Jedro

Dejstvo, da je tožnik delal po 12 ur, delo pa je opravljal tudi ponoči, v nedeljo in ob praznikih, ne vpliva na odločitev o tem, da mu pripada le en regres za prehrano za dan prisotnosti na delu ne glede na to, ali je trajal delovni čas 8 ali 12 ur na dan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 132.728,44 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 21.014,30 SIT od 15.10.1997 dalje do plačila, od zneska 111.713,75 SIT pa od 15.11.1997 do plačila. V 2. tč. izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku F. L. iz naslova povračila stroškov za prevoz na delo in z dela znesek 5.060,00 SIT in iz naslova viška ur znesek 27.706,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.11.1997 dalje do plačila. V 3. tč. izreka je sodišče odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 59.964,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. V 4. tč. pa je odločilo, da se tožnika oprosti plačila sodnih taks. Zoper takšno sodbo se je pravočano pritožil tožnik in sicer zoper 1. tč. izreka in zoper 3. tč. izreka glede prisojenih stroškov postopka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo in sklep o stroških postopka spremeni, tožencu pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Podrejeno predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in v izpodbijanem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede premalo izplačanih plač za mesec september in oktober 1997 sodišče ni upoštevalo izvedenskega mnenja zaprisežene sodne izvedenke ..., ki je bilo objavljeno v glasilu ... št. 16. V zvezi s premalo izplačanim regresom za prehrano pa tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju z načeli odškodninskega prava in v nasprotju z Podjetniško pogodbo toženca, ki v 71. členu določa, da pripada regres za dneve prisotnosti na delu, saj je toženec tožniku razporejal delo tako, da je bil na delu vse sobote in nedelje ter praznike, skupaj po 12 ur, kar izkazujejo t.i. dnevniki delovnih ur. S tem ga je prikrajšal za dnevni odmor in s tem tudi za regres za prehrano. Tožnik je delal sobote in nedelje po 12 ur, toženec pa mu je izplačeval le en reges, četudi je tožnik delal v tem času tudi ponoči, pri čemer se je moral vmes hraniti. Gre torej za namerno oškodovanje na račun razporejanja delovnega časa in kršenje 24. člena Podjetniške pogodbe toženca. Tudi sicer bi moral toženec za regres na dan plačevati tožniku 580,66 SIT, plačal pa mu je le 500,00 SIT na dan in ga s tem oškodoval. Tudi o zahtevani kilometrini je sodišče napačno razsodilo. Gre za denarni zahtevek, na katerega nima nikakršnega vpliva utemeljitev sodišča, da tožnik ni nikoli prejemal takega nadomestila za prihod na delo in z dela, četudi ni imel avtobusne povezave od doma do delovnega mesta. Tudi utemeljitev glede odškodnine za neizrabljeni letni dopust je v nasprotju z obstoječo zakonodajo in aktom toženca - 27., 28. in 29. čl. Podjetniške pogodbe. Tožnik se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da toženec ni kriv, da tožnik ni izrabil rednega letnega dopusta. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. V zvezi z zahtevkom tožnika za izplačilo premalo izplačane plače za mesec september 1997 in za mesec oktober 1997 se tožnik neutemeljeno sklicuje na pojasnilo zaprisežene sodne izvedenke ..., ki je bilo objavljano v glasilu ... št. 16. Tožnik se sicer pravilno sklicuje na določbo 10. člena Zakona o določitvi plače in o načinu usklajevanja plač (ZDMPNU - Uradni list RS, št. 40/97), ki določa, da z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati 4. in 7. člen Zakona o izvajanju socialnega sporazuma za leto 1996 (ZISS96 - Uradni list RS, št. 34/96), očitno pa je spregledal, da je ZDMPNU v 3. členu na novo določil način usklajevanja plač. Po določbi 1. točke 1. odstavka 3. člena ZDMPNU se izhodiščne plače za obdobje april-junij 1997 uskladijo ob izplačilu plač za mesec januar 1998 za 85% rasti cen življenjskih potrebščin za obdobje april-december 1997. 4. odstavek istega člena pa je določil, da se pri uskladitvi izhodiščnih plač upošteva 100% rast cen življenjskih potrebščin, če rast življenskih potrebščin v letu 1997 glede na december 1996 preseže 8,8%. Kot je razvidno iz pojasnila sodne izvedenke, na katerega se tožnik sklicuje (priloga A5), je izvedenka pri rasti cen upoštevala obdobje april 96 - april 97, ne pa povečanje rasti cen glede na december 1996. Prav tako pri izračunu ni upoštevala določbe, da se izhodiščne plače za obdobje za april-junij 1997 uskladijo glede na rast življenjskih potrebščin za obdobje april-december 1997. Ker pojasnilo sodne izvedenke ne upošteva določb ZDMPNU, temveč upošteva eskalacijo po ZISS96, ki je prav glede eskalacije prenehal veljati z uveljavitvijo ZDMPNU (4. člen), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači za mesec september 1997 in oktober 1997 v zneskih 5.239,79 SIT in 2.351,34 SIT, pri čemer je za tožnika upoštevalo izhodiščno bruto plačo v višini 52.776,00 SIT, ki je veljala za II. tarifni razred po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (SKPGd/97 - Uradni list RS, št. 40/97). Pritožbeno sodišče tudi soglaša z odločitvijo glede plačila regresa za prehrano. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dneve prisotnosti tožnika na delu, ter za vsak dan prisotnosti upoštevalo regres za prehrano v znesku 500,00 SIT, kot ga je določala 4. točka tarifne priloge SKPGd/97. Ker tožnik vtožuje regres za prehrano za meseca september in oktober 1997, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo znesek 500,00 SIT, saj je SKPGd/97 v 2. odstavku 4. točke tarifne priloge določila, da se znesek 500,00 SIT prvič uskladi šele z januarjem 1998. Zato ni utemeljena navedba tožnika, da je regres znašal 580,66 SIT. Dejstvo, da je tožnik delal po 12 ur, delo pa je opravljal tudi ponoči, v nedeljo in ob praznikih, ne vpliva na odločitev o tem, da mu pripada le en regres za dan prisotnosti na delu ne glede na to, ali je trajal delovni čas 8 ali 12 ur na dan. Delodajalec lahko delovni čas delavcev določi tudi tako, da delavec dela več kot osem ur na dan. Vezan je le na določbo 29. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SDRJ, št. 60/89 in 42/90), po kateri ima delavec med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, po določbi 24. člena ZTPDR pa traja delovni čas v delovnem tednu (največ) 42 ur. V zvezi s povračilom stroškov prevoza na delo, pripada delavcu 15% cene motornega bencina - 98 oktanov, če ni možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Ta znesek je v spornem obdobju - september in oktober 1997 - znašal 14,91 SIT (do 4. septembra) oz. 15,38 SIT (od 5. septebra 1997 dalje), skladno z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Uradni list RS, št. 72/93, 43/94, 62/94 in 7/95). Znesek 30,75 SIT je veljal le za povračilo kilometrine za službeno potovanje in je znašal 30% cene motornega bencina - 98 oktanov. Tudi iz priloge A5 (glasilo ... št. 16) izhaja, da znesek 30,75 SIT (kot ga uveljavlja tožnik) pripada za povračilo stroškov na službeni poti in torej ne za prevoz na delo. Zato je povsem sprejemljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožniku pripadal nižji znesek za prevoz na delo, če bi se prevozni stroški obračunali po citirani uredbi. Tožnik je na glavni obravnavi dne 19.10.1999 navedel, da znaša oddaljenost od doma do Železnikov 12 kilometrov. Če bi torej tožena stranka tožniku za 17 delovnih dni v septembru 1997 povrnila stroške prevoza po uredbi, skupaj za 24 kilometrov (24 x 15,38 = 369,12 SIT), bi prejel 6.275,04 SIT, iz plačilne liste (priloga A3) pa je razvidno, da je prejel za september 1997 7.360,00 SIT. Tako tožbeni zahtevek za povrnitev premalo plačanega prevoza na delo ni utemeljen. V zvezi z vtoževano odškodnino zaradi neizkoriščenega letnega dopusta za leto 1997 pa se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati krivde zaradi neizrabe letnega dopusta. Zato tudi ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke po določbi 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 88/89). Tožniku je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki v oktobru 1997 zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa, z ničemer pa ni izkazal, da je zahteval koriščenje letnega dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja. Tožnik ni pojasnil, kdaj je zahteval izrabo dopusta, na koga se je pri tem obrnil in kdo naj bi njegovo zahtevo za izrabo dopusta zavrnil, zato sodišče prve stopnje ni moglo slediti njegovi izpovedbi, da je poleti zaprosil za kakšen dan dopusta, ki pa mu ni bil odobren. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ni absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, skladno z določbo 155. in 165. člena ZPP.