Jedro

Zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnika ni posebne pritožbe.

Določilo 156. člena Ustave ne predvideva prekinitve postopka tudi takrat, kadar stranka vloži pobudo za presojo ustavnosti kakega določila.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

S sklepom z dne 28.3.2006 (red. št. 47) je sodišče prve stopnje pritožbo tožeče stranke proti sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani (pravilno proti sklepu podpredsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani) z dne 31.12006 zavrglo, s sklepom z dne 28.3.2006 (red. št. 54) pa je „oba“ predloga tožeče stranke za prekinitev postopka zavrnilo.

Proti vsakemu od sklepov je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. V pritožbi proti prvemu sklepu je med drugim navedla, da je prvostopno sodišče zavrglo pritožbo, ne da bi odločilo o predlogu za prekinitev postopka, pri čemer je pavšalno obrazložilo, da določba 5. odstavka 73. člena ZPP ni protiustavna. Predlagala je, da pritožbeno sodišče prekine postopek in pred Ustavnim sodiščem RS vloži zahtevo za začetek postopka ocene omenjenega določila (list. št. 236).

V pritožbi proti drugemu sklepu pa je navedla, da izpodbijanega sklepa prvostopno sodišče ni obrazložilo in ponovila svoje stališče, da je predlog za prekinitev postopka utemeljen.

Na nobeno od pritožb tožena stranka ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi proti sklepu z dne 28.3.2006 o zavrženju pritožbe S sklepom z dne 31.1.2006 (red. št. 41) je podpredsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnil zahtevo tožeče stranke za izločitev sodeče sodnice v tem sporu. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa je pravilno pojasnjeno, da proti takemu sklepu ZPP ne predvideva posebne pritožbe (5. odstavek 73. člena ZPP). Zato je prvostopno sodišče to pritožbo zavrglo, istočasno pa pojasnilo, da pred Ustavnim sodiščem zahteve za začetek postopka ocene protiustavnosti 5. odstavka 73. člena ZPP ne bo vložilo. S pritožbeno navedbo, da prvostopno sodišče o predlogu tožeče stranke za prekinitev postopka ni odločilo, se pritožbeno sodišče na tem mestu ni ukvarjalo, ker je o tem predlogu tožeče stranke odločeno z drugim izpodbijanim sklepom. Zato za odločitev o pritožbi proti temu sklepu tudi niso pomembna niti tista pritožbena izvajanja, ki poudarjajo pomembnost prekinitve, niti tista, iz katerih izhaja, da je določilo 5. odstavka 73. člena ZPP protiustavno. O tem slednjem bo namreč razpravljalo Ustavno sodišče, če bo sprejelo vloženo pobudo tožeče stranke.

Iz dosedanje obrazložitve je razvidno, da pritožba proti temu sklepu ni utemeljena. Ker pa tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi proti sklepu z dne 4.7.2006 o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka.

Tožeča stranka je tekom te pravde doslej kar trikrat predlagala prekinitev postopka do takrat, dokler Ustavno sodišče ne odloči o protiustavnosti določila 5. odstavka 73. člena ZPP. Prvič je to storila dne 13.3.2006 (red. št. 46) v pritožbi proti sklepu, ki ga je dne 31.1.2006 izdal podpredsednik prvostopnega sodišča, ko je hkrati predlagala, naj sodišče vloži zahtevo pred Ustavnim sodiščem (list. št. 229), drugič dne 12.4.2006 (red. št. 49) v pritožbi proti prvemu izpodbijanemu sklepu, ko je hkrati predlagala, naj pritožbeno sodišče vloži zahtevo (list. št. 239) in tretjič v posebnem predlogu z dne 4.5.2006 (red. št. 51), ko je sodišče obvestila, da je sama vložila pobudo za oceno ustavnosti tega določila (list. št. 236). Ker pa je v vseh primerih predlagala prekinitev na podlagi 156. Člena Ustave, bi prvostopno sodišče vse tri predloge more šteti kot enoten predlog. Da jih je v bistvu štelo, izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. V njej je prvostopno sodišče izrecno zapisalo, da mora sodišče na podlagi 156. člena Ustave prekiniti postopek le takrat, kadar sodišče začne postopek pred Ustavnim sodiščem, ne pa tudi takrat, kadar stranka vloži pobudo za začetek postopka, Glede na navedeno pritožbeno sodišče šteje, da je z izpodbijanim sklepom (ne glede na izrek, da sodišče zavrača „oba“ predloga) odločeno o enotnem, trikrat ponovljenem predlogu tožeče stranke za prekinitev postopka, v tej odločitvi pa je konzumirana tudi odločitev, da zahteve pri ustavnem sodišču prvostopno sodišče ne bo vložilo. Določilo 156. člena Ustave, ki ga je prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu citiralo, resnično ne predvideva prekinitve postopka tudi takrat, kadar stranka vloži pobudo za presojo ustavnosti kakega določila. Zato kaj več kot je storilo, za presojo obrazloženosti prvostopnemu sodišču tudi ni bilo treba pojasnjevati. Pritožbeni očitek, da je izpodbijani sklep neobrazložen, torej ni utemeljen. Zmotno pa je pritožbeno stališče, da je treba določilo 156. Člena Ustave tolmačiti tako, da to določilo zahteva prekinitev postopka tudi takrat, kadar vloži pobudo stranka. Kaj takega iz tega določila ne izhaja. Pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da je ureditev v tem členu takšna, kakršna je, v prid ustavno zagotovljeni pravici do sojenja v razumnem roku (prim. 23. člen Ustave), Drugačna ureditev oziroma drugačno tolmačenje tega določila bi vsaki stranki v vsakem postopku z vlaganjem pobud omogočala izigravanje te pravice.

Tudi pritožbenemu stališču, da neprekinitev postopka v primeru vložene pobude pomeni neenakopravno obravnavanje strank, ni mogoče slediti. Ker je prekinitev po ustavi predvidena samo za primer, ko sodišče vloži zahtevo, tako pritožbeno stališče predstavlja težnjo tožeče stranke po izenačenju njenega položaja s položajem sodišča, ne pa težnjo po enakopravnem obravnavanju strank v postopku.

Nepotrebni stroški, ki bodo v tem postopku zelo visoki, kot navaja pritožnica, okuženost postopka s pravdnimi dejanji, ki bi jih opravil nezakoniti sodnik in dodatno obremenjenost zakonitega sodnika, pa tudi niso v zakonu predvideni razlogi, ki bi opravičevali prekinitev postopka takrat, kadar stranka pred Ustavnim sodiščem vloži pobudo za začetek postopka ocene ustavnosti.

Iz zgornjih razlogov izhaja, da tudi pritožba proti drugemu sklepu ni utemeljena. Ker tudi ob uradnem preizkusu tega sklepa pritožbeno sodišče ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je tudi to pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Ker tožeča stranka s pritožbama ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).