Jedro

Iz odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da so na eni strani določila 1. odstavka 4. člena ZUS-1 v povezavi z 2. alinejo 2. odstavka 33. člena in 66. člena ZUS-1 ter na drugi strani določilo 2. odstavka 64. člena ZUS-1 očitno premalo z vidika standardov učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in da mora imeti stranka, kadar je izpodbijani upravni akt že izvršen, možnost uveljavljati presojo zakonitosti takšnega akta z ugotovitveno tožbo v rednem upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1, tudi če ni izpolnjen pogoj, da bi odprava akta nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi posameznikov ali pravnih oseb in tudi če tožnik ne zatrjuje posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, ampak zatrjuje poseg oziroma „prizadetost v pravicah ali pravnih koristih“, ki izhajajo iz zakona glede na to, da imajo zakonske pravice v hierarhiji sistema varstva pravic nižje mesto od ustavnih pravic oziroma temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Takšno ugotovitveno tožbo lahko vloži tožnik pod pogoji in iz razlogov, ki jih določa zakon za vložitev tožbe s katero se zahteva odprava upravnega akta v enakem in na enak način kot izpodbojno tožbo, le da mora biti postavljen drugačen zahtevek, pa tudi tožba je podvržena enakemu predhodnemu preizkusu in procesnim predpostavkam kot izpodbojna tožba.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je bil tožnik z nezakonitim sklepom Občinske uprave Mestne občine Kranj št. 3506-163/2007-7-(48/05) z dne 4. 1. 2008 ter z nezakonito odločbo Mestne občine Kranj št. 3506-163/2007-8-(48/05) z dne 13. 2. 2008 prizadet v pravici do udeležbe v postopku obnove upravnega postopka in predloga za izrek ničnosti odločbe o uporabi javnih površin za izvedbo prireditve »A.« št. 3506-0163/07-48/05 z dne 29. 10. 2007. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

S prvostopenjskim sklepom je Mestna občina Kranj na podlagi 266., 267. in 280. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo o uporabi javnih površin za izvedbo prireditve „A.“ št. 3506-0163/07-48/05 z dne 29. 10. 2007; zavrgla pa je tudi tožnikov predlog za izrek ničnosti odločbe o uporabi javnih površin za izvedbo prireditve „A.“ št. 3506-0163/07-48/05 z dne 29. 10. 2007. V obrazložitvi izpodbijanega akta organ pravi, da je Mestna občina Kranj izdala odločbo za uporabo javnih površin, v kateri je bila Zavodu za turizem kot organizatorju prireditve „A.“ dovoljena uporaba javnih površin na Slovenskem trgu, Maistrovem trgu, Glavnem trgu in na ploščadi pred Prešernovim gledališčem. Organ je ugotovil, da predlog ne izpolnjuje vseh pogojev za njegovo obravnavo iz 1. odstavka 267. člena ZUP. Predloga namreč ni podala upravičena oseba, saj je v zakonu določeno, da obnovo upravnega postopka lahko predlaga stranka, postopek, ki je končan z dokončno odločbo pa se lahko obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. ZUP določa, da se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes (stranski udeleženec). Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi svojih pravnih koristi, pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Pravice in pravne korist oseb, o katerih je mogoče odločati v upravnem postopku pa določajo materialni predpisi. V konkretnem primeru je bila odločba, zoper katero se predlaga obnova, izdana na podlagi Odloka o občinskih taksah v Mestni občini Kranj, kjer je določeno, da morajo taksni zavezanci pred izvajanjem storitev na javnih površinah pridobiti dovoljenje oziroma soglasje pristojnega občinskega oddelka. Iz omenjenega predpisa ne izhaja, da bi predlagatelj obnove postopka moral biti udeležen v postopku izdaje odločbe kot stranka ali stranski udeleženec. Prav tako je organ zavrgel zahtevo predlagatelja, da naj se odločba o uporabi javnih površin za izvedbo prireditve „A.“ št. 3506-0163/07-48/05 z dne 29. 10. 2007 izreče za nično, ker predlog ni bil podan s strani upravičene osebe. Odločba se namreč lahko izreče za nično, po uradni dolžnosti ali na predlog stranke ali državnega tožilca ali državnega pravobranilca. Predlagatelj ni bil stranka v postopku izdaje omenjene odločbe, poleg tega pa je bil s strani Občinske uprave Mestne občine Kranj na poziv Upravne enote Kranj, ki je izdala dovoljenje za prireditev, podan odgovor, da dovoljuje postavitev začasnih objektov, kot je to navedeno na skici prireditvenega prostora prireditve.

V pritožbi zoper obe točki izreka prvostopenjskega akta je tožnik navedel, da je pravno naziranje, da je pravni interes mogoče utemeljiti le na predpisu, na podlagi katerega je bila odločba izdana – v konkretnem primeru torej na „Odloku o občinskih taksah“ - brez vsake opore v določilih ZUP. Skladno z določilom 1. odstavka 43. člena ZUP pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (2. odstavek 43. člena ZUP). ZUP torej ne določa, da bi se pravna korist lahko izvajala izključno iz predpisa, na podlagi katerega je bila izdana sporna odločba, kot meni prvostopni organ, temveč posplošeno opredeljuje kot temelj pravne koristi (katerikoli) zakon ali drug predpis. Tudi sicer je s pravnega gledišča nerazumljivo, da bi bila uresničitev temeljne procesne pravice udeleževati se postopka odvisna od določil odloka o taksah. V konkretnem primeru pravna korist pritožnika izhaja iz lastninske pravice na objektih, katerih raba je prizadeta s sporno odločbo. Lastninska pravica je z zakonom (37. člen Stvarnopravnega zakonika) in 33. členom Ustave zagotovljena pravica, ki med drugim obsega možnost uporabljanja stvari na najobsežnejši način. Na kakšen način sporna odločba posega v rabo pritožnikove lastnine, je bilo dovolj podrobno obrazloženo predvsem v točkah II. in III. predloga za obnovo postopka in s tem je v smislu 43. člena ZUP tudi izkazano, da pritožnik v postopku varuje svoje na zakon oprte koristi. Na podlagi sporne odločbe so postavljeni prireditveni objekti zastrli objekte v lasti oziroma solasti pritožnika in s tem povzročili resno motnjo za njihovo funkcionalno uporabo tako v namene prebivanja kot tudi v namene opravljanja poslovne dejavnosti. Glede na natančnost, s katero se presoja pravni interes pritožnika, pritožnik dodaja, da skladno z določilom 265. člena ZUP zadošča, če stranka v predlogu za obnovo postopka okoliščine, na katere opira predlog, verjetno izkaže. V zvezi s predlogom, naj se sporna odločba izreče za nično, ker je njen izrek nedoločen, pa tožnik navaja, če bi bil izrek res dovolj določen in izvršljiv, potem ne bi bilo potrebno na zahtevo UE Kranj z dopisom naknadno konkretizirati postavitev kakšnih objektov je bila s spornim izrekom dovoljena. Poleg tega je zmotno mišljenje, da je možno nedoločenost izreka odločbe odpraviti z navadnim dopisom.

Z drugostopenjskim aktom je ministrstvo v prvi točki izreka zavrnilo pritožbo proti prvostopenjskemu sklepu. V drugi točki izreka pa je drugostopenjski organ odločil, da se predlog za izrek ničnosti po uradni dolžnosti odločbe o uporabi javnih površin za izvedbo prireditve „A.“ št. 3506-0163/07-48/05 z dne 29. 10. 2007, ki ga je vložil tožnik, zavrne. V obrazložitvi drugostopenjskega akta ministrstvo ponavlja razloge za odločitev prvostopenjskega akta glede zavrženja predloga za obnovo. Pravi, da pravice in pravne koristi oseb, o katerih je mogoče odločati v upravnem postopku, določajo materialni predpisi. Iz Odloka o občinskih taksah MOK izhaja, da bi predlagatelj obnove postopka moral biti udeležen v postopku izdaje odločbe kot stranka ali stranski udeleženec. V zvezi s tem pritožnik v pritožbi navaja, da pravna korist pritožnika izhaja iz lastninske pravice na objektih, saj so na podlagi sporne odločbe postavljeni prireditveni objekti zastrli objekte v lasti pritožnika, zato je ugotovitvi organa prve stopnje potrebno dodati še dejstvo, da je lastninska pravica v skladu s Stvarnopravnim zakonikom pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi le zakon. Lastnik lahko za vsak namen, ki ni prepovedan, svojo pravico omeji, razen če zakon določa drugače. Trg predstavlja javno površino, ki je v lasti MOK in predstavlja kulturni in zgodovinski spomenik, zato je MOK omenjeno zemljišče lahko obremenila s tem, da je za čas trajanja prireditve dovolila postavitev objektov. Za postavitev teh objektov je organizator pridobil tudi kulturnovarstveno soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Poleg tega je bilo s strani MOK izdano tudi dovoljenje za zaporo cest, v katerem je bilo določeno, da mora imetnik dovoljenja omogočiti stanovalcem, lastnikom ali najemnikom lokalov oziroma poslovnih prostorov in intervencijskim vozilom omogočiti dostop do objektov ob zaprtem delu cestišča, kar pomeni, da pritožniku ni bila onemogočena raba svoje nepremičnine in s tem ni bil prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih. V skladu s tem je bilo odločeno kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Prav tako je bila zavrnjena zahteva predlagatelja, da naj se odločba o uporabi javnih površin za izvedbo prireditve „A.“ št. 3506-0163/07-48/05 z dne 29. 10. 2007 izreče za nično po uradni dolžnosti, ker predlog ni bil podan s strani upravičene osebe. Odločba se namreč lahko izreče za nično po uradni dolžnosti ali na predlog stranke. O predlogu pritožnika za izrek ničnosti je bilo odločeno že pri organu prve stopnje, ki je predlog zavrgel, ker ga ni vložila upravičena oseba, po uradni dolžnosti pa jo lahko izreče za nično le organ sam. V skladu s tem je bil predlog za izrek ničnosti po uradni dolžnosti odločbe o uporabi javnih površin za izvedbo prireditve „A.“ št. 3506-0163/07-48/05 z dne 29. 10. 2007, ki ga je vložil tožnik, zavrnjen.

V tožbi je tožnik navedel, da tožena stranka tožniku ni omogočila udeležbe v postopku izdaje te odločbe. Tožnik se je z izdajo odločbe seznanil šele ob vpogledu v spis postopka izdaje dovoljenja za izvedbo prireditve, ki je potekal pred UE Kranj. UE Kranj se je strinjala s tožnikovim opozorilom, da je odločba tožene stranke nedoločena, in je z dopisom z dne 5. 12. 2007 zahtevala od tožene stranke pojasnilo, ali je z odločbo dovoljena postavitev prireditvenih objektov na površini … trga. Prireditveni objekti so ovirali uporabo površine trga kot prometne površine in s tem ovirali dostop zainteresiranih oseb (zlasti stanovalcev, imetnikov poslovnih prostorov in njihovih strank) do nepremičnin v lasti tožnika. Ker tožniku kot osebi, katere pravni interes je bil prizadet z izdajo odločbe, ni bilo omogočeno, da bi sodeloval v postopku izdaje tega upravnega akta, je vložil predlog za obnovo postopka, zaradi nedoločenosti z odločbo podeljene pravice rabe pa tudi predlog za izrek ničnosti dovoljenja za uporabo javnih površin. Glede na to, da v tem delu drugostopni organ ni odločal o pritožbi zoper odločitev prvostopnega organa, temveč je sam sprejel vsebinsko odločitev, je po oceni tožnika dovoljen upravni spor tudi proti drugostopni odločbi. Iz teh razlogov, pa tudi iz previdnosti, tožnik izpodbija prvo in drugostopni upravni akt. Ker je splošna raba … trga (vožnja, hoja, prevoz stvari) dovoljena vsem - torej tudi organizatorju prireditve A. - je bilo sporno dovoljenje, glede katerega je bila predlagana obnova, očitno izdano z namenom organizatorju prireditve podeliti pravico posebne rabe javnega dobra, se pravi, omogočiti mu, da javno dobro uporablja na način, ki presega splošno rabo. Bistveno vprašanje je, kaj natančno obsega podeljena pravica posebne rabe. Nujna posledica podelitve pravice posebne rabe je namreč utesnitev oziroma izključitev splošne rabe vseh ostalih uporabnikov, to je v prvi vrsti lastnikov nepremičnin, ki neposredno mejijo na … trg, saj brez te javne površine svojih nepremičnin ne morejo uporabljati na funkcionalen način. Opravljanje gospodarske (predvsem trgovske) dejavnosti v teh nepremičninah nadalje predpostavlja, da so poslovni prostori in njihove označbe (izveski, izložbe, oglasne table, markize) vidni mimoidočim osebam in da so ti prostori enostavno dostopni z ulice. Kar zadeva predlog za izrek ničnosti dovoljenja, je tožnik v tožbi navedel, da je dovoljenje v nasprotju z določilom 6. odstavka 213. člena ZUP, po katerem mora biti izrek določen, v konkretnem primeru pa se je zgodilo, da je tak izrek dejansko prepustil konkretizacijo vsebine prirediteljevi samovolji, da si za mesec dni v mestnem jedru vzame, kar hoče. Dopis z dne 6. 12. 2007 pojasnjuje, da je dovoljena postavitev začasnih objektov, kot je navedeno na skici prireditvenega prostora, vendar ta dopis ni imel nikakršnega pravnega učinka. Izdan upravni akt je namreč mogoče spreminjati (popravljati, dopolnjevati) samo v postopkih z rednimi oziroma izrednimi pravnimi sredstvi in ne z navadnim dopisom. Glede pravnega naziranja prvostopnega organa, da je pravni interes mogoče utemeljiti le na predpisu, na podlagi katerega je bila določba izdana - v konkretnem primeru torej na "Odloku o občinskih taksah", tožnik ponavlja ugovore iz pritožbenega postopka. V konkretnem primeru pravna korist pritožnika izhaja iz lastninske pravice na objektih, katerih raba je prizadeta s sporno odločbo. Lastninska pravica je z zakonom (37. člen Stvarnopravnega zakonika) in 33. členom Ustave zagotovljena pravica, ki med drugim obsega možnost uporabljanja stvari na najobsežnejši način. Prireditveni objekti so zastrli objekte v lasti oziroma solasti tožnika in s tem povzročili resno motnjo za njihovo funkcionalno uporabo, tako v namene prebivanja kot tudi v namene opravljanja poslovne dejavnosti. Nobenega dvoma torej ni, da je naslovni organ z izdajo dovoljenja posegel v pravice lastnikov nepremičnin, ki so odvisni od rabe te površine, med njimi tudi v pravice tožnika, ki je lastnik nepremičnin na naslovu … in … ter večinski solastnik nepremičnine na naslovu …. Upravljalec javnega dobra s podeljevanjem pravice posebne rabe na prometni površini v nobenem primeru ne bi smel povzročati škode lastnikom nepremičnin, ki so odvisni od rabe te površine. Tožena stranka bi zato morala tožniku omogočiti udeležbo v postopku (44. člen ZUP) in mu pred izdajo odločbe dati možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe (4. odstavek 146. člena ZUP). Ker tega ni storila, je podana absolutna bistvena kršitev postopka in razlog za obnovo postopka iz 9. točke 260. člena ZUP, tako da bi morala tožena stranka predlogu za obnovo postopka skladno s 1. odstavkom 268. člena ZUP ugoditi. Zavrnitev predloga za izrek ničnosti dovoljenja za uporabo javnih površin pa ni obrazložena. Drugostopni organ zgolj povzema vsebino prvostopne odločbe o tem, da predloga ni vložila upravičena oseba. To ni razlog za zavrnitev pravnega sredstva. Zavrnitev pomeni vsebinsko (meritorno) odločitev, pri čemer se drugostopni organ ne opredeljuje do utemeljenosti tožnikovih navedb. Izrek odločbe je v tem delu v nasprotju z obrazložitvijo, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Drugostopni organ tudi ne upošteva, da se odločba lahko izreče za nično po uradni dolžnosti in ne le na predlog stranke (1. odstavek 280. člena ZUP) in da torej ni bistveno, ali je predlog podala upravičena oseba. Pričujoči primer za tožnika nima značaja enkratne situacije. Upravno sodišče pod opr. št. U 750/2007 že obravnava tožbo tožnika v zvezi s prireditvijo B., ko je tožena stranka prav tako omogočila zagraditev … trga za obdobje enega meseca, ne da bi tožniku omogočila udeležbo v postopku izdaje dovoljenja. Vsako leto je na območju … trga, kjer ima tožnik tudi stalno bivališče, izvedenih več kot deset javnih prireditev, od katerih nekatere trajajo zdržema več dni. Praksa prireditev v Kranju je takšna, da se prizadete lastnike nepremičnin na … trgu oblastno zagradi brez kakršnega koli predhodnega obvestila. Zato mu mora biti omogočeno, da sodeluje v postopku s pravnimi sredstvi zahteva odpravo nezakonite odločbe, ne glede na to, ali je prireditev že končana. Brez možnosti doseči odpravo nezakonite odločbe, četudi je le-ta že izvršena, bo tožnik izpostavljen ponavljajočemu se kršenju svojih pravic. Ni namreč vseeno, ali je postavljen oder, ki ima 30 m2 površine, ali oder, ki ima 80 m2 površine, ali gre za oder z nadstreškom ali brez nadstreška, ali oder okupira javno površino 1 dan ali 30 dni, ali je od najbližjih poslovno-stanovanjskih objektov oddaljen 1m ali 10m itd. Tu gre za nujno potrebno presojo sorazmernosti posega glede na konkretne okoliščine, ki je ne izvaja nihče. Ministrstvo za notranje zadeve pri izdaji dovoljenja za izvedbo prireditve stoji na stališču, da je njegova pristojnost omejena na preizkušanje, ali je prireditelj predložil vse z Zakonom o javnih zbiranjih predpisane dokumente. MO Kranj pa meni, da lahko kot zemljiškoknjižni lastnik javnih površin obremenjuje te površine kakorkoli hoče, za vsak namen, ki ni prepovedan. Posledično ni organa, pred katerim bi lahko svoje pravice uveljavljali tisti, ki so z javnimi prireditvami prizadeti. Predlaga odpravo izpodbijanih aktov in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

V prvotnem postopku, ki je bil voden pod opr. št. U 466/2008-5 z dne 18. 3. 2009, je Upravno sodišče tožbo tožnika s sklepom z dne 18. 3. 2009 zavrglo. Pravna argumentacija in ugotovitve Upravnega sodišča iz obrazložitve sklepa z dne 18. 3. 2009, ki je bil s kasnejšo odločbo Ustavnega sodišča v postopku ustavne pritožbe (4. točka izreka odločbe v zadevah Up-860/09-14, Up-222/10-14 z dne 10. 11. 2011) razveljavljen, je relevantna tudi za presojo v obravnavanem upravnem sporu in je bila naslednja: „Tožnik ima prav, da je prvostopenjski organ odločitev, da je predlog za obnovo postopka vložila neupravičena oseba, oprl na zmotno uporabo predpisov. Iz II. in III. točke predloga za obnovo postopka, na kateri se sklicuje tožnik v tožbi, dovolj jasno izhaja, da je tožnik pravni interes za obnovo postopka izkazoval s sklicevanjem na varstvo lastninske pravice oziroma mirnega uživanja imovine, zasebnosti in svobodne gospodarske pobude /.../. Tovrsten ugovor je treba povezati z določbami 33. člena in 74. člena Ustave, 1. člena 1. Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS, št. 7/1994) ter s pravico do varstva zasebnosti (35. člen Ustave, 8. člen MKVČP). Človekove pravice se uresničujejo neposredno na podlagi Ustave (1. odstavek 15. člena Ustave), zato v tovrstnih primerih ni treba, da bi moral pravni interes tožnika izrecno izhajati tudi iz zakona, podzakonskega predpisa ali iz predpisa lokalne skupnosti. Takšno razlago obstoja pravnega interesa za udeležbo v upravnem postopku je mogoče izpeljati tudi iz stališč Ustavnega sodišča RS (Up-257/03-9 z dne 2. 10. 2003, odstavek 6. obrazložitve odločbe; Up-2411/06-12 z dne 22. 5. 2008, 10. in 12. odstavek obrazložitve odločbe), ki se sicer nanašajo na vprašanje pravice do udeležbe stranke v inšpekcijskem postopku, a so po mnenju sodišča ta stališča uporabljiva tudi v konkretni zadevi, ko gre za postopek izdajanja dovoljenja za izvedbo prireditve na javni površini. Ker je v človekove pravice dopustno poseči samo v skladu z načelom sorazmernosti tako po Ustavi (3. odstavek 15. člena), kot tudi po MKVČP (2. odstavek 8. člena in 1. člen 1. Protokola h MKVČP), bi tožnik v konkretnem primeru moral imeti možnost udeležbe v postopku, da bi zavaroval svoje pravice oziroma da bi pristojni organ določil takšen režim uporabe javnih površin, da bi bil poseg v tožnikove pravice sorazmeren. To pomeni, da je tožena stranka, opirajoč se na določilo 1. odstavka 267. člena ZUP, zmotno štela, da je predlog vložila neupravičena oseba. Ob tem sodišče pripominja, da je v tej zadevi zavzelo drugačno stališče, kot v sodbi v zadevi U 750/2007 z dne 19. 2. 2009, v kateri teče postopek revizije pred Vrhovnih sodiščem. Upoštevajoč določilo 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) sodišče pojasnjuje, da je v tej zadevi zavzelo drugačno stališče, kot v zadevi U 750/2007, ker iz sodbe v zadevi U 750/2007 ne izhaja, da bi sodišče upoštevalo navedeno sodno prakso Ustavnega sodišča glede obstoja pravnega interesa za udeležbo v upravnih postopkih. Kljub temu pa sodišče tožbi ni ugodilo, ampak jo je zavrglo. Po ustaljeni praksi Upravnega sodišča (sodbe v zadevah U 2187/2006 z dne 27. 9. 2006, U 2464/2005 U 2890/2005 in U 554/2006 z dne 14. 3. 2007 ter U 2651/2005 z dne 14. 3. 2007) in Vrhovnega sodišča (sodba v zadevi I Up 676/2006 z dne 10. 5. 2006) ima stranka pravni interes za sodno varstvo v upravnem sporu zaradi odprave izpodbijanega akta, ki se nanaša na dovolitev izvedbe javne prireditve, samo dokler javna prireditev ni končana. Od dneva, ko je prireditev končana, pa si stranka svojega pravnega položaja v zvezi s postopkom odobritve prireditve ne more več izboljšati na podlagi tožbe zaradi presoje zakonitosti oziroma odprave upravnega akta v upravnem sporu. Z odločbo z dne 29. 10. 2007 je bila dovoljena uporaba javnih površin v času od 30. 11. 2007 do 1. 1. 2008. Tožnik je tožbo, s katero je predlagal odpravo izpodbijanih aktov zaradi nezakonitosti, vložil dne 13. 3. 2008. V konkretnem primeru tožnik iz razlogov, ki niso na njegovi strani, sicer niti ne bi mogel pravočasno vložiti tožbe, tako da bi še imel pravni interes za takšen tip tožbe, kakršno je vložil v tem upravnem sporu. Ob tem je pomembno, da sodišče lahko presoja izpodbijani akt v mejah tožbenega predloga (1. odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006). Tožnik ni vložil tožbe na ugotovitev kršitve določene pravice v smislu 2. alinee 2. odstavka 33. člena ZUS-1, kar pomeni, da ima tožnik v takem primeru, če so izpopolnjeni vsi zakonski pogoji, možnost sodnega varstva le pred sodiščem v smislu 4. odstavka 15. člena Ustave v pravdnem postopku zaradi povrnitve škode; slednje pa tožnik v tožbi v upravnem sporu niti ne omenja. Ker tožnik v tožbi ne uveljavlja določene pravice ali pravne koristi, ki bi se jo dalo z sodno odločbo na podlagi konkretnega tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih aktov zavarovati, oziroma ker tožnik s predmetno tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja (3. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1), upravni spor pa ni namenjen nadzoru nad zakonitostjo delovanja upravnih organov v morebitnih prihodnjih postopkih, ki bodo zadevali tožnika, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1“.

V pritožbenem postopku zoper sklep Upravnega sodišča št. U 466/2008-5 je Vrhovno sodišče pritožbo tožnika s sklepom opr. št. I Up 190/2009 z dne 11. 6. 2009 zavrnilo z utemeljitvijo, da je presoja prvostopenjskega sodišča pravilna, češ da tožnik ne izkazuje potrebnega pravnega interesa za obnovo postopka, ker je bila prireditev končana pred vložitvijo tožbe. Vrhovno sodišče je še navedlo, da je tožnik vložil tožbo na odpravo izpodbijane odločbe, vendar je s potekom časa odločba v smislu dovoljenosti uporabe javnih površin za prireditev nehala učinkovati in se po določenem datumu javne površine niso smele več uporabljati za predmetno javno prireditev, zato tožnik nima več pravnega interesa, da sodišče o stvari meritorno odloči. Pritožbeni ugovor o kršitvi 22. in 23. člena Ustave pa je Vrhovno sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da v obravnavani zadevi ni možen subsidiarni upravni spor po 1. odstavku 4. člena ZUS-1, ker je bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo v rednem upravnem sporu, v katerem je mogoče zahtevati odpravo izpodbijanega upravnega akta, kar se je v obravnavanem primeru zgodilo.

V postopku ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 190/2009 je Ustavno sodišče v prvi točki izreka odločbe odločilo, da je Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10) v neskladju z Ustavo. V drugi točki izreka je odločilo, da mora Državni zbor Republike Slovenije ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. V 3. točki izreka je odločeno, da do odprave ugotovljenega neskladja lahko tožnik s tožbo zahteva tudi ugotovitev, da je bil v svojih pravicah ali pravnih koristih prizadet z nezakonitim upravnim aktom (ugotovitvena tožba) pod pogoji in iz razlogov, ki jih določa zakon za vložitev tožbe, s katero se zahteva odprava upravnega akta (izpodbojne tožbe), če izkaže pravno korist. Upravno sodišče ugotovitveno tožbo zavrne iz enakih razlogov, kot jih zakon določa za zavrnitev izpodbojne tožbe. Če presodi, da je ugotovitvena tožba utemeljena, s sodbo ugotovi, da je bil posameznik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih z nezakonitim upravnim aktom. Zoper sodbo Upravnega sodišča ni pritožbe, mogoči pa sta obnova in revizija pod pogoji, ki jih določa zakon. V 4. točki izreka je med drugim odločeno, da se razveljavi sklep Upravnega sodišča št. U 466/2008 z dne 18. 3. 2009 in zadeva vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.

Po prejemu odločbe Ustavnega sodišča je tožnik v upravnem sporu vložil „pripravljalni spis zaradi obnove postopka“, v katerem je najprej navedel, kaj je odločilo Ustavno sodišče in se je skliceval na 20. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča in na 3. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča. Sklicuje se tudi na 17. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča, da je pravna korist za izdajo ugotovitvene sodbe lahko podana tudi v preprečitvi ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja s strani uprave. Ugotovitveni zahtevek je lahko postavljen tudi podrejeno (op. 10 na str. 7 odločbe Ustavnega sodišča). Pravna korist za ugotovitveno tožbo je že utemeljena v točki VII. in VIII. tožbe. Ker lahko skladno s citirano odločbo Ustavnega sodišča tožnik do uskladitve ZUS-1 z Ustavo zahteva ugotovitev, da je bil v svojih pravicah in pravnih koristih prizadet z nezakonitim upravnim aktom, tožnik obstoječemu tožbenemu zahtevku podrejeno dodaja naslednji zahtevek: „Ugotovi se, da je bil tožnik v svojih pravicah in pravnih koristih prizadet z nezakonitim sklepom občinske uprave MO Kranj št. 3506-163/2007-7-(48/05) z dne 4. 1. 2008 in nezakonito odločbo župana MO Kranj št. 3506-163/2007-8-(48/05) z dne 13. 2. 2008, s tem: - da je upravni organ napačno uporabil določila Ustave in Zakona o splošnem upravnem postopku in zmotno štel, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za udeležbo v postopku izdaje odločbe o uporabi javnih površin za izvedbo prireditve, ter zaradi tega neutemeljeno zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo o uporabi javnih površin za izvedbo prireditve; - da je upravni organ kršil pravila Zakona o splošnem upravnem postopku in za zavrnitev predloga za izrek ničnosti odločbe o uporabi javnih površin v obrazložitvi odločbe št. 3506-163/2007-8-(48/05) z dne 13. 2. 2008 ni navedel vsebinskih razlogov.“ V zvezi s 1. alineo zahtevka tožnik poudarja, da je naslovno sodišče v obrazložitvi svojega razveljavljenega sklepa opr. št. U 466/2008-5 z dne 18. 3. 2009 že zavzelo stališče, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na zmotno uporabo predpisov in da je zmotno štela, da je predlog za obnovo postopka vložila neupravičena oseba (str. 5, 2. odstavek sklepa z dne 18. 3. 2009).

V odgovoru na pripravljalno vlogo tožena stranka predlaga sodišču, da tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Ena izmed temeljnih sestavin načela pravne države (2. člen Ustave) je, da kadar Ustavno sodišče zavzame »ustavnosodno presojo splošnega predpisa, izrek in obrazložitev pomenita celoto, zaradi česar ne veže le izrek, temveč vežejo tudi razlogi in stališča, vsebovani v obrazložitvi. To velja pri ugotovitvenih odločbah tudi v primeru, če se izrek odločbe izrecno ne sklicuje na razloge obrazložitve“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-572/06 z dne 8. 11. 2007). Ta sestavina načela pravne države o obvezujoči moči odločb Ustavnega sodišča v nacionalnem pravu ne velja v absolutnem smislu le v primeru, če Ustavno sodišče zavzame v izreku ali v obrazložitvi odločbe stališče, ki posega na področje prava EU in ki vzbuja dvom glede skladnosti s pravom EU. Kajti po določbi 3a. člena Ustave »pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, se v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij.« In po pravu EU velja, da nacionalno sodišče katere koli stopnje ni vezano in ne sme biti omejeno na nobeno notranje pravilo ali hierarhično razmerje v nacionalnem sodnem sistemu, ko gre za morebitno vprašanje interpretacije ali veljavnosti prava EU (267. člen Prečiščene različice Pogodbe o delovanju EU, PDEU, Uradni list EU, C 83, 30. 3. 2010; sodbi Sodišča Evropske unije v zadevah: C-2/06, Kempter, odst. 41-42; C-210/06 z dne 16. 12. 2008, odst. 90-91). Ker v predmetni zadevi ne gre za spor s t.i. čezmejnim učinkom znotraj prava EU, stališče Ustavnega sodišča (v 12. točki obrazložitve odločbe), da v upravnem sporu »vloga sodišč temelji predvsem na presoji zakonitosti aktov uprave in ne na odločanju o pravicah in obveznostih ter posledičnem podvajanju ali poseganju na področje delovanja izvršilne oblasti«, v tem upravnem sporu ne vzpostavlja okoliščin iz 2. odstavka 267. člena PDEU v povezavi z razlago pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah (6. člen Prečiščene različice Pogodbe o EU, Uradni EU, C 83, 30. 3. 2010) .

1 Za rešitev tega upravnega spora mora Upravno sodišče najprej umestiti odločbo Ustavnega sodišča z dne 10. 11. 2011 v sistem varstva pravic strank v upravnem sporu, ki obstaja na podlagi veljavnega ZUS-1, ob upoštevanju konkretnega (spremenjenega) tožnikovega zahtevka. Dva temeljna razloga sta, ki zahtevata izpeljavo interpretacije in umestitev odločbe Ustavnega sodišča v veljavni sistem varstva pravic oziroma pravnih interesov strank po ZUS-1, da bi bilo mogoče na tej podlagi razrešiti konkretni upravni spor.

Prvi razlog je v samem izreku in obrazložitvi odločbe Ustavnega sodišča z dne 10. 11. 2011. V izreku odločbe (prva in vse ostale točke izreka) Ustavno sodišče ni določilo, zakaj ali v čem oziroma v katerem delu je ZUS-1 v neskladju z ustavo in tudi v drugi točki izreka Ustavno sodišče pravi samo, da mora državni zbor »ugotovljeno neskladje« odpraviti v določenem roku. V tretji točki izreka je določen zgolj način izvršitve odločbe Ustavnega sodišča v času »do odprave ugotovljenega neskladja« in le iz tretje točke izreka odločbe v povezavi s posameznimi stališči iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča lahko oziroma mora Upravno sodišče izpeljati interpretacijo o tem, v čem je ZUS-1 glede na odločbo Ustavnega sodišča v neskladju z ustavo z vidika potreb razrešitve konkretnega upravnega spora. Bistvena stališča Ustavnega sodišča iz obrazložitve odločbe, ki po mnenju Upravnega sodišča v povezavi z vsebino tretje točke izreka ustavne odločbe, pojasnjujejo, zakaj ali v čem oziroma v katerem delu je ZUS-1 v neskladju z ustavo, so naslednja: V 9. odstavku odločbe Ustavno sodišče pravi: /.../ „niti ZUS-1 niti ZJZ pa ne določata roka, v katerem bi moralo odločiti Upravno sodišče. To pomeni, da tožnik tudi v največji skrbnosti in hitrosti vlaganja pravnih sredstev zaradi narave javne prireditve in narave upravnega akta, ki ga izpodbija s tožbo, ne more doseči, da bi sodišče tožbo obravnavalo v času, ko bi prireditev še trajala.« V 13. odstavku obrazložitve Ustavno sodišče nadaljuje: »Če tožnik izpodbija posamičen dokončen upravni akt, lahko zahteva samo (prvi odstavek 33. člena ZUS-1) odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba), izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka organa) in spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije) /.../. Tako je nesporno, da izpodbojna tožba ni primerno sodno varstvo, ki bi v danem primeru lahko učinkovito zaščitilo pravice in pravne interese pobudnika /.../. Iz navedenega izhaja, da veljavna zakonska ureditev v ZUS-1 tožniku ne daje na razpolago nobenega tožbenega zahtevka, da bi v upravnem sporu lahko dosegel sodno varstvo zakonitosti nad izdanim dovoljenjem za javno prireditev.« V nadaljevanju v 14. odstavku obrazložitve odločbe Ustavno sodišče pravi, da »se navedeno kaže kot sistemska pomanjkljivost ureditve upravnega spora, saj tu ne gre za značilnosti, ki bi bile pomembne izključno pri odločanju o dovoljenjih za javne prireditve, temveč za splošno zagotavljanje učinkovitega sodnega varstva pravic in pravnih koristi posameznikov v primerih, ko so bili v upravnem sporu izpodbijani upravni akti že izvršeni« /.../. Ob sklicevanju na 1. odstavek 157. člena Ustave Ustavno sodišče obrazložitev (v 15. odstavku) pripelje do sklepa, da »ureditev v ZUS-1, ki tožniku ne daje na razpolago nobenega zahtevka, s katerim bi dosegel sodno presojo zakonitosti dokončnega upravnega akta, torej dejansko odvzema pravico do sodnega varstva. Taka zakonska ureditev pomeni izvotlitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave«.

Iz teh delov obrazložitve Upravno sodišče lahko naredi zanesljiv sklep, da je po stališču Ustavnega sodišča ZUS-1 zaradi pravne praznine, ki se nanaša na odsotnost možnosti stranke, da v upravnem sporu s tožbo na presojo zakonitosti dokončnega upravnega akta zahteva ugotovitev, da je bila z nezakonitim upravnim aktom prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih, neskladen z določbo 23. člena Ustave, ki ureja pravico do učinkovitega sodnega varstva.

Drugi razlog, ki govori za to, da je ob odločanju o utemeljenosti tožbe v tem upravnem sporu potrebna določena interpretacija odločbe Ustavnega sodišča zaradi njene konsistentne umestitve v sistem varstva pravic v upravnem sporu, pa je ta, da je že na podlagi ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/2010), za katerega je Ustavno sodišče v prvi točki izreka odločbe z dne 10. 11. 2011 ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo, v upravno-sodni praksi veljalo, da stranka lahko v upravnem sporu, če je bil izpodbijani akt že izvršen, vloži t.i. ugotovitveno tožbo zaradi kršitev človekovih pravic (na primer sodba Upravnega sodišča v zadevi U 1027/2010-13 z dne 5. 7. 2011), saj to izrecno dopušča določilo 2. odstavka 33. člena ZUS-1 v povezavi z določili 1. odstavka 4. člena in 66. člena ZUS-1. Nadalje, v času pred izdajo omenjene odločbe Ustavnega sodišča je v upravno-sodni praksi tudi veljalo, da sodišče lahko v izreku odloči (samo), da je izpodbijani upravni akt nezakonit (na primer sodbi Upravnega sodišča v zadevi U 1136/2008 z dne 10. 12. 2009 in U 1053/2008 z dne 9. 12. 2009) ne glede na to, ali je tožnik zahteval varstvo človekovih pravic ali ne, kajti določilo 2. odstavka 64. člena ZUS-1 določa, /.../»če je bil izpodbijani upravni akt že izvršen in bi njegova odprava nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi posameznikov ali pravnih oseb, sodišče v primerih iz prejšnjega odstavka s sodbo ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta. Če je tožnik postavil zahtevek za povrnitev škode, ravna sodišče po 67. členu tega zakona.« Iz sodb v zadevah U 1136/2008 (drugi odstavek na str. 11 obrazložitve sodbe) in U 1053/2008 tudi izhaja, da je v specifičnih pravnih situacijah možnost, ki jo imajo stranke na podlagi določbe iz 2. odstavka 64. člena ZUS-1, sodišče razlagalo široko in ne ozko. In v predhodnem upravnem sporu v sklepu v zadevi U 466/2008 z dne 18. 3. 2009, ki jo je Ustavno sodišče z odločbo z dne 10. 11. 2011 razveljavilo, je Upravno sodišče možnost izdaje ugotovitvene sodne odločbe v povezavi z določili 1. odstavka 4. člena, 66. člena in 2. odstavka 33. člena ZUS-1 tudi upoštevalo. Upravno sodišče v zadevi U 466/2008 ni tožbe tožnika zavrglo »zaradi pomanjkanja pravnega interesa«, kot je to navedlo Ustavno sodišče v odločbi z dne 10. 11. 2011 (1. in 19. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča), ampak je Upravno sodišče tožniku tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa za tožbo, v kateri je tožnik postavil zahtevek na odpravo izpodbijanega akta (prvi stavek v drugem odstavku obrazložitve sodbe Upravnega sodišča z dne 18. 3. 2009 na str. 5); o tem pa se je izreklo Ustavno sodišče v odločbi z dne 10. 11. 2011, ko je navedlo, da je »pravilno stališče sodišč, da odprava že izvršenega in neveljavnega dovoljenja za javno prireditev, potem ko je bila ta že izvršena, ne more pripeljati do izboljšanja pravnega položaja tožnika, ki je vložil tožbo na odpravo tega upravnega akta /.../ tako je nesporno, da izpodbojna tožba ni primerno pravno sodno varstvo, ki bi v danem primeru lahko učinkovito zaščitilo pravice in pravne interese pobudnika« (13. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). Upravno sodišče je torej v prvotnem postopku tožbo tožnika zavrglo, ker je vložil tožbo na odpravo izpodbijanega akta in je ob tem dodalo ključni del, da sodišče presoja izpodbijani akt v mejah tožbenega predloga (1. odstavek 40. člena ZUS-1) in da tožnik ni vložil tožbe na ugotovitev kršitve določene pravice v smislu 2. alineje 2. odstavka 33. člena ZUS-1, kar pomeni, da mu je ostalo še sodno varstvo njegovih pravic v pravdnem postopku (zadnji del drugega odstavka obrazložitve na strani 5 sodbe upravnega sodišča z dne 18. 3. 2009). Ta obveznost, na katero se je oprlo Upravno sodišče v sodbi U 466/2008, da mora tožnik prilagoditi zahtevek specifičnosti situacije, ko je izpodbijani akt že izvršen in javna prireditev končana, pa izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča z dne 10. 11. 2011, saj je Ustavno sodišče v njej navedlo, da „mora tožnik vložiti ugotovitveno tožbo /.../, da mora biti v njej postavljen drugačen zahtevek“ /.../ (17. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča).

Iz odločbe Ustavnega sodišča z dne 10. 11. 2011 sicer ni mogoče neposredno ugotoviti, zakaj Ustavno sodišče ni v večji meri vključilo v razlago pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave, določb 1. odstavka 4. člena ZUS-1, 66. člena in 2. alineje 2. odstavka 33. člena ZUS-1, ki omogočajo izdajo ugotovitvene sodne odločbe po zahtevku na ugotovitev kršitve temeljnih človekovih pravic, in določbe 2. odstavka 64. člena ZUS-1, ki omogoča izdajo ugotovitvene sodne odločbe po zahtevku na ugotovitev nezakonitosti upravnega akta zaradi kršitve zakonskih pravic. Ustavno sodišče namreč poudarjeno omenja le možnost izdaje začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 (14. odstavek obrazložitve odločbe), medtem ko določbo 1. odstavka 4. člena ZUS-1 omenja le v 22. odstavku, kjer pravi. /.../ „odločanje v upravnem postopku na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 pa je dopustno samo, če tožniku ni zagotovljeno drugo sodno varstvo“; določbo 2. odstavka 64. člena ZUS-1 pa omenja v 17. odstavku obrazložitve, kjer pravi, /.../ „če pa presodi, da je ugotovitvena tožba utemeljena, na način, določen v drugem odstavku 64. člena ZUS-1, s sodbo ugotovi, da je bil posameznik prizadet v svojih pravicah in pravnih koristih z nezakonitim upravnim aktom, in odloči o tožnikovem zahtevku, da se mu povrne škoda, če je bil ta zahtevek postavljen.“ Vendar pa Upravno sodišče meni, da je za dokončno izpeljavo interpretacije odločbe Ustavnega sodišča bistveno, da Ustavno sodišče določili 1. odstavka 4. člena ZUS-1 in 2. odstavka 64. člena ZUS-1 omenja in jih ne izpušča iz argumentacije v zvezi z 23. členom Ustave. Ob tem je treba upoštevati še stavek, ki sledi omembi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 v 22. dostavku obrazložitve in pravi: „Ustavno sodišče je s to odločbo ugotovilo, da mora biti zagotovljen sodni nadzor nad zakonitostjo vseh upravnih aktov, torej tudi dovoljenj o izvedbi javne prireditve v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1.“ Vse to skupaj lahko po mnenju Upravnega sodišča pomeni samo to, da so na eni strani določila 1. odstavka 4. člena ZUS-1 v povezavi z 2. alinejo 2. odstavka 33. člena in 66. člena ZUS-1 ter na drugi strani določilo 2. odstavka 64. člena ZUS-1 očitno premalo z vidika standardov učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave in da mora imeti stranka, kadar je izpodbijani upravni akt že izvršen, možnost uveljavljati presojo zakonitosti takšnega akta z ugotovitveno tožbo v rednem upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1, tudi če ni izpolnjen pogoj, da bi odprava akta nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi posameznikov ali pravnih oseb (iz 2. odstavka 64. člena ZUS-1) in tudi če tožnik ne zatrjuje posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika (v smislu 1. odstavka 4. člena ZUS-1), ampak zatrjuje poseg oziroma „prizadetost v pravicah ali pravnih koristih“, ki izhajajo iz zakona glede na to, da imajo zakonske pravice v hierarhiji sistema varstva pravic nižje mesto od ustavnih pravic oziroma temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Takšno ugotovitveno tožbo lahko vloži tožnik /s.../ „pod pogoji in iz razlogov, ki jih določa zakon za vložitev tožbe, s katero se zahteva odprava upravnega akta /.../ v enakem roku in na enak način kot izpodbojno tožbo, le da mora biti postavljen drugačen zahtevek, pa tudi tožba je podvržena enakemu predhodnemu preizkusu in procesnim predpostavkam kot izpodbojna tožba (36. člen ZUS-1)“ (17. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča).

Tožnik je v skladu z navedbo Ustavnega sodišča v odločbi z dne 10. 11. 2011 v upravnem sporu prilagodil tožbeni zahtevek v pripravljalni vlogi z dne 21. 12. 2011 in je navedel, da „obstoječemu tožbenemu zahtevku podrejeno dodaja naslednji zahtevek“ /.../, ki ga je sodišče že citiralo in ima ugotovitveno naravo. V tem upravnem sporu je torej tožnik primarno postavil zahtevek na odpravo izpodbijanih aktov, podrejeno pa je postavil že omenjeni ugotovitveni zahtevek. V predhodnem preizkusu primarnega in podrejenega zahtevka sodišče ugotavlja, da je že Ustavno sodišče (13. odstavek obrazložitve) zavzelo stališče, da tožnik nima pravnega interesa za primarni zahtevek na odpravo izpodbijanih aktov, zato je sodišče vzelo v vsebinsko obravnavo le podrejeno postavljeni ugotovitveni zahtevek. Glede slednjega sodišče ugotavlja, da že iz same 3. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da tožnik zanj ima pravni interes; poleg tega pa je Ustavno sodišče pravni interes tožnika povezalo tudi s tem, da „bi izdaja ugotovitvene sodbe z vsebovanimi pravnimi stališči vplivala na kasnejše odločanje o izdaji dovoljenj za javne prireditve, saj bi izdaja odločb v nasprotju z jasno sodno prakso lahko privedla tudi do drugih oblik odgovornosti oseb, ki bi takšna dovoljenja izdali“ (14. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča) oziroma da je izkaz „legitimacije za izdajo ugotovitvene sodbe na primer v preprečitvi ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja s strani uprave ali v pridobitvi pravnega temelja za uveljavljanje škode“ (17. odstavek obrazložite odločbe Ustavnega sodišča).

V zvezi s presojo zakonitosti izpodbijanega akta ostane še vprašanje, ali je postavljen ugotovitveni zahtevek tožnika utemeljen. S prvostopenjskim aktom Občinske uprave Občine Kranj je bilo v odločeno, da se predlog tožnika za obnovo odločbe z dne 29. 10. 2007 o uporabi javnih površin za izvedbo prireditve zavrže in da se zavrže tudi predlog tožnika za izrek ničnosti omenjene odločbe. Tožnik ima prav, ko uveljavlja, da se je o tem sodišče že izreklo, vendar pa je bila sodba U 466/2008 z dne 18. 3. 2009 razveljavljena. Razveljavljena pa ni bila zaradi napake v presoji pravilnosti uporabe 1. odstavka 267. člena ZUP, zato sodišče na tem mestu zavzema enako utemeljitev nezakonitosti obravnavanega dela prvostopenjskega sklepa, kot jo je podalo že v sklepu U 466/2008-5 in v tem delu ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, tej obrazložitvi pa dodaja naslednje: Po določbi 1. odstavka 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, ki zatrjuje, da vstopa v postopke zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranki udeleženec). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (2. odstavek 43. člena ZUP) in tožnik jo je z zgoraj povzetimi navedbami glede varstva lastninske pravice v upravnem postopku tudi izkazal. Po določbi 3. odstavka 43. člena ZUP ima stranki udeleženec v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače. ZJZ in ZUP pa ne določata, da tožnik ne bi smel vložiti predloga za obnovo postopka.

Tudi Ustavno sodišče je v odločbi z dne 10. 11. 2011 posredno nakazalo stališče o nezakonitosti upravne odločitve o (ne)udeležbi tožnika v upravnem postopku, ko je navedlo sledeče: „Kot stranski udeleženec (kar je bil pobudnik) pa se lahko postopka udeležuje tisti, ki to pisno zahteva najmanj pet dni pred dnevom prireditve in če utemelji ter dokaže svoj pravni interes (drugi in tretji odstavek 16.a člena ZJZ)“.V nadaljevanju pa je tudi zavzelo stališče, da je v „danem primeru pravilno stališče sodišč, da odprava že izvršenega in neveljavnega dovoljenja za javno prireditev“ /.../ (13. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča).

Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da je utemeljen tožbeni zahtevek v delu, kjer tožnik uveljavlja ugotovitev, da je bil tožnik s prvo točko prvostopenjskega akta prizadet v svojih zakonskih pravicah do udeležbe v upravnem postopku v zvezi z možnostjo uveljavljanja obnove postopka, ker je prvostopenjski organ zmotno uporabil določbo 1. odstavka 267. člena ZUP, 2. ter 3. odstavek 16a. člena ZJZ v zvezi z 1. in 2. odstavek 43. člena ZUP.

Iz istega razloga, kot je prvostopenjski organ zavrgel predlog tožnika za obnovo postopka, je zavrgel tudi tožnikov predlog za ugotovitev ničnosti odločbe. Ker bi tožnik moral imeti status stranskega udeleženca v upravnem postopku in ker predlog za izrek ničnosti lahko poda stranka (1. odstavek 280. člena ZUP), stranki udeleženec pa ima enake pravice v postopku za izrek ničnosti kot stranka, sodišče ugotavlja, da je bil tožnik prizadet v pravici do udeležbe v postopku v povezavi z uveljavljanjem ničnosti upravne odločbe tudi z drugo točko izpodbijanega akta zaradi zmotne uporabe 1. odstavka 280. člena ZUP v zvezi z 42. členom ZUP. Ker je drugostopenjski organ potrdil prvostopenjsko odločbo, je sodišče v izreku ugotovilo, da je bil tožnik prizadet v omenjenih pravicah tudi z nezakonito drugostopenjsko odločbo drugostopenjskega organa.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-181/09-15, Up-860/09-14, Up-222710-14 z dne 10. 11. 2011 v povezavi z določbo 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je tožbi ugodilo, zato je tožnik na podlagi 3. odstavka 25. člena v povezavi s 1. odstavkom 40. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, dalje Pravilnik). Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Na podlagi 1. odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo povrnitev stroškov postopka v višini 80,00 EUR, ki mu jih mora tožena stranka plačati v roku 15 dni od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.