ugotovitev, da je tožnik zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine. Pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki je bila sklenjena potem, ko je prejšnja lastnica že veljavno razpolagala z nepremičnino, ne more predstavljati podlage, na kateri bi se toženca mogla upreti takemu zahtevku, postavljenem potem, ko je prvi pridobitelj že uspel z vknjižbo lastninske pravice na svoje ime. Vprašanje, ali sta bila ob sklenitvi pogodbe v dobri veri ali ne, za odločitev o navedenem delu zahtevka ni pomembno. Četudi bi bilo zatrjevano nasprotje med razlogi sodbe, podano, po navedenem ne more predstavljati bistvene kršitve določb postopka.

8. Odločitev o denarnem zahtevku je sodišče oprlo na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o neupravičeni obogatitvi. V tem okviru so ugotovitve o pošteni oziroma nepošteni uporabi tuje nepremičnine v svojo korist relevantne le glede teka zamudnih obresti in vračanja plodov (219. člen v zvezi z 214. členom ZOR) in so zato glede na postavljeni zahtevek v obravnavani zadevi nepomembne. Četudi bi bilo treba o postavljenem zahtevku odločiti na podlagi določb o stvarnopravnih reparacijah (upoštevaje prehodno določbo 268. člena SPZ bi prišle v poštev določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – v nadaljevanju ZTLR), so očitki o materialnopravni zmotnosti stališča, da sta bila toženca nedobroverna posestnika, neutemeljeni. Posest je namreč dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Na podlagi ugotovitev, (1) da se tožba nanaša na obdobje po smrti M. T., ko toženca nista več mogla imeti njenega dovoljenja za uporabo nepremičnine, (2) da toženca nista bila vknjižena kot lastnika ter (3) da sta sama navedla, da sta vedela za predhodno razpolaganje T. s sporno nepremičnino in da teče spor o razvezi te pogodbe, je stališče pritožbenega sodišča o neutemeljenem sklicevanju na domnevo o dobroverni posesti pravilno.

9. Utemeljen pa je očitek bistvene kršitve določb postopka v zvezi z odgovorom sodišč na navedbe tožencev o vlaganjih v sporno nepremičnino. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da bi morala toženca, če sta želela z navedbami o vlaganjih poračunati uporabnino, podati vsaj ustrezen pobotni ugovor, s katerim bi eventuelno dosegla pobotanje dolgovane uporabnine z nujnimi stroški obnove, da bi moral biti tak pobotni ugovor postavljen na izrecen način, ena stranka bi ga morala drugi jasno izraziti, v njem pa bi moral biti izrecno naveden znesek, ki ga uveljavljata v pobot. Ker tega nista storila, navedbe o vlaganjih ne morejo vplivati na drugačno presojo. Sodišče druge stopnje je v odgovoru na pritožbene očitke o nepravilnosti odločitve sodišča prve stopnje "v celoti povzelo" pravilne razloge sodišča prve stopnje glede neustreznosti pobotnega ugovora, kakor sta ga podala toženca. Opisana obrazložitev sodb ob upoštevanju procesnih dejanj strank in postopanja sodišča predstavlja kršitev določb ZPP o obrazložitvi odločb sodišč druge in prve stopnje.

10. Zahteva po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji sodnih odločb je po ustaljeni ustavnosodni presoji bistven sestavni del poštenega postopka. Obrazložitev mora biti taka, da stranka lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, oziroma da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. V postopnem izgrajevanju vsebine tega vidika poštenega sojenja, v katerem je bila obrazložitev obravnavana v funkciji pravice do izjave, pravice do pritožbe in pravice do javnega sojenja, je Ustavno sodišče v odločbi Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/2010) zavzelo stališče, da pravica do obrazložene sodne odločbe predstavlja samostojen sestavni del pravice do poštenega sojenja. Iz obrazložitve mora biti razvidno, da se je sodišče seznanilo in obravnavalo tudi argumente stranke, katere zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno. Na njeni podlagi mora biti možna presoja o razumnosti sprejete odločitve.

11. V tej luči je treba razumeti določbi četrtega odstavka 324. člena ZPP o vsebini obrazložitve prvostopenjske sodbe in prvega odstavka 360. člena ZPP o vsebini obrazložitve drugostopenjske odločbe. Za zagotovitev učinkovite pravice do pritožbe in pravice do izjave ne zadošča, da so v prvostopenjski sodbi povzete trditve strank, navedena dejstva, izvedeni dokazi in uporabljena pravna pravila, kot bi morda izhajalo iz besedila četrtega odstavka 324. člena ZPP. V njej morajo biti navedena dejstva, ki so bila odločilna za presojo, ter argumentirano stališče o tem, katera dejstva so dokazana in katera ne, in o tem, katero pravno pravilo je treba uporabiti pri odločanju. Obrazložitev mora vključevati argumentirano stališče sodišča o navedbah strank v postopku, ki se tičejo bodisi dejanske podlage zahtevka, bodisi njegove materialnopravne podlage, bodisi procesnih predpostavk za odločanje v zadevi.

12. Vrhovno sodišče v ustaljeni praksi zavzema stališče, da je standard obrazloženosti odločb pritožbenega sodišča nižji od standarda obrazloženosti prvostopenjskih odločb. Razloga sta predvsem v tem, da je smisel obrazložitve v zagotovitvi učinkovite pritožbe, ki zoper odločbe pritožbenega sodišča ni predvidena, in v nesmotrnosti ponavljanja razlogov o spornih vprašanjih, kadar se pritožbeno sodišče strinja s tistimi, ki so navedeni v prvostopenjski odločbi. Dolžnost do opredelitve obstaja samo kot odgovor na strankino aktivnost, kot odsev strankinih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč, pogledov in razlag. Zahtevani standard tako ne terja podrobnega obravnavanja vseh, tudi minucioznih, pravno povsem zgrešenih in očitno neutemeljenih ter nesmiselnih pritožbenih argumentov. Ker pa ima stranka tudi od pritožbenega sodišča pravico zahtevati, da ji predstavi svoje razmišljanje in razloge za svojo odločitev v meri, ki bo omogočala presojo, ali naj se z odločitvijo strinja ali ne, mora biti tudi iz njegove odločbe razvidno, da se je sodišče z njenimi navedbami seznanilo in se do njih opredelilo.(1) Zahteve po obrazloženosti pritožbene odločbe so torej milejše le, kadar in kolikor so razlogi prvostopenjske sodbe razumni, izčrpni, prepričljivi in pravilni ter je v njih vsebovan odgovor na pritožbena naziranja pravdnih strank. V nasprotnem primeru morajo biti tudi v pritožbeni odločbi jasno in konkretno navedeni razlogi, ki utemeljujejo stališče instančnega sodišča bodisi o utemeljenosti bodisi o neutemeljenosti pritožbenih navedb.(2)

13. Tek postopka v relevantnem delu je bil naslednji: tožnik je v tožbi zahteval izpraznitev in izročitev nepremičnine ter plačilo škode, ki mu je nastala zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine in ki jo je ocenil na 600.000 SIT, toženca sta v odgovoru na tožbo navedla, da ne zasedata hiše brez pravne podlage (ker razpolagata s pogodbo o dosmrtnem preživljanju) in da sta v soglasju z M. T. izvedla vlaganja, s katerimi sta izboljšala in povečala vrednost hiše in jo ves čas redno vzdrževala ter s tem ohranjala njeno osnovno vrednost ter predlagala zavrnitev zahtevka, tožnik je nasprotoval trditvam o pravnem naslovu in navedel, da imata toženca le pravico do povrnitve potrebnih stroškov, ki bi jih imel tudi on, do povrnitve koristnih stroškov pa le, če so koristni zanj in do višine dejanskih izdatkov, nimata pa pravice do stroškov zaradi olepšanja stvari, sodišče je po založitvi predujma vsake od strank postavilo izvedenca za dokazovanje tožnikovih trditev o višini povračila za uporabo nepremičnine (v nadaljevanju uporabnine) in za dokazovanje trditev tožencev o naravi in višini vlaganj, tožnik je po prejemu izvedenskega mnenja navedel, da priznava obstoj koristnih vlaganj v določeni vrednosti, po drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja je tožnik navedel, da iz naslova vlaganj priznava določen znesek, da ne priznava vlaganj v določenem znesku, da zahteva uporabnino v določenem mesečnem znesku; na podlagi tega je naredil izračun dolgovanega zneska in temu prilagodil postavljeni zahtevek, iz vloge tožencev, vložene po drugi dopolnitvi mnenja, izhaja, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker (ob upoštevanju izvedenskega mnenja) vrednost vlaganj presega vrednost zapadle uporabnine, na zadnji obravnavi je tožnik vztrajal pri zadnjem zahtevku, nato pa predlagal poravnavo v smislu izpraznitve nepremičnine in umika denarnega zahtevka; ko se toženca nista strinjala, je podal nov izračun kot podlago za plačilo zahtevanega zneska, v katerem je upošteval vrednost vlaganj v določeni višini; toženca sta (med drugim) vztrajala, da se upošteva vrednost vseh vlaganj.

14. Na sprva nekonkretizirano postavljen ugovor ugasle pravice je tožnik (1) v prvem odzivu na splošno priznal obstoj pravice tožencev do povrnitve vrednosti določenih vlaganj, (2) po prejemu izvedenskega mnenja navedel, da priznava obstoj vlaganj v določeni vrednosti, (3) po dopolnitvi izvedenskega mnenja navedel, da priznava obstoj vlaganj v določeni (višji) vrednosti in ob upoštevanju te navedbe na novo postavil tožbeni zahtevek, (4) na zadnjem naroku za glavno obravnavo vztrajal pri tako postavljenem zahtevku in predlagal sklenitev sodne poravnave, in (5) ko ta ni uspela, vztrajal pri nazadnje postavljenem zahtevku s tem, da je podal drugačen preračun kot podlago zahtevanega zneska. Sodišče je na podlagi nekonkretiziranega ugovora ugasle pravice (1) tožencema naložilo založitev sorazmernega dela stroškov za izvedbo dokaza z izvedencem, (2) postavilo izvedenca in mu dalo (tudi) nalogo, naj ugotovi vrednost koristnih vlaganj, (3) izvedencu naložilo dopolnitev izvedenskega mnenja tudi glede na pripombe strank v zvezi z obsegom in vrednostjo vlaganj in (4) izvedensko mnenje z dopolnitvami v celoti vključilo v dokazni postopek. Toženca sta sproti zavzemala obrazložena stališča tako glede tožnikovih navedb kot glede izvedenskega mnenja in njegovih dopolnitev ter ves čas vztrajala pri zavrnitvi zahtevka.

15. Sodišče je torej vodilo postopek, kot da bi bil podan ugovor neobstoja terjatve zaradi pobota, sposoben za presojo o njegovi utemeljenosti. Procesna ravnanja vsake od strank utemeljujejo sklep, da sta izhajali iz enakega prepričanja. Njuno ravnanje oziroma odzivanje v postopku kaže njuno enotno pričakovanje, da bo s sodno odločbo razrešeno na eni strani vprašanje obveznosti tožencev do tožnika iz naslova uporabe nepremičnine in na drugi strani vprašanje obveznosti tožnika do tožencev iz naslova vlaganj v nepremičnino v obdobju, ko sta jo uporabljala. V takem položaju je dolžnost materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) sodišču narekovala, da najkasneje potem, ko na zadnjem naroku ni bil dosežen dogovor o sklenitvi sodne poravnave, opozori na pomanjkljivosti, ki so po njegovem stališču ovirale obravnavanje ugovora po vsebini ter s postavitvijo ustreznih vprašanj strankam odpravi morebitne nejasnosti glede pomena njunih procesnih dejanj in danih navedb. Če je zavzelo stališče, da toženca ne bi mogla uspeti niti z ustrezno opredeljenim (pobotnim) ugovorom, pa bi moralo ovrednotiti ravnanje strank v postopku in zavzeti stališče o utemeljenosti njihovih navedb. Sodišče se nasprotno ni opredelilo do utemeljenosti ugovora pobota (v materialnem smislu in ob predpostavki, da bi bil postavljen kot procesni ugovor), niti ni ovrednotilo tožnikovega "priznanja" dela terjatve, ki sta jo uveljavljala toženca, in tožnikovega ravnanja na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ko je sprva izhajal iz tega, da obstaja terjatev tožencev v določeni višini, nato pa je svoje stališče spremenil in postavil izračun, izhajajoč iz terjatve tožencev v drugačni višini. Nenazadnje je zanemarilo okoliščino, da iz parametrov, ki jih je tožnik upošteval pri izračunu, ne izhaja terjatev v višini postavljenega zahtevka. Obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, iz katere izhaja le, da ugovor ni bil postavljen tako, da bi bil sposoben za obravnavanje, je po navedenem izrazito pomanjkljiva in predstavlja kršitev dolžnosti sodišča do opredelitve glede strankinih navedb (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

16. Tako pomanjkljiv odgovor, na katerega sta izrecno in obrazloženo opozorila toženca v pritožbi, je zahteval, da sodišče druge stopnje navede razloge, ki utemeljujejo njegovo strinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, in razloge, zaradi katerih so pritožbene navedbe neutemeljene. Zgolj "povzemanje" razlogov sodišča prve stopnje je nezadostno iz dveh razlogov: ker v sodbi ni vsebovana celovita in argumentirana presoja ravnanj strank in sodišča v zvezi z navedbami o vlaganjih in ker sta toženca v pritožbi navedla vsebinske argumente za svoje nasprotno stališče, ki v sodbi sodišča prve stopnje niso bili obravnavani. Tako prazna obrazložitev izpodbijane sodbe ne omogoča presoje, ali naj se stranka z njo strinja ali ne. Ob dejstvu, da pritožbeni argumenti tožencev niso niti povzeti v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pa se poleg tega poraja utemeljen dvom, ali jih je sodišče sploh upoštevalo. Iz navedenega izhaja, da sodba pritožbenega sodišča ni le spregledala pomanjkljive obrazložitve prvostopenjske sodbe (kar bi narekovalo njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje), ampak je tudi sama obremenjena z enako kršitvijo.

17. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo ter sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, v katerem je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku za plačilo denarnega zneska, ter odločitev o stroških postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Nadaljnji napotki niso potrebni, ker so razvidni iz gornje obrazložitve.

18. Ker je bilo treba izpodbijani sodbi razveljaviti zaradi bistvene kršitve določb postopka, to pa bo narekovalo tudi ponovno presojo o tožnikovem denarnem zahtevku, se v presojo o utemeljenosti navedb v zvezi z neupoštevanjem koristi, ki jih ima tožnik iz naslova ureditve okolice na stroške tožencev, ni bilo treba spuščati.

19. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. npr. sklep II Ips 465/99 z dne 16. 3. 2000 in sodbe II Ips 713/2003 z dne 10. 2. 2005, II Ips 201/2005 z dne 23. 3. 2006, II Ips 724/2005 z dne 22. 2. 2007 in II Ips 721/2005 z dne 31. 1. 2008. Op. št. (2): V enakem smislu tudi prej navedena odločba Ustavnega sodišča Up-147/09 ter odločbi Up-162/09 z dne 16. 12. 2010 (Uradni list RS, št. 3/2011) in Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/2009).