Jedro

Ob pravilni ugotovitvi, da je imela družba G. d. o. o. pred njeno prodajo T. V. premoženje in je pozitivno poslovala, ter nadaljnji ugotovitvi, da je toženec svoj 100 % delež v družbi prodal zgolj za 1.000 EUR, pri čemer družba po tem ni nikdar več poslovala in je imela čez nekaj dni po menjavi lastnika za vselej blokiran transakcijski račun, čez nekaj mesecev pa je bila izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije, kar ni bilo sporno, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je družbo izčrpal toženec ter da je s svojim ravnanjem zmanjšal premoženje družbe in zase ali za koga drugega pridobil korist, zaradi česar ni bila več sposobna izpolniti svoje obveznosti do tožnice iz naslova neupravičene obogatitve (objektivni element zlorabe po 4. alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1).

Ker toženec po pravilni ugotovitvi izpodbijane sodbe ni dokazal, da sta imela tožnica ali njen mož leta 2007 kakršnokoli obveznost do družbe, in ker je moral vedeti, da tožnica 19. 11. 2007 plačuje moževo obveznost do toženca kot s. p. iz naslova računa 16/1, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec dobro vedel, da mora družba, zoper katero je tožnica 15. 11. 2012 vložila tožbo zaradi vračila spornega zneska, neupravičeno prejetih 15.498,00 EUR vrniti (subjektiven element zlorabe po 4. alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti pritožbene stroške v znesku 740,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) naložilo toženi stranki (v nadaljevanju toženec), naj tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) v roku 15 dni plača 15.498,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2013 do plačila, (II) zavrnilo višji tožbeni zahtevka (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 15.498,00 EUR za čas od 20. 11. 2007 do 1. 3. 2013), (III) tožencu je naložilo tudi, naj tožnici v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 2.510,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje toženec iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnico pa zaveže k plačilu stroškov pritožbenega postopka. Zmoten je zaključek sodišča, da je tožnica plačala tožencu dvakrat isto terjatev. Sodišče je pri zaključku, da za tožničino plačilo zneska 15.498,00 EUR dne 19. 11. 2007 družbi G. d. o. o. ni bilo pravne osnove, prezrlo več dejstev. Ta znesek ni bil plačan tožencu, temveč družbi G. d. o. o. Navedena družba je 29. 8. 2008 moža tožnice pisno obvestila, kateri dolg je bil z nakazilom z dne 19. 11. 2007 poravnan, in sicer je šlo za delno poravnavo terjatve družbe po računih št. 33/01 in št. 36/01. Tožnica povzetih trditev o pobotni izjavi, ki je bila priložena odgovoru na tožbo, ni prerekala, sodišče pa se do njih ni opredelilo. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedbe toženca, da niti tožnica niti njen mož na obvestilo družbe G. d. o. o. z dne 29. 8. 2008 nista reagirala, ter do njegovih trditev in dokazov o tem, da sta družba G. d. o. o. in tožničin mož 16. 4. 2000 sklenila dodatek h gradbeni pogodbi, iz katerega jasno izhaja, koliko dolguje mož tožnice družbi in koliko tožencu kot samostojnemu podjetniku. Tožnica je dne 1. 3. 2013 tožencu kot samostojnemu podjetniku plačala znesek, ki mu ga je dolgovala po računu št. 16/1. Ta dolg tožnice med pravdnima strankama ni sporen. Tožnica sklepu o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi izvršilnega predloga po računu št. 16/1, ni ugovarjala, iz česar izhaja, da je vedela, da je dne 19. 11. 2007 plačala tisto, kar je dolgovala družbi G. d. o. o. Tudi do tega se sodišče ni opredelilo. Zmotna je nadalje ugotovitev sodišča, da je toženec prodal poslovni delež v družbi G. d. o. o. T. V. samo zato, da bi preprečil poplačilo tožničine terjatve v višini 15.498,00 EUR. Da to ne drži, dokazujejo že ravnanja toženca iz leta 2008, ko je kot direktor družbe G. d. o. o. M. S. izrecno obvestil, kateri dolg je tožnica poravnala s spornim nakazilom. Zaključek sodišča ni v skladu s številkami, razvidnimi iz izvedenskega mnenja. Družba G. d. o. o. je imela v letu 2011 blokiran poslovni račun, njen promet v letu 2011 se je glede na leto 2010 prepolovil, stroški dela pa so bili v obeh letih enakih. Prejeta naročila v letu 2011 niso pokrila stroškov dela. Glede na navedeno in ob upoštevnaju gospodarske krize je jasno, da družba G. d. o. o. ni imela perspektive. Toženec za obstoj tožbe tožnice zoper njega, ki jo je prejel maja 2013, v času, ko je lastništvo družbe prešlo na novo družbenico, sploh še ni vedel. Protispisna je ugotovitev sodišča, da je družba F. d. o. o. prevzela zaposlene delavce družbe G. d. o. o. Protispisen in v nasprotju z izvedenskim mnenjem je tudi zaključek sodišča, da je družba F. d. o. o. prevzela posle družbe G. d. o. o. Spoznanje sodišča, da o tem, da je šlo za prenos poslovanja z ene na drugo družbo, priča nizka prodajna cena družbe G. d. o. o., ne temelji na dejstvih, saj sodišče ni ocenilo vrednosti družbe. Prodaja po sistemu daj kar daš, tožencu ni povzročila nobenih stroškov, temveč mu je omogočila, da iztrži 1.000,00 EUR, medtem ko bi likvidacija ali stečaj družbe predstavljala zgolj strošek. Jasno pa je, da kupec, ki zasleduje cilj, da lahko s poslovanjem nadaljuje še isti dan, za podjetje, ki nima naročil in ne posluje, ne namerava zanj plačati več, kot znašajo stroški ustanovitve novega podjetja. Tudi dejstvo, da je toženec ustanovil novo družbo, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, kot se je ukvarjala družba G. d. o. o., ne more imeti teže, ki bi omogočala spregled pravne osebnosti. Toženec je namreč ing. gradbeništva in torej lahko opravlja zgolj dejavnost, ki je povezana z gradbeništvom. V konkretnem primeru zato ne gre za zlorabo pravne osebe s ciljem, da se prepreči poplačilo tožnice. Družba G. d. o. o. s spornim plačilom ni bila neupravičeno obogatena, prodaja deleža toženca v družbi pa je bila le navadna poslovna odločitev. Toženec je ugovarjal tudi zastaranje tožničine terjatve, saj je bilo sporno plačilo izvedeno 19. 11. 2007, tožba pa je bila vložena šele 8. 4. 2014, ko je že pretekel zastaralni rok. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožencu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodbe ima jasne in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen preizkus. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do vseh relevantnih trditev in dokazov toženca, zaradi česar ni podana niti smiselno uveljavljena procesna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Zaključek izpodbijane sodbe, da je družba G. d. o. o. prejela od tožnice dne 19. 11. 2007 15.498,00 EUR brez pravne podlage, je pravilen. Sodišče prve stopnje ni prezrlo ugovora toženca, da je G. d. o. o. tožničino nakazilo z dne 19. 11. 2007 sprejelo kot plačilo obveznosti tožničinega moža M. S. po računih št. 33/01 in 36/01, saj ga je obravnavalo v 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ter ga ocenilo kot neutemeljenega. Na podlagi zbranega procesnega gradiva je ugotovilo, da je družba G. d. o. o. zoper tožničinega moža 27. 1. 2003 vložila predlog za izvršbo zaradi delnega plačila računa št. 33/01 in plačila celotnega računa št. 36/01, da je bila terjatev v izvršilnem postopku v letu 2003 v celoti plačana ter da je zato sodišče izdalo sklep o ustavitvi izvršbe, ki je postal pravnomočen. Na podlagi teh ugotovitev, ki jih toženec s pritožbo konkretizirano ne izpodbija, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženec ni uspel dokazati, da bi imela tožnica ali njen mož leta 2007 obveznost do G. d. o. o. na podlagi računov št. 33/01 ali 36/01 oziroma da je navedena družba upravičeno obdržala sporno nakazilo tožnice z dne 19. 11. 2007 kot delno poravnavo svojih terjatev po računih št. 33/01 in 36/01. Pritožbeno vztrajanje, da je tožnica dne 19. 11. 2007 poravnala dolg njega moža do G. d. o. o. po računih št. 33/01 in 36/01, o čemer je bil tožničin mož obveščen dne 29. 8. 2008, in da zato ni bila v zmoti glede plačila, glede na pojasnjeno ni utemeljeno. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da tožnica ali njen mož nista reagirala na obvestilo družbe G. d. o. o. z dne 29. 8. 2008, ni bistvena. Odločilno je, ali je imela družba G. d. o. o. podlago za navedeno obvestilo oziroma ali je dolg tožničinega moža po računih št. 33/01 in 36/01 v letu 2007 še obstajal, česar pa tožencu ni uspelo dokazati. Brezpredmetno je tudi toženčevo opozarjanje na dodatek h gradbeni pogodbi z dne 16. 4. 2000 (priloga B7), ki je bil sklenjen, preden sta bili terjatvi po računih št. 33/01 in 36/01 poplačani. Toženec prav tako ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da tožnica, ki je dne 1. 3. 2013 tožencu kot samostojnemu podjetniku plačala znesek, ki ga je dolgovala po računu št. 16/1, sklepu o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi predloga za izvršbo po računu št. 16/1, ni ugovarjala, kar pa bi nedvomno storila, če bi menila, da je toženčevo terjatev plačala že 19. 11. 2007. Tožnica dne 19. 11. 2007 dolga M. S. do toženca po računu št. 16/01 ni plačala tožencu, temveč po pravilni ugotovitvi izpodbijane sodbe pomotoma družbi G. d. o. o., zaradi česar je zoper omenjeno družbo 3. 9. 2012 tudi vložila tožbo za vračilo pomotoma (brez pravne podlage) plačanih 15.498,00 EUR, kasneje pa še obravnavano tožbo zoper toženca. Tožnica torej ne meni (oziroma ni menila), da je dne 19. 11. 2007 poravnala dolg njenega moža po računu št. 16/01 pravemu upniku, zato ni nelogično, da je bil po tem, ko je toženec vložil predlog za izvršbo na podlagi računa št. 16/01, dolg njenega moža po računu št. 16/01 z njene strani plačan (datum plačila je bil 3. 1. 2013), kar ni bilo sporno. V okoliščinah konkretnega primera na podlagi tožničinega plačila dne 3. 1. 2013 tako ni mogoče sklepati na obstoj pravne podlage za sporno nakazilo z dne 19. 11. 2007, kot zmotno meni toženec.

7. Ker je torej tožnica dolg njenega moža do toženca po računu št. 16/01 dne 19. 11. 2007 pomotoma plačala družbi G. d. o. o. namesto pravilno tožencu, kateremu je bil dolg po navedenem računu poravnan 1. 3. 2013, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila družba G. d. o. o. brez pravnega temelja obogatena na tožničino škodo in je (bila) prejeto dolžna vrniti (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

8. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je toženec odgovoren za navedeni dolg družbe G. d. o. o. na podlagi določb o spregledu pravne osebnosti, in sicer konkretno na podlagi določbe 4. alineje prvega odstavka 8. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), v skladu s katero so za obveznost družbe odgovorni tudi njeni družbeniki, če so v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšali premoženje družbe, čeprav so vedeli ali bi morali vedeti, da ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ter ob upoštevanju, da je toženec kot direktor in edini družbenik s tem, ko ni oddal računovodskih izkazov družbe G. d. o. o. za leto 2012, preprečil sodišču, da bi preverilo stanje družbe za leto 2012 na podlagi javno dostopnih podatkov, pravilno zaključilo, da je tožnica dokazala, da je toženec enkrat ob koncu leta 2012, vendar pred prodajo družbe T. V.,1 zmanjšal premoženje družbe. Navedena ugotovitev temelji zlasti na strokovnem in jasnem izvedenskem mnenju izvedenke finančne stroke. Iz mnenja, zoper katerega toženec ni podal pripomb, izhaja, da je imela družba G. d. o. o. konec leta 2011 osnovna sredstva v vrednosti 27.433,00 EUR, da je imela pozitiven kapital (tako kot v letih 2009 in 2010), poleg osnovnega kapitala pa je imela še rezerve iz dobička ter dobičke preteklih in tekočih let, imela je tudi finančne in poslovne obveznosti, vendar je v vseh letih poslovala z dobičkom, čeprav z nihajočimi prihodki, kazalniki poslovanja, stanja sredstev in obveznosti so bili ugodni oziroma v mejah običajnih. Izvedenka je nadalje ugotovila, da v letu 2011 tudi ni bil izpolnjen noben kriterij insolventnosti. Vrednost premoženja družbe je bila večja od obveznosti, nabranih izgub preteklih let ni imela, prav tako v letu 2012 ni imela blokiranih računov ali razvidnih neporavnanih obveznosti. Glede na povzete ugotovitve izvedenke finančne stroke, ki jim je sledilo sodišče prve stopnje, toženec ne more uspeti s pritožbenim opozarjanjem, da je imela družba v letu 2011 blokiran poslovni račun ter da se je promet družbe v letu 2011 glede na leto 2010 prepolovil, stroški dela pa so ostali enaki. Četudi navedeno drži, je družba G. d. o. o. glede na ugotovitve izvedenke v letu 2011 razpolagala s premoženjem in je pozitivno poslovala, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo toženčeve trditve o slabem finančnem stanju družbe G. d. o. o. že od leta 2010 kot neprepričljive oziroma neizkazane.

10. Prav tako ne morejo biti uspešne pritožbene navedbe, da družba že jeseni 2012 ni imela več naročil ter da se je promet toženca kot samostojnega podjetnika v letu 2012 prepolovil. Sodišče prve stopnje, kot že pojasnjeno, iz razlogov na strani toženca ni moglo preveriti niti najosnovnejših podatkov o poslovanju G. d. o. o. v javno dostopnih prikazih poslovanja v letu pred prodajo (2012), izpovedba toženca glede slabega finančnega stanja družbe v letu 2012 pa sodišča ni prepričala, saj so se kot neresnične izkazale njegove trditve in izpovedba o slabem finančnem stanju podjetja že v letih 2010 in 2011. Toženec torej po pravilni oceni sodišča prve stopnje ni uspel izkazati, da se je finančno stanje družbe spremenilo iz leta 2011, ko je imela družba premoženje in pozitiven kapital, do leta 2012. Sodišče prve stopnje je zato pri ugotavljanju, ali je toženec zmanjšal premoženje družbe pred prodajo družbe T. V. dne 8. 1. 2013, zaradi česar ni bila več sposobna izpolniti svoje obveznosti do tožnice v višini 15.498,00 EUR, pravilno izhajalo iz finančnega stanja družbe v letu 2011 oziroma je pravilno upoštevalo, da je bilo njeno premoženjsko stanje do nekje konca 2012 enako kot v letu 2011. 11. Ob pravilni ugotovitvi, da je imela družba G. d. o. o. pred njeno prodajo T. V. premoženje in je pozitivno poslovala, ter nadaljnji ugotovitvi, da je toženec svoj 100 % delež v družbi prodal zgolj za 1.000,00 EUR, pri čemer družba po tem ni nikdar več poslovala in je imela čez nekaj dni po menjavi lastnika za vselej blokiran transakcijski račun, čez nekaj mesecev pa je bila izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije, kar ni bilo sporno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je družbo izčrpal toženec ter da je s svojim ravnanjem zmanjšal premoženje družbe in zase ali za koga drugega pridobil korist, zaradi česar ni bila več sposobna izpolniti svoje obveznosti do tožnice iz naslova neupravičene obogatitve (objektivni element zlorabe po 4. alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1).

12. Pritožbena navedba, da zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec prodal družbo G. d. o. o. za zelo nizko kupnino, ne temelji na dejstvih, saj vrednost družbe ni bila ocenjena, ni utemeljena. Že pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela družba G. d. o. o. pred prodajo (v letu 2012) premoženje in je pozitivno poslovala, ter da so bili kazalniki poslovanja, stanja sredstev in obveznosti ugodni oziroma v mejah običajnih, zadošča za sklep, da je bila kupnina v višini 1.000,00 EUR za 100 % poslovni delež v družbi zelo nizka.

13. Pravilen je nadalje zaključek izpodbijane sodbe, da je izkazan tudi subjektiven element zlorabe po 4. alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1. Ker toženec po pravilni ugotovitvi izpodbijane sodbe ni dokazal, da sta imela tožnica ali njen mož leta 2007 kakršnokoli obveznost do družbe, in ker je moral vedeti, da tožnica 19. 11. 2007 plačuje moževo obveznost do toženca kot s. p. iz naslova računa 16/1, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec dobro vedel, da mora družba, zoper katero je tožnica 15. 11. 2012 vložila tožbo zaradi vračila spornega zneska, neupravičeno prejetih 15.498,00 EUR vrniti. Pravilno pa je tudi zaključilo, da je toženec družbo prodal dober mesec potem, ko je družba prejela tožničino tožbo, prav zato, da bi se izognil njeni odgovornosti za vračilo tega zneska (in ne zato, ker je želel novo zaživeti z novim podjetjem, kot je trdil toženec), pri čemer je pred prodajo za zelo nizek znesek kupnine nedvomno zmanjšal njeno premoženje, in je tako moral vedeti, da ne bo sposobna poravnati svojega dolga do tožnice.

14. Toženec v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženec prenesel poslovanje družbe G. d. o. o. na novo ustanovljeno družbo F. d. o. o. ter da je novoustanovljena družba prevzela delavce družbe G. d. o. o., kar pa ne drži. Navedena zaključka, ki sta po mnenju toženca napačna, iz izpodbijane sodbe ne izhajata. V tej smeri je podala ugotovitve kvečjemu izvedenka finančne stroke, vendar pa se sodišče prve stopnje nanje utemeljeno ni oprlo, saj z vidika objektivnega pa tudi subjektivnega elementa zlorabe po 4. alineji prvega odstavka 8. člen ZGD-1 v okoliščinah konkretnega primera niso odločilne. Za izpolnjenost pogojev za spregled pravne osebnosti namreč zadoščajo že zgoraj navedena, pravilno ugotovljena dejstva. Do toženčevega polemiziranja glede pravno nerelevantnih okoliščin se zato pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo. Ker sodišče prve stopnje ni dalo nobene teže okoliščini, da je toženec ustanovil novo družbo F. d. o. o., ki se ukvarja z enako dejavnostjo kot je bila dejavnost družbe G. d. o. o. (ni namreč ugotovilo, da je toženec prenesel premoženje oziroma poslovanje G. d. o. o. na družbo F. d. o. o.), je odveč tudi pritožbeno pojasnjevanje, da je toženec ing. gradbeništva in da težko ustanovi družbo z drugačno dejavnostjo. Prav tako toženec ne more uspeti s pritožbenim opozarjanjem, da je toženec prejel obravnavano tožbo maja 2013 (pravilno maja 2014) in da zato zanjo v času menjave lastništva G. d. o. o. ni mogel vedeti. Z vidika subjektivnega elementa zlorabe še manj pa z vidika objektivnega elementa ta okoliščina ni bistvena. Je pa sodišče prve stopnje pravilno štelo, da okoliščina, da je toženec prodal svoj poslovni delež v družbi G. d. o. o. zgolj dober mesec po tem, ko je družba, katere direktor je bil tedaj toženec, prejela tožničino tožbo za vračilo neupravičeno prejetih sredstev, govori v prid zaključku, da je podan subjektivni element zlorabe. Glede na vse navedeno ni utemeljena oziroma izkazana toženčeva teza, da je bila prodaja poslovnega deleža toženca v družbi G. d. o. o. le navadna poslovna odločitev.

15. Končno je pravilna tudi ocena prvostopenjska sodišča, da ni utemeljen toženčev ugovor zastaranja. Sodišče prve stopnje je najprej pravilno pojasnilo, da je tožnica vložila tožbo za vračilo spornega zneska zoper družbo G. d. o. o. 4. 9. 2012, kar je ob upoštevanju, da je bilo sporno nakazilo izvedeno 19. 11. 2007, v okviru petletnega zastaralnega roka. Navedena tožba je bila zaradi izbrisa družbe zavržena, in sicer 8. 4. 2015, torej po vložitvi obravnavane tožbe (datum vložitve tožbe je 9. 4. 2014). Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno izhajalo iz stališča sodne prakse, da zahtevki na podlagi spregleda pravne osebnosti zastarajo v petletnem zastaralnem roku ter da je začetek teka zastaranja vezan na dospelost terjatve družbe in na izpolnitev pogojev za spregled pravne osebnosti.2 Ker so bili ti pogoji v konkretnem primeru izpolnjeni najprej konec leta 2012, ko je toženec prodal družbo T. V., najkasneje pa z izbrisom družbe iz sodnega registra, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je bila obravnavna tožba vložena v okviru petletnega zastaralnega roka.

16. Odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan plačati tožnici 15.498,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2013 dalje (193. člen OZ), je tako pravilna.

17. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, je dolžan tožnici povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sam (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) priznalo: 587,20 EUR nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 3210), 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002)3, oboje zvišano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 740,78 EUR. Priznane stroške mora toženec plačati tožnici v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Da je bilo podjetje ob prodaji v zelo slabem finančnem stanju, niti ni bilo sporno. 2 Primerjaj npr. odločbo VSL I Cpg 176/2014 z dne 27. 3. 2014. 3 Pavšalni znesek za fotokopije tožnici ne pripada, saj v pritožbenem postopku ni kopirala več kot 100 listov – primerjaj tar. št. 6000 ZOdvT.