Jedro

Odločba, s katero je tožencu prenehala pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, je postala pravnomočna, kar upoštevajoč določila ZUTD in OZ predstavlja podlago za vračilo neupravičeno pridobljenega zneska.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožena stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo plačilo 554,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2022 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Začasni zastopnici je priznalo nagrado in stroške zastopanja v višini 244,80 EUR, ki se ji izplačajo iz sredstev založenega predujma za stroške začasne zastopnice. Tožencu je naložilo, da tožniku v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 269,40 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožuje začasna zastopnica toženca iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se pritožbi ugodi, v izpodbijanem delu sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov oziroma v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločba, s katero je bila tožencu priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo z dne 15. 7. 2019 ni bila odpravljena in še vedno velja. Toženec je nadomestilo med brezposelnostjo prejel na veljavni pravni podlagi tudi v obdobju od 23. 1. 2020 do 15. 3. 2020, zato so nasprotni zaključki prvostopnega sodišča zmotni. Dne 22. 1. 2020 pravica do denarnega nadomestila ni prenehala. Z odločbo z dne 21. 9. 2020 je bilo v nasprotju s 158. členom Ustave RS od 22. 1. 2020 za nazaj poseženo v pravnomočno priznano pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Sodišče se do tega ni opredelilo, zato je sodba brez razlogov in gre za kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. O predčasnem prenehanju pravice z dne 21. 9. 2020 ni bilo odločeno skladno z drugim odstavkom 65. člena ZUTD. Tudi te razloge je toženec uveljavljal v odgovoru na tožbo, do česar se sodišče ni opredelilo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

5. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožnikovemu razlogovanju, da gre za procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do zatrjevane kršitve 158. člena Ustave RS. Sodišče se mora opredeliti do vseh nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana in ki niso očitno neutemeljena in nerelevantna. Sodišče je v 8. točki obrazložitve ugotovilo, da je bilo s pravnomočno odločbo tožnika 21. 9. 2020 odločeno, da tožencu z 22. 1. 2020 preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Pojasnilo je, da je glede na pravnomočnost te odločbe temelj za prejemanje denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas od 23. 1. 2020 do 15. 3. 2020 odpadel. Posredno se je sodišče opredelilo do dejstva, da je odločba, s katero je tožencu prenehala pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo postala pravnomočna, kar upoštevajoč citirana določila Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUTD)1 in OZ predstavlja podlago za vračilo neupravičeno pridobljenega zneska. Dopustno je, da se posebno pravno sredstvo določi tudi z drugim zakonom.2 Skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-272/18 z dne 7. 4. 2022 gre v tem primeru za dejanski poseg v odločbo o priznani pravici do denarnega nadomestila, četudi brez formalne odprave odločbe o priznani pravici do denarnega nadomestila. ZUTD je za razliko od drugega odstavka 65. člena, le za primere iz tretjega do petega odstavka 65. člena predvidel tudi odpravo odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila. Da sta bili s 65. členom ZUTD določeni dve različni pravni sredstvi za poseg v pravnomočno odločbo o pravici do denarnega nadomestila izhaja tudi iz sedmega odstavka 118. člena ZUTD, v katerem sta omenjeni tako odločba o predčasnem prenehanju denarnega nadomestila kot tudi odločba o odpravi odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila. Tako ne drži pritožnikov ugovor, da je pri odločitvi o prenehanju pravice do denarnega nadomestila v vseh primerih nujno formalno odpraviti pravnomočno odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila.

6. Odločba z dne 21. 9. 2020, s katero je bilo odločeno, da tožencu z dnem 22. 1. 2020 preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo je pravnomočna. Toženec sedaj ne more pravno upoštevno navajati razlogov in izpodbijati pravnomočno odločbo.3 Ključno je, da se je sodišče opredelilo do pravno pomembnih pravnih naziranj toženca. Ker je nesporno, da je odločba z dne 21. 9. 2020 postala pravnomočna 27. 10. 2020, odpadejo pritožbeni ugovori o nepravilnosti odločbe z dne 21. 9. 2020. Da so bili izpolnjeni pogoji, da bi se toženca še naprej vodilo kot aktivnega iskalca zaposlitve, bi moral toženec uveljavljati v upravnem postopku, ki je bil zaključen z odločbo z dne 21. 9. 2020. 7. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo toženca na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

8. Stroške pritožbe nosi toženec.

1 Skladno z določilom 140. člena ZUTD ima zavod pravico zahtevati vračilo denarnega nadomestila za brezposelnost tudi v primeru odprave odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila skladno z določbami zakona, ki ureja splošni upravni postopek. 2 Kot je to v primeru predčasnega prenehanja pravica do denarnega nadomestila po uradni dolžnosti določeno z drugim odstavkom 65. člena ZUTD. 3 S pavšalno trditvijo o datumih v januarju, februarju in marcu 2020, ki naj bi dokazali, da je prekoračen rok enega meseca od dneva, ko je zavod izvedel za okoliščine.