Jedro

Četudi je tožnik postal lastnik spornega dela nepremičnine leta 1981 oziroma najpozneje leta 1985 z gradnjo na tujem zemljišču, je s to svojo lastnino pozneje pogodbeno razpolagal z dednim dogovorom v zapuščinskem postopku, ki ima moč sodne poravnave in velja, dokler ni izpodbit.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba v odločitvi o stroških postopka (III. točka izreka) spremeni tako, da se odmerjeni stroški znižajo za 177,76 EUR (na 1.555,60 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom pod I. točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnik lastnik dela parcele št. 1, k. o. ... v obsegu delavnice stavba št. ..., s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem v obsegu iz priložene skice, kot izhaja iz elaborata sodnega izvedenca geodetske stroke, in da sta toženca tožniku dolžna plačati njegove pravdne stroške. Pod II. točko izreka je zavrglo tožbo v delu, v katerem tožeča stranka zahteva, da sodišče ugotovi, da je darilna pogodba z dne 5. 7. 2006 med darovalcem A. A. in obdarjenko B. B. v delu, ki se nanaša na parcelo št. 1, k. o. ... nična, in da se ugotovi, da je vknjižba lastninske pravice pri tej parceli na B. B. nična ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje z izbrisom vknjižbe lastninske pravice v korist toženke B. B. Pod III. točko izreka je tožeči stranki naložilo v povrnitev tožencema stroške postopka v znesku 1.733,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo in sklep se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede zavrnilne sodbe navaja, da je tožnik na spornem določenem delu parcele št. 1, k. o. ... pridobil lastninsko pravico originarno z izgradnjo delavnice na tujem zemljišču leta 1981. Lastnik je postal po takrat veljavni določbi 25. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Zmotno je, da bi bil dedni dogovor v zapuščinski zadevi D 9/2006 med tožnikom in prvim tožencem z dne 18. 5. 2006 (priloga A5) ovira za tožbeni zahtevek v tej pravdi. V navedenem dednem dogovoru sta stranki le ugotovili, da je tožnik sporno delavnico zgradil sam z lastnimi sredstvi, vse nadaljnje pa bosta tožnik in prvi toženec urejala pozneje. Torej z dednim dogovorom o tem delu spornega zemljišča ni bilo dokončno rešeno lastninsko vprašanje in tak dogovor nima moči sodne poravnave, ker ni izvršljiv, ampak ima le moč pogodbe. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da sta stranki dednega dogovora le brata, ne pa tudi toženka, posledično čemur ta dogovor nje ne zavezuje in se ga zato v nepravdi pri delitvi solastnine ne more upoštevati. Zmoten je torej zaključek sodišča prve stopnje, da se vrednost delavnice upošteva v nepravdi ob sami delitvi stvari. Predmet zapuščine po materi tožnika in prvega toženca C. C. v zapuščinski zadevi D 9/2006 je bila zgolj ureditev (z dednim dogovorom) dedno pravnega razmerja v zvezi s sporno nepremičnino, nič pa stranki – dediča nista dorekla in uredila tožnikovih stvarno pravnih zahtevkov. Tudi po obravnavanem dednem dogovoru je lastnik delavnice s funkcionalnim zemljiščem na parceli št. 1, k. o. ... tožnik, ostalega dela te iste nepremičnine pa sta solastnika tožnik in prvi toženec vsak do ½. V zvezi s sklepom o zavrženju tožbe pa pritožnik opozarja, da so si razlogi v izpodbijanem sklepu medsebojno nasprotujoči. Najprej namreč sodišče ugotovi, da naj bi toženec imel razpolagalno sposobnost, da prosto razpolaga s svojim solastninskim deležem, kar kaže na meritorno odločitev tudi o tem delu tožbenega zahtevka. Kljub temu pa je sodišče v nadaljevanju obrazložitve preskočilo v zaključek, da je bilo o tožnikovem tožbenem zahtevku odločeno že v drugih pravdah, zaradi česar je nato ta del tožbe zavrglo. Podrejeno tožnik graja zaključek sodišča, da je bilo o identičnem tožnikovem zahtevku že odločeno v drugih pravdnih zadevah. Zahtevki v drugih pravdah niso istovetni z zahtevkom, ki je bil uveljavljen v tej pravdni zadevi, saj kljub delno identičnemu tožbenemu predlogu ne temeljijo na istem sklopu dejstev oziroma na istem historičnem dogodku. Dva spora sta identična, če sta podana subjektivna in objektivna istovetnost. Zahtevek na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe in na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja v tej pravdi tožnik uveljavlja na podlagi dejstva, da je na spornem delu dobil lastninsko pravico najpozneje leta 1985, pravni prednik tožencev pa je na tem istem delu takrat lastninsko pravico izgubil, da toženec ob daritvi nepremičnine toženki dne 5. 7. 2006 torej ni bil solastnik spornega dela parcele št. 1, k. o. ... in ker ni imel razpolagalne sposobnosti, je bilo razpolaganje z darilno pogodbo z dne 5. 7. 2006 nično in je s tem nično zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na obdarjenko – toženko, da v posledici navedenega toženka lastninske pravice na sporni nepremičnini ni pridobila, pri čemer je bila ob daritvi tudi nedobroverna, ker je vedela za obstoj delavnice in za obstoj tožnikove lastninske pravice. V pravdni zadevi P 69/2007, v kateri naj bi bilo po prepričanju sodišča prve stopnje o identičnem tožbenem zahtevku že odločeno, pa je tožnik zahtevek temeljil na kršitvi pogodbene zaveze o odloženi delitvi zapuščine, kršitvi 5., 7. in 9. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in na nedopustnem nagibu za sklenitev darilne pogodbe, ki je v zlorabi tožnikovih pravic do delitve dediščine med dediči. Glede stroškov postopka je pritožnik prepričan, da jih je sodišče odmerilo v previsokem znesku. Pritožba poda svoj izračun stroškov in ti znašajo 1.193,20 EUR, ne 1.398,90 EUR, kakor jih je odmerilo sodišče prve stopnje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravilno ugotovi in to pojasni sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane odločbe (glej 5. in 6. točko obrazložitve), da ima dedni dogovor, ki sta ga sklenila tožnik in prvi toženec v zapuščinski zadevi D 9/2006 dne 18. 5. 2006 (priloga A5), moč sodne poravnave, in da iz vsebine tega dogovora nedvoumno izhaja, da je bila predmet dedovanja po pokojni materi C. C. tudi celotna parcela št. 1, k. o. ..., način dedovanja pa sta dediča uredila s citiranim dednim dogovorom, torej da jo dedujeta vsak do ½. Ker je posledično navedenemu torej tožnik z nepremičnino parcele št. 1, k. o. ... (tudi s v tem postopku obravnavanim spornim delom) razpolagal pogodbeno, z dednim dogovorom iz priloge A5, je od takrat dalje ta dedni dogovor materialnopravna podlaga za odločanje in ugotavljanje lastništva na parceli št. 1, k. o. ..., ne pa več 25. člen ZTLR, na katerega se zmotno sklicuje tožnik in nanj temelji svoj tožbeni zahtevek glede lastništva na spornem delu nepremičnine. Četudi je tožnik postal lastnik spornega dela nepremičnine leta 1981 oziroma najpozneje leta 1985 z gradnjo na tujem zemljišču, je s to svojo lastnino pozneje pogodbeno razpolagal z dednim dogovorom iz priloge A5. Ta dedni dogovor pa velja, dokler ni izpodbit ali ugotovljen za neveljavnega, kar doslej nedvomno še ni bilo. Iz povedanega sledi, da je odločitev sodišča prve stopnje pod I. točko izreka izpodbijanega odločbe, da se tožbeni zahtevek v tem delu kot neutemeljen zavrne, materialnopravna pravilna.

6. Ne gre za nasprotujoče si razloge v odločitvi o zavrženju tožbe, kot to zmotno zatrjuje pritožba, ko sodišče prve stopnje najprej pojasni in ugotovi razpolagalno pravico prvega toženca glede nepremičnine, ki jo je z darilno pogodbo z dne 5. 7. 2006 prenesel na drugotoženko, v nadaljevanju pa, da je bilo o tem tožbenem zahtevku že pravnomočno razsojeno v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu v zadevi P 69/2007. Sodišče prve stopnje se je le nepotrebno opredeljevalo o vprašanju razpolagalne pravice prvega toženca potem, ko že zaradi pravnomočno razsojene zadeve ni bilo več potrebnih procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o tožbenem zahtevku, kot je ta obravnavan v II. točki izreka izpodbijane odločbe. Z ugotovitvijo, da ni potrebnih procesnih predpostavk za odločanje o tožbenem zahtevku, se tožba zavrže in so vsi preostali razlogi, ki se neposredno ne nanašajo na ugotavljanje procesnih predpostavk za sojenje, nepotrebni, brezpredmetni in zato neupoštevni.

7. Za pravilnega pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, vključno z razlogi zanj (7. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), da je bilo o tožbenem zahtevku iz 2. točke izpodbijane odločbe že pravnomočno razsojeno. V odgovor pritožbi je dodati le, da je bila podlaga oblikovno identičnega tožbenega zahtevka v tej pravdi kot v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu zadeva P 69/2007 razpolagalna pravica prvega toženca pri darilni pogodbi z dne 5. 7. 2006, ko tožnik zatrjuje, da toženec te razpolagalne pravice ni imel. Če tožeča stranka le nekoliko drugače obrne dejanske navedbe o dejstvih, zaradi katerih prvi toženec ne bi imel razpolagalne pravice, kot to stori (zlasti v pritožbi) tožeča stranka, to na identičnost tožbenega zahtevka ne more vplivati. Bistveno za presojo identičnosti tožbenega zahtevka v obravnavani pravdi je njegova enako oblikovana vsebina in materialnopravna in dejanska podlaga zanj, to je izostanek razpolagalne pravice prvega toženca pri darilni pogodbi z dne 5. 7. 2006. 8. Je pa delno slediti pritožbi, da so stroški postopka, kot jih je dolžna tožencema povrniti tožeča stranka, odmerjeni previsoko. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno upoštevalo višino spornega predmeta 19.750,00 EUR, le povišanje količnika za 0,3 po tar. št. 1200 zaradi zastopanja več oseb je upoštevalo tudi pri nagradi za narok, namesto pravilno le pri nagradi za postopek, kot je to izrecno določeno v zgoraj citirani tarifi. Ob upoštevanju pojasnjenega so v izpodbijanem sklepu odmerjeni stroški za 177,76 EUR previsoki.

9. Pritožbeno sodišče je v posledici zgoraj pojasnjenega in ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbi, v kolikor je ta utemeljena, ugodilo in temu ustrezno odločitev o stroških postopka spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP), medtem ko jo je v neutemeljenem delu zavrnilo in v nespremenjenem delu izpodbijano odločbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in je skladna 154. členu ZPP. Stranki sta dolžni kriti vsaka svoje, saj je tožeča stranka s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, medtem ko tožena stranka v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi, torej ta njen strošek za ta postopek ni bil potreben.