Jedro

Izpodbijana pogodba, ki je obremenjena z napako volje ima pravni učinek in obvezuje stranko, dokler se z konstitutivno sodno odločbo ne razveljavi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izreku pod točko 1. v drugi alineji spremeni tako, da se glasi: "-od dela glavnice 8.500,00 DEM od 15.9.1997 do plačila." V ostalem se pritožba zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno (skoraj v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo tožencu v plačilo 92.200 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z obrestmi po obresti meri, ki jo v kraju izpolnitve na nenamenske vpogledne hranilne vloge v DEM priznavajo poslovne banke in sicer do dela glavnice v znesku 8.700 DEM od 30.8.1997 do 14.9.1997, od dela glavnice 17.200 DEM od 15.9.1997 do plačila, od dela glavnice 25.000 DEM od 30.11.1997 dalje do plačila in od dela glavnice 50.000 DEM od 30.12.1997 do plačila, v 15 dneh ter mu naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 412.860,00 SIT, v 15 dneh.

Predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks pa zavrnilo.

Zoper sodbo se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal ugoditev pritožbi in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V obrazložitvi očita sodišču prve stopnje površen pregled celotne zadeve, saj naj bi iz predloženih potrdil o vračilih bilo razvidno, da je tožniku vrnil najmanj 15.000 DEM, ne pa do dne 2.8.1997 le 9.700 DEM, kot je to bilo razvidno iz toženčevih zapiskov o dinamiki plačil do dne 15.5.1996. Prvostopno sodišče tudi ni ocenilo potrdila z dne 15.5.1996, po katerem naj bi bil del dolga že vrnjen, ni se opredelilo do toženčevih pojasnil o oderuških obrestih, s katerimi je tožnik pogojevala vračilo kredita. Tudi dogovor - sporazum z dne 13.6.1996, s katerim sta pravdni stranki uskladili dolgovani znesek na 80.000 DEM, naj bi dokazoval, da tožencu nikoli ni bilo posojenih 100.000 DEM. Opozarja, da njegov dolg na dan 2.8.1997 ni mogel znašati 95.000 DEM, če pa je do tega datuma tožniku vrnil najmanj 9.700 DEM oziroma 14.700 DEM, upoštevaje potrdilo z dne 3.10.1996, kar pa dokazuje, da je zadnji aneks z dne 2.8.1997 podpisal pod prisilo in je zato neveljaven. Da je tožnik grozil tožencu in njegovi družini dokazuje tudi pismo z dne 26.9.1997. Poleg tega naj bi sodišče potvarjalo toženčeve izjave, podane na zapisnik, mu ne dovolilo postavljati vprašanj tožniku, brez kakršnekoli obrazložitve pa tudi ni ugodilo toženčevi prošnji za preložitev obravnave, da bi si zaradi zapletenosti zadeve poiskal odvetnika.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in je v tem delu pritožba neutemeljena. Pravna podlaga za vtoževani znesek je zadnji dogovr med pravdnima strankama, in sicer "Sprememba aneksa z dne 8.8.1996 k dogovoru z dne 13.6.1998" z dne 2.8.1997, ki ga je sestavil in podpisal sam toženec, po katerem je toženec dolžan plačati tožniku 95.000 DEM v 4 obrokih z zapadlostjo kot izhaja iz tega dogovora in zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom. Toženec sicer skuša prikazati, da je ta dogovor sestavil in podpisal v zmoti (pri tem ne zanika, da ga je sam sestavil in podpisal) oziroma pod prisilo, da je torej obremenjen z napakami volje in zato neveljaven in pri tem očita sodišču nepravilno uporabo ZOR v zvezi z določbami o napakah volje.

Izpodbojna pogodba, ki je obremenjena z napako volje po 60. in 61. členu ZOR (grožnja, bistvena zmota) ima pravni učinek in obvezuje stranko, dokler se s konstitutivno sodno odločbo ne razveljavi. Zato izpodbojnih pogodb in mogoče uspešno izpodbijati z ugovorom v pravdi, ampak le s posebno tožbo na razveljavitev (112. in 117. člena ZOR). Nasprotne tožbe na razveljavitev dogovora z dne 2.8.1997 pa toženec v tem postopku ni vložil, torej ni zahteval razveljavitve pravnega posla na način, ki ga določa zakon, zato njegovega ugovora ni moč upoštevati. Sodišču prve stopnje tako sploh ne bi bilo treba upoštevati toženčevih trditev, ki so bile usmerjene na izpodbojnost pogodbe zaradi zmote in grožnje kot pravno pomembnih, zato so tudi pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene. Pritožbeno sodišče bi sicer sledilo argumentom sodišča prve stopnje, ki toženčevi izpovedbi v delu, ki se nanaša na grožnjo in zmoto, ne verjame, saj je iz predloženih potrdil o vračilih (pravilno so upoštevana samo tista, ki jih je tožnik podpisal in priznal) razvidno, da je toženec do sklenitve dogovora z dne 2.8.1997 vrnil le manjši del dolga tako po pogodbi o kratkoročnem kreditu z dne 9.5.1995, kot tudi po dogovoru - sporazumu z dne 13.6.1996, in tako njegove trditve, da je vrnil okoli 403.00 DEM (po pritožbenih navedbah vsaj 38.300 DEM) - da je bila torej v zmoti, ker je mislil, da je vrnil manj, kot pa je kasneje ugotovil in zato podpisal dogovor - niso verjetne, posebej še, ker naj bi nekatera potrdila o vračilu založil, da pa je moč iz njegovih zapiskov o dinamiki vračil, ugotoviti dejansko vrnjeno vsoto. Prav tako niso prepričljive njegove trditve, da je ugovor z dne 2.8.1997 podpisal pod vplivom grožnje, saj to dokazuje med drugim tudi z "grozilnim pismom", ki ga je prejel dne 26.9.1997, torej skoraj dva meseca po podpisu dogovora.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo glede na dejstvo, da je toženec dne 14.9.1997 vrnil tožniku znesek 1.500 DEM (kar je sodišče ugotovilo), zato delno plačilo upoštevati in za ta znesek znižati drugi obrok, ki je glasil na 10.000 DEM in ki je zapadel v plačilo dne 15.9.1997. V skladu s 4. odst. 373. člena ZPP (77) je bilo zato potrebno sodbo spremeniti, tako da po drugi alineji točke 1 izreka tečejo obresti od dela glavnice v znesku 8.500 DEM (in ne od 17.200 DEM kot je napačno zapisano v izreku izpodbijane sodbe) od 15.9.1997 dalje do plačila.

Kar pa se tiče očitanih procesnih kršitev pritožbeno sodišče meni da niso podane in je v tem delu pritožba neutemeljena. Stranke imajo pravico prebrati zapisnik in ugovarjati zoper njegovo vsebino ter zahtevati, da se vanj zapišejo tudi ugovori, katerim ni bilo ugodeno (126. člen ZPP). Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 4.3.1999 ni razvidno, da bi toženec zahteval zaslišanje tožnika, sodišče pa bi mu to preprečilo, niti niso navedeni kakršnikoli toženčevi ugovori oz. nestrinjanja z zapisanim.

Toženec je za preložitev obravnave z dne 1.4.2000 zaprosil z vlogo, ki jo je vložil šele na tej (zadnji) obravnavi. Pred tem je imel več kot dovolj časa, da bi si priskrbel pravno pomoč, saj je to namero jasno izrazil že v pripravljalni vlogi z dne 4.3.1999. Glede na navedeno je bilo potrebno odločiti kot izhaja iz izreka te sodbe.