Jedro

Predmetna zadeva je specifična v tem, da je bil na postopek v zvezi s prijavljeno terjatvijo (napačno) napoten stečajni upravitelj namesto upnika, sklep o napotitvi je postal pravnomočen, zaradi česar stranke veže, na njegovi podlagi pa ima stečajni upravitelj pravni interes za vodenje predmetne pravde.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo v zvezi s sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da prerekana terjatev tožene stranke v višini 18.577,27 EUR s pp ne obstoji, tožena stranka pa je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila“. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 1.231,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovni postopek, uveljavljala je tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je nesporno, da je sodišče v stečajnem postopku pravnomočno odločilo, da mora začeti postopek stečajni upravitelj. Sama navedba razloga za prerekanje ne spremeni dejstva, da lahko stečajni upravitelj po napotitvenem sklepu vloži tožbo zaradi ugotovitve neobstoja prerekane terjatve, ne pa tudi tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Trdi, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, saj iz Sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic opr.št. St 1 z dne 4.10.2010, katerega sestavni del je Končni seznam preizkušenih terjatev z dne 14.9.2010, ne izhaja, da bi moral tožnik vložiti tožbo na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Končni seznam preizkušenih terjatev mora po določbi 2. odst. 70. čl. ZFPPIPP za vsako terjatev vsebovati podatke iz 1. do 4. točke 4. odst. 61. čl. zakona, če je bila terjatev prerekana v stečajnem postopku pa tudi, kdo mora v drugem postopku uveljaviti zahtevek. Razlog za prerekanje torej ni obvezna sestavina končnega seznama preizkušenih terjatev, zato postane pravnomočna zgolj odločitev stečajnega sodišča o tem, kdo je napoten na pravdo. Nesporno je, da terjatev ne temelji na izvršilnem naslovu, temveč na podlagi računov, ki jih je tožena stranka izstavila brez ustrezne pogodbe, glede katere je stečajni upravitelj podal opombo, da gre za izpodbojno dejanje. Meni, da je ravnala v skladu s pravnomočnim napotitvenim sklepom in določbami ZFPPIPP, saj bi se v nasprotnem primeru štelo prijavljeno terjatev tožene stranke za ugotovljeno.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil dne 14.4.2009 nad tožečo stranko začet stečajni postopek, tožena stranka pa je kot upnica v stečajnem postopku prijavila svojo terjatev do tožeče stranke v znesku 18.577,27 EUR s pp. Stečajni upravitelj tožeče stranke je prerekal prijavljeno terjatev, ki temelji na izstavljenih računih tožene stranke in je bil napoten na pravdo.

Pravilno je sodišče prve stopnje menilo, da je glede na 302. čl. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP, Ur.l. RS, št. 126/2007 s sprem.) stečajni upravitelj upravičen zahtevati ugotovitev neobstoja prerekane terjatve le v primeru, da ta temelji na izvršilnem naslovu, kar pa v obravnavanem primeru ni podano in da v drugih primerih nima pravnega interesa za sprožanje posebnega postopka v zvezi s prerekano terjatvijo. Vendar pa je predmetna zadeva specifična v tem, da je bil na postopek v zvezi s prijavljeno terjatvijo (napačno) napoten stečajni upravitelj namesto upnika, sklep o napotitvi je postal pravnomočen, zaradi česar stranke veže, na njegovi podlagi pa ima stečajni upravitelj pravni interes za vodenje predmetne pravde.

Pritožnica utemeljeno opozarja, da iz končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 14.9.2010 ne izhaja, da bi morala tožeča stranka vložiti tožbo na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika (stvar bi tudi bila nesmiselna, saj ni bilo zatrjevano, da je v zvezi s prijavljeno terjatvijo stečajni dolžnik že kaj izpolnil), ampak je očitno tam naveden razlog za prerekanje terjatve.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 355. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so stroški pritožbenega postopka del nadaljnjih pravdnih stroškov (3. odst. 165. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati tožbeni zahtevek tako kot je postavljen in torej v tem okviru tudi razlog, ki ga uveljavlja tožeča stranka za prerekanje terjatve (da so bili računi izstavljeni brez pravne podlage).