Jedro

Nepremičnine se v postopku za njihovo razdelitev (praviloma) razdelijo fizično, in sicer tako, da vsak solastnik prejme del teh nepremičnin v skladu z njegovim solastniškim deležem. Če nobena od strank ne izkaže upravičenega interesa, da bi v naravi dobila delež, ki bi (bistveno) presegal njen solastniški delež, ni pogojev za uporabo kriterija fizične delitve z izplačilom razlike v vrednosti nasprotni stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tj. v točki 1.a) ter 1.b) in v 2. točki izreka) potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 17.06.2003, opr.

št. N 20/99-50, nepremičnine, ki so bile predmet razdružitve, razdelilo med oba solastnika tako, da je predlagatelj M. B. namesto svojega solastninskega deleža prejel stanovanje št. 5 v I. nadstropju stanovanjskega bloka na naslovu xx v Ljubljani ter nepremičnine, parc. št. 2837, 2875/18 in 2875/19, vse vl. št. yy, k.o. S., nasprotni udeleženec S. K. pa namesto svojega solastniškega deleža nepremičnine, parc. št. 234, 2873, 2870, 2799/2, 2865, 2866 in 2867, vse vl. št. yy, k.o. S. (1. točka izreka). Zaradi razlike med vrednostjo prejetih nepremičnin in vrednostjo solastninskih deležev je dolžan predlagatelj nasprotnemu udeležencu plačati znesek v višini

132.137,75 SIT, v roku treh mesecev od pravnomočnosti sklepa, skupaj z obrestmi, po katerih se obrestujejo bančni depoziti za dobo treh mesecev pri Novi Ljubljanski banki d.d., Divizija D. (2. točka izreka). Sodišče je skupne stroške postopka odmerilo na 263.900,00 SIT (3. točka izreka) in odločilo, da je dolžan nasprotni udeleženec predlagatelju plačati del stroškov v višini 158.340,00 SIT (4. točka izreka). Sodišče je predlog za razdružitev nepremičnin v delu, ki se nanaša na nepremičnine, pripisane pri vl. št. xy, k.o. B., štelo za umaknjenega in postopek v tem delu ustavilo (5. točka izreka), predlog za razdružitev pa v delu, ki se nanaša na denarno terjatev v znesku 10.000,00 DEM, zavrnilo (6. točka izreka).

Zoper 1.a), 1.b) in 2. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo nasprotni udeleženec, ki navaja, da je v postopku predlagal, da se mu poleg domačije dodeli v last tudi garsonjera v Ljubljani, kar je utemeljeval z obstojem večjega interesa na tej nepremičnini.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta oba udeleženca upravičila svoj interes do stanovanja v Ljubljani v približno enaki meri, kljub temu pa je stanovanje dodelilo predlagatelju. Sklep v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi sami s seboj v nasprotju, saj sodišče ne pojasni, zakaj je stanovanje dodelilo predlagatelju. Zaključek sodišča temelji tudi na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, zato je tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Poleg večjega solastniškega deleža je izkazano tudi, da je imel nasprotni udeleženec stanovanje v posesti, da je zanj plačeval vse stroške, skrbel za tekoče in investicijsko vzdrževanje ter opravljal vlaganja, stanovanje pa še vedno potrebuje zaradi zaposlitve v Ljubljani, v njem pa je živel v času svojega šolanja v Mariboru. Stanovanje je kupil njegov oče, da bi predlagatelju priskrbel varno prihodnost in je bilo že ob nakupu namenjeno njemu.

Navedbe predlagatelja, da v Ljubljani študirata njegovi hčerki, ki bivata v študentskem domu oziroma v najemniškem stanovanju, zaradi česar garsonjero nujno potrebuje, so v nasprotju z izpovedbo nasprotnega udeleženca, ki je povedal, da je predlagatelju ponudil, naj njegova hčerka K. biva pri njem, vendar je predlagatelj tak predlog odklonil. Nasprotji v obeh izpovedbah sodišče pri ocenjevanju upravičenega interesa ni pojasnilo, zgolj študij obeh hčera predlagatelja pa ne more biti razlog za dodelitev stanovanja. Glede na velikost idealnih deležev, dosedanjo posest stanovanja, način njegove rabe, dosedanja vlaganja ter potrebe solastnikov, je nedvomno izkazano, da nasprotni udeleženec izkazuje upravičeno večji interes, da prevzame stanovanje v izključno last. Nasprotni udeleženec je pripravljen izplačati predlagatelju vrednost njegovega deleža na tem stanovanju v denarju ali pa mu v last prepustiti kmetijska in gozdna zemljišča, pri čemer njegove navedbe, da ni kmet, ne morejo vplivati, saj jih lahko proda, ker ne gre za zaščiteno kmetijo. Predlaga, da Višje sodišče njegovi pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Za odločanje v tej zadevi je treba uporabiti določbe Stvarnopravnega zakonika (Ur. list RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ), saj se na podlagi prehodne določbe 2. odstavka 273. člena SPZ v nepravdnih postopkih namesto razveljavljenih določb Zakona o nepravdnem postopku (Ur. list. SRS, št. 30/1986, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZNP) uporabljajo določbe tega zakonika.

V obravnavani zadevi so predmet razdružitve nepremičnine, ki sta jih solastnika (polbrata po mamini strani) pridobila z dedovanjem, in sicer stanovanje št. 5 v I. nadstropju stanovanjskega bloka na naslovu xx v Ljubljani (v nadaljevanju garsonjera) ter nepremičnine, parc. št. 2837, 2875/18, 2875/19, 234, 2873, 2870, 2799/2, 2865, 2866 in 2867, vse vl. št. yy, k.o. S.. Solastnika sta v postopku pred sodiščem prve stopnje podala vsak svoj predlog za razdružitev solastnin, pri čemer sta se njuna predloga prekrivala v toliko, da sta oba želela pridobiti garsonjero v Ljubljani.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je najprej (seveda upoštevaje predloge predlagatelja in nasprotnega udeleženca) razdelilo tiste nepremičnine, za katere se je potegovala bodisi ena bodisi druga stranka (torej "nesporne"), in predlagatelju tako dodelilo vinograd z gospodarskim poslopjem (nepremičnina, parc. št. 2837), nasprotnemu udeležencu pa enoten stanovanjsko-gospodarski kompleks domačije (nepremičnini, parc. št. 234 in 2873). Pri odločanju, komu naj dodeli garsonjero, pa je sodišče izhajalo iz pravnega standarda "upravičen interes" (2. odstavek 70. člena SPZ), in sicer je ugotovilo, da je ta pri obeh strankah enak. To dokazno oceno sedaj v pritožbi graja nasprotni udeleženec, ki trdi, da ima nedvomno večji interes za dodelitev garsonjere od predlagatelja, saj dejstvo, da predlagatelj potrebuje garsonjero zaradi svojih dveh hčera, ki študirata v Ljubljani, ne more biti zadosten razlog za dodelitev garsonjere njemu.

V zvezi z ugotavljanjem upravičenega interesa so pomembna naslednja, pred sodiščem prve stopnje ugotovljena dejstva: - nihče od udeležencev ni dalj časa bival v stanovanju; - nasprotni udeleženec ima višji solastniški delež (3/4), plačeval je tekoče stroške, povezane s stanovanjem, opravil je manjša investicijska dela ter imel od 20.10.2000 do 20.10.2001 prijavljeno začasno prebivališče na naslovu, na katerem se nahaja garsonjera; - predlagatelj ima dve hčerki, ki študirata v Ljubljani in za kateri plačuje stroške bivanja.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, saj na podlagi navedenih dejstev izhaja, da je upravičen interes strank za dodelitev sporne garsonjere najmanj enak (če ne celo nekoliko večji v korist predlagatelja). Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo in garsonjero, glede na velikost solastniškega deleža, dodelilo predlagatelju. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja še naslednje: solastniški delež nasprotnega udeleženca znaša, izraženo v denarju, 11.577.752,75 SIT (ali 58% vrednosti celotne nepremičnine), po predlogu za razdelitev, ki ga je postavil nasprotni predlagatelj, pa naj bi dobil tako domačijo kot garsonjero, kar je, izraženo v denarju 15.902.362,00 SIT ali 80% vrednosti celotne solastnine. Iz teh razlogov je mogoče pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča, da bi nasprotni udeleženec, če bi mu bili dodeljeni obe predlagani nepremičnini, pridobil (v naravi) bistveno večji delež, kar pa bi bilo v nasprotju z določbami SPZ o delitvi solastnine. Za uporabo kriterija fizične razdelitve solastnine z izplačilom razlike v vrednosti, ob ugotovljenem enakem interesu strank, namreč ni bilo razlogov.

Pritožba očita prvostopenjskemu sodišču tudi absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP), ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana: prvostopenjsko sodišče je namreč izčrpno obrazložilo svojo odločitev, razlogi pa so jasni in prepričljivi. Posameznih stavkov ni mogoče iztrgati iz konteksta celotne obrazložitve, ki je prepričljiva.

Pritožbeno sodišče je pritožbo nasprotnega udeleženca zato na podlagi

2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ob dejstvu, da niso podane pomanjkljivosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.