Jedro

Ureditveni načrti niso akti, ki urejajo posamična razmerja in tudi ne dokončni posamični akti (2. in 4. odstavek 1. člena ZUS), zato je bila tožba pravilno zavržena (3. in 4. točka 1. odstavka 34. člena ZUS).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Novi Gorici pri predhodnem preizkusu tožbe zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo 16.2.2001. Iz obrazložitve izpodbijenega sklepa izhaja, da je tožnik predlagal toženi stranki, da popravi ureditvene načrte naselij K., Č. in M. Po presoji upravnega sodišča v zadevi niso izpolnjeni pogoji, da bi zadevo obravnavalo kot molk organa. V konkretnem primeru tožena stranka ni bila zavezana k izdaji nobenega akta, ker tožnik ni naslovil na toženo stranko nobene takšne vloge, v kateri bi morala ta odločati v upravnem postopku. Tožnik tudi ni navedel konkretnega posamičnega akta, katerega izdajo s tožbo zahteva. Veljavni prostorski dokumenti (ureditveni načrt K., ureditveni načrt za naselje M. in prostorsko ureditveni pogoji za podeželje Občine I.), so akti, ki imajo značaj splošnega akta in ne urejajo posamičnega razmerja, namenjeni so nedoločenemu krogu oseb in ne urejajo posamičnih razmerij. Upravno sodišče je po določbi 4. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) pristojno za odločanje v upravnem sporu o zakonitosti aktov lokalne skupnosti, izdanih v obliki predpisa, le kolikor urejajo posamična razmerja. Zato je upravno sodišče v skladu s 3. in 4. točko 1. odstavka 34. člena ZUS tožbo zavrglo, ker se s tožbo izpodbija akt, ki ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu ter očitno ne posega v pravico tožeče stranke ali v njeno neposredno, na zakon oprto korist. Tožnik v pritožbi predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ugoditev tožbi. Navaja, da mu je tožena stranka poslala le dopis, nobene odločitve o njegovi vlogi. Tako mu je kršila ustavno pravico do uveljavitve pravnega sredstva. Sporni občinski akti temeljijo na geodetski podlagi, ki v času nastanka spora še ni bila podana in neposredno posegajo v tožnikovo korist. Poseganja v njegovo zemljišče, pomenijo odvzem določenega zemljišča. Tožil je občino in ne županjo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Iz predloženega spisa, iz tožnikove tožbe pa tudi iz njegove pritožbe izhaja, da je tožnik od tožene stranke zahteval popravo ureditvenega načrta K., ureditvenega načrta za naselje M. ter prostorskih ureditvenih pogojev za podeželje Občine I. Ti akti pa so tudi po presoji pritožbenega sodišča splošni akti, ki ne urejajo posamičnih razmerij, ne pa splošni akti, ki urejajo posamična razmerja, in tudi ne dokončni posamični akti (2. in 4. odstavek 1. člena ZUS). Zato je upravno sodišče tožnikovo tožbo pri predhodnem preizkusu tožbe pravilno zavrglo z uporabo 34. člena ZUS, saj niso izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo v upravnem sporu. Tožena stranka je na tožnikovo vlogo odgovorila, res le z dopisom, vendar je iz njegove vsebine razvidno njeno stališče. Ni izdala sklepa o zavrženju zahteve v smislu 1. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, vendar to ni bila ovira, da tožnik uveljavi pravno sredstvo. S takšnim ugovorom in s pavšalno ter neizkazano trditvijo o odvzemu zemljišča ne more izpodbijati sklepa o zavrženju njegove tožbe, saj s tem ni izkazano, da gre za akt, za izpodbijanje katerega je pristojno upravno sodišče. Zato pravilna oziroma nepravilna oznaka tožene stranke niti ni bistvena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. in 68. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.