Jedro

Ključna ugotovitev je, da tožnik na spornem zunanjem stopnišču ni imel posesti, zato v njej tudi ni mogel biti moten.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15.112012 zavrnilo tožbeni zahtevek na prepoved tožencu vsakega ravnanja, ki bi tožnika motilo pri uporabi prostorov v stanovanjski hiši na naslovu C, parc. št. 258/35 k.o. X, zlasti pa onemogočanja vzdrževalnih del in podiranja ogrodja za betoniranje (točka I izreka). Tožniku je naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v višini 353,80 EUR (točka II izreka).

2. Iz vseh pritožbenih razlogov se je zoper sklep pravočasno pritožil tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da ni res, da ne bi imel v posesti stopnic, ki jih za dostop v svojo etažo uporabljata M.O. in toženec. Ta del stopnišča imajo on, toženec in M.O. v soposesti, sam pa ves čas tudi hodi po teh stopnicah. Del stopnišča, ki ga je sam sezidal in ki se nadaljuje od stopnišča, ki ga za vhod v stanovanjsko hišo uporabljata toženec in M.O., pa je imel sam ves ta čas v izključni posesti, saj je ta del stopnišča od ostalega dela ločen z vrati, ki se zaklepajo in katerih ključe ima samo on. Iz obrazložitve naj ne bi bilo razvidno, zakaj tožnik stopnišča ni imel v posesti, ko pa je le-tega zgradil in ločil z vrati. Nadalje pritožnik navaja, da so notranje krožne stopnice, ki povezujejo kletne in podstrešne prostore, široke le 25 cm, hoja po takih stopnicah pa ni mogoča in so zato kot take neprimerne za redno uporabo podstrešnega prostora. Dostop v podstrešno etažo je mogoče zagotoviti le s stopnicami z zunanje strani. To pa je bil tudi pogoj, da je pristal na sklenitev sporazuma z M.O. v letu 1988. Z zidanjem stopnišča, ki bi mu omogočalo uporabo podstrešja v skladu s sklenjenim sporazumom, je začel že leta 1989, del pa vse do zaključnega dejanja ni nihče preprečeval. Ni res, da je za 20 let prekinil dela na stopnišču in jih potem nadaljeval. Že kakšnega pol leta preden je toženec ogrodje za betoniranje na stopnišču podrl, je imel to postavljeno zgolj meter in pol nižje ter je šlo le za nadaljevanje del, ki jih je izvajal že pred tem. Ne drži niti, da je sam oviral dotedanji način uporabe stopnic tožencu in njegovi družini. Ni zaprl vhoda v stanovanje toženca in njegove družine in so zato lahko ti nemoteno vstopali vanj. Toženec je tisti, ki je s svojim ravnanjem (podrtjem ogrodja za betoniranje) tožnika motil pri dotedanjem načinu uporabe stanovanjske hiše. 3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V izpodbijanem sklepu so jasno opredeljeni namen motenjske tožbe (pravde) in predpostavke za ugoditev takšnemu zahtevku. Izhajajoč iz natančno predstavljenih materialno pravnih izhodišč, trditvenega okvira in na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

6. Glede okoliščine obstoja tožnikove posesti na zunanjem stopnišču (stopnišče, ki gre z dvorišča stanovanjske hiše na naslovu C, do vhoda v pritlično etažo, ki jo uporabljata toženec in M.O.) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik (na tem stopnišču) posesti ni imel. Ker stopnišče ni bilo dokončano, ga slednji pač ni mogel uporabljati za dostop v podstrešne prostore, posledično pa na njem tudi ni imel posesti (tako v izpodbijanem sklepu prepričljivo pojasnjuje sodišče prve stopnje). Še bistveneje je, da je toženec v odgovoru na tožbo izrecno zatrjeval, da tožnik na predmetnem stopnišču nikoli ni imel posesti. Tožnik pa ne v tožbi in ne kasneje v postopku na prvi stopnji temu ni oporekal oziroma ni zatrjeval, da je na zunanjem stopnišču posest imel. Takšno s strani toženca zatrjevano dejstvo je torej ostalo s strani tožnika neprerekano in ga je zato v skladu z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP potrebno šteti za priznanega (resničnega). Pomanjkanja ustrezne trditve ne more sanirati niti tožnikovo zaslišanje (v katerem je omenil, da je navedene zunanje stopnice ves ta čas uporabljal), saj bi bila lahko takšna njegova izpovedba le dokazno sredstvo. Z ozirom na vse navedeno je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnik na spornem zunanjem stopnišču ni imel posesti, pravilna, hkrati pa tudi ključna. Ker posesti ni imel, v njej tudi ni mogel biti moten. Pritožbene navedbe, da je posest na zunanjem stopnišču imel, tako predstavljajo nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja glede pritožbenih navedb, da je del stopnišča, katerega naj bi tožnik imel v posesti, z zaklenjenimi vrati ločen od stopnišča, ki vodi k vhodu v pritlične prostore, ki jih uporabljata M.O. in toženec. Tožnik ni bil moten niti v posesti prostorov v hiši, ki jih ima na podlagi sklenjenega sporazuma v uporabi (to so kletni in podstrešni prostori). Le-te je lahko pred obravnavanim dogodkom (domnevnim toženčevim motenjem) uporabljal le prek notranjega stopnišča, po spornem toženčevem ravnanju (podrtju ogrodja za betoniranje) pa jih lahko uporablja v točno enakem obsegu oziroma na enak način (tj. prek notranjih stopnic).

7. Pritožnik nadalje navaja, da so notranje stopnice, ki vodijo iz kletnih v podstrešne prostore, široke zgolj 25 cm in zato niso primerne za uporabo, zaradi česar bo lahko podstrešne prostore dejansko uporabljal šele, ko bodo dograjene zunanje stopnice. Tudi te pritožbene navedbe predstavljajo nedopustno in zato neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj tožnik le-tega v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval (njegovo zaslišanje pa takšne manjkajoče trditvene navedbe ne more nadomestiti). Pritožbene navedbe, da je tožnik ves čas od leta 1989 dalje zidal predmetno stopnišče, da gradbenih del ni prekinil za obdobje 20 let ter da je imel približno pol leta pred postavitvijo ogrodja za betoniranje, ki mu ga je toženec dne 30.7.2011 odstranil, tega postavljenega zgolj meter in pol nižje, niso relevantne. Nanašajo se namreč na vprašanje, ali je toženec (lahko) motil posest tožnika na spornem zunanjem stopnišču, na katerem pa (kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje) tožnik posesti sploh ni imel. Nedopustno pritožbeno novoto predstavlja tudi navedba, da tožnik ni oviral uporabe stopnic tožencu in njegovi družini (ker ti niso bili prav v ničemer ovirani pri vstopu v svojo etažo). Obenem pa je tudi to vprašanje za konkretno zadevo nepomembno. Pomembno je bilo le, ali je tožniku posest motil toženec.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).