Jedro

V lokacijski dokumentaciji, ki je podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja, se morajo upoštevati vsi pogoji in merila PUP, ki urejajo območje konkretne lokacije.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 25.11.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Sekretariata za urejanje prostora občine z dne 21.6.1993, s katero je bilo izdano investitorjema lokacijsko dovoljenje za nadomestni stanovanjski objekt s trgovino z živili in gostinskim lokalom na zemljišču parc. št. 2440/1 v skladu s pogoji lokacijske dokumentacije z dne 12.2.1993 in 6.4.1993, ki je sestavni del dovoljenja. V obrazložitvi navaja, da predlagana lokacija leži v območju VS-1/7-1, katero ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih (v nadaljevanju PUP, Uradni list SRS, št. 6/88, RS 40/92) in sicer delno v varovalnem pasu Dolenjske ceste M - 1 in delno v morfološki enoti z oznako 3 A/1. V varovalnem pasu ceste je dovoljena tudi gradnja novih objektov v skladu s prometno-tehničnimi predpisi in v soglasju z upravljalcem ceste. V obravnavani zadevi sta bili dani soglasji cestnega podjetja z dne 7.1.1993 in Oddelka za promet iz zveze pri Mestnem sekretariatu za komunalno gospodarstvo, promet in zveze z dne 18.1.1993. Iz soglasja sanitarne inšpekcije tudi izhaja, da z gradnjo ne bodo prizadeti javni interesi. Glede ostalih tožbenih ugovorov pa se sklicuje na razloge odločbe prve stopnje, v kateri je organ prve stopnje pravilno presodil vse navedbe tožeče stranke.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge kršitve pravil postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi navaja, da je sporni objekt že zgrajen na parc. št. 2440/1, ki leži znotraj rezervata magistralne ceste, kar je razvidno tudi iz lokacijske dokumentacije. Tega opozorila tožena stranka ni preverila. Ta del obravnava deloma kot varovalni pas obstoječe Dolenjske ceste, delno pa kot rezervat za prehrambeno-trgovski center. Sporni objekt je stanovanjska hiša, kateri sta samo investitorja pripisala še poslovni namen. Pri tem sta oba organa prezrla, da trgovsko-gostinska dejavnost ni isto kot prehrambeno-trgovski center in v lokacijskem dovoljenju tudi niso navedeni podatki o zmogljivosti objekta. Investitorja tudi ne razpolagata s celotnim zemljiščem, na katerem je predvidena gradnja, pri čemer tožena stranka ni preverjala skladnosti katastrskega načrta, načrta predvidene rabe površin in načrta gradbenih parcel z dokumentom o razpolaganju. Oba upravna organa tudi nista upoštevala, da bodo z gradnjo prizadeti interesi sosedov. Pristojnosti sanitarnega inšpektorja pa tudi ni mogoče razširiti na celovito varovanje javnega interesa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Investitorja kot prizadeti stranki v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo navajata, da je organ prve stopnje upošteval vse pripombe tožeče stranke. Z gradnjo ni tangirana posestna meja. Gradbeni poseg je predviden na zemljišču parc. št. 2440/1, na katerem sta investitorja izkazala pravico razpolaganja z zemljiškoknjižnim izpiskom. Na parceli gasilskega društva stoji objekt za potrebe gasilstva in ne stanovalcev. Smiselno predlagata, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po lokacijski dokumentaciji gre v obravnavani zadevi za legalizacijo stanovanjsko-poslovnega objekta na zemljišču parc. št. 2440/1. Tožena stranka ugotavlja, da sporno zemljišče leži v območju urejanja VS- 1/7 in po že cit. odloku o PUP delno leži v varovalnem pasu Dolenjske ceste M-1 in delno v morfološki enoti z oznako 3 A/1, vendar ne pove, na podlagi katerih dokazov je sprejela to odločilno dejansko ugotovitev. Organ prve stopnje pa se glede tega sklicuje na "grafično situacijo PUP". V tekstualnem delu lokacijske dokumentacije je sicer navedeno, da je priložen tudi izsek iz PUP v merilu 1 : 1000, vendar je le-ta brez legende in skoraj nečitljiv. Zato ni mogoče preveriti navedene dejanske ugotovitve. Ne da bi se sodišče spuščalo v to, ali je lokacijsko dokumentacijo izdelala pristojna upravna organizacija iz 66. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in 26/90), pa sodišče ugotavlja, da je ugotovitev tožene stranke, da obravnavano zemljišče parc. št. 2440/1 leži delno v varovalnem pasu Dolenjske ceste v nasprotju z zazidalno situacijo v lokacijski dokumentaciji, v kateri je na tem zemljišču zarisan "s.v. rob rezervata magistralne ceste po v DP." Zato je ta tožbeni ugovor utemeljen, saj je od rešitve tega vprašanja odvisno, če je gradnja možna. V rezervatih prometnic, za katero se bo izdeloval lokacijski načrt, so namreč dovoljena le tekoča vzdrževalna dela na obstoječih objektih (1. odstavk 18. člena PUP). Prav tako tožena stranka samo ugotavlja, da del zemljišča leži v območju 3 A/1, ki se ohranja kot rezervat za prehrambeno-trgovski center (50. člen), vendar ne obrazloži, na kakšni podlagi je zaključila, da je v tem območju dovoljena tudi gradnja stanovanjsko-poslovnega objekta. V odločbi prve stopnje, na razloge katere se tožena stranka sklicuje, pa organ prve stopnje samo ugotavlja, da obravnavana gradnja ne ovira morebitno realizacijo predvidenega trgovskega centra, ne da bi navedel, na kakšni podlagi zaključuje, da je dovoljena tudi takšna gradnja. Zato v tem delu izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Ostali tožbeni ugovori niso utemeljeni. V lokacijski dokumentaciji so navedeni podatki o zmogljivosti poslovnega dela objekta. Z zemljiškoknjižnim izpiskom sta investitorja tudi izkazala pravico razpolaganja na obravnavanem zemljišču parc. št. 2440/1. S tem je v skladu z določbo 53. člena cit. zakona izkazana pravica razpolaganja. Ker tožeča stranka ni obrazložila, v čem naj bi bili z gradnjo konkretno prizadeti njeni interesi, sodišče tega pavšalnega ugovora ni moglo presoditi. Seveda pa tožeča stranka lahko uveljavlja le prizadetost lastnih interesov in ne tudi drugih sosedov.

V dopolnjenem postopku bo torej potrebno točno ugotoviti območje, v katerem leži sporna lokacija, saj je od tega odvisno, ali in kakšna gradnja je dopustna. O tem morajo biti jasni in nedvoumni podatki in dokazi v lokacijski dokumentaciji, ki je podlaga za lokacijsko dovoljenje (2. odstavek 54. člena in 55. člen zakona).

Ker je dejansko stanje glede odločilnih dejanskih okoliščin pomanjkljivo ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije smiselno uporabilo kot republiški predpis (Uradni list RS, št. 1/91-I).