Jedro

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo za izplačilo sredstev po dveh računih, ki nista bila uveljavljana z zahtevkom za izplačilo sredstev, o katerem je odločeno z izpodbijano odločbo, pač pa sta bila uveljavljana že s prvim tožnikovim zahtevkom za izplačilo sredstev (z datumom 30. 9. 2013), ki ga je toženka v celoti izplačala. Po določbah 56. člena ZKme-1 je z nakazilom s prvim zahtevkom za izplačilo uveljavljanih sredstev na njegov račun, tožnik v enakem položaju, kot če bi mu bila glede prvega zahtevka za izplačilo izdana pravnomočna ugodilna odločba. V pravnomočna pravna razmerja pa se lahko po 158. členu Ustave posega le po postopkih, določenih z zakonom. Pravne podlage, ki bi toženki omogočala, da to stori z izpodbijano odločbo ob obravnavanju drugega zahtevka za izplačilo v 56. členu ZKme-1 samem ni, druge pravne podlage za takšno odločanje v izpodbijani odločbi pa toženka konkretno ni navedla, zato je tožba utemeljena že iz tega razloga.

V zadevah, kot je obravnavana, ko toženka odloča po izvedenem posebnem ugotovitvenem postopku, mora stranko seznaniti z rezultati ugotovitvenega postopka in ji dati možnost, da se o njih izreče še pred izdajo odločbe, ker gre sicer za bistveno kršitev določb upravnega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33111-8/2012/53 z dne 11. 12. 2015, odpravi v delu 1. točke izreka, ki se glasi: "del zahtevka v višini 40.868,08 EUR se zavrne", in se v tem delu zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z odločbo iz izreka te sodbe (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: toženka) odločila: da se zahtevku za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33111-8/2012/3 z dne 24. 8. 2012, ki ga je vložil tožnik, delno ugodi v višini 84.100,59 EUR, del zahtevka v višini 40.868,08 EUR se zavrne (1. točka izreka); da se sredstva v višini 84.100,59 EUR tožniku nakaže na transakcijski račun (2. točka izreka) in da posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila z odločbo o pravici do sredstev tožniku odobrena vloga za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 498.364,52 EUR (prvi zahtevek v znesku 400.000,00 EUR in drugi zahtevek v znesku 98.364,52 EUR) za sofinanciranje na podlagi javnega razpisa iz naslova ukrepa 123 - Dodajanje vrednosti kmetijskim in gozdarskim proizvodom za gospodarske družbe, samostojne podjetnike, zadruge in zavode v letu 2011 (Uradni list RS, št. 109/2011). Sredstva so bila odobrena po postopku in pod pogoji iz Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 - 2013 v letih 2011 - 2013 ter javnega razpisa. Tožnik je 1. 10. 2013 vložil prvi zahtevek za izplačilo sredstev v višini 373.395,85 EUR, dne 3. 10. 2014 pa drugi zahtevek v višini 124.968,67 EUR. Toženka citira določbe drugega in tretjega odstavka 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju: ZKme-1) ter navaja, da o upravičenosti izplačil odloča na podlagi neposredno uporabnih uredb EU, ZKme-1 in javnega razpisa. Način izvedbe preverjanj, ki se opravijo v postopku obravnave zahtevka za izplačilo sredstev, ureja Uredba Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja, v skladu s katero se opravi pregled na kraju samem in administrativni pregled zahtevka. Toženka je prvi zahtevek po administrativnem pregledu v celoti izplačala. Pred izplačilom drugega zahtevka je izvedla administrativno kontrolo zahtevka in kontrolo na kraju samem (za prvi in drugi zahtevek skupaj) ter ugotovila odstopanja v zvezi z uveljavljanjem upravičenih stroškov iz predloženih računov. Javni razpis v poglavju IV. UPRAVIČENI STROŠKI: v točki A (1) določa, da je upravičen strošek nakup novih strojev, opreme in naprav; v točki C (1) predpisuje, da se podpora ne dodeli za rabljeno opremo; v točki B (3) določa nastanek upravičenih stroškov, ki lahko nastanejo od datuma zaprtja javnega razpisa (20. 2. 2012). Dne 5. 12. in 15. 12. 2014 je bila opravljena kontrola na kraju samem; iz zapisnika o njej, št. 33111-8/2012/31, in priloženih fotografij izhaja, da na v zahtevkih uveljavljanih računih ni dovolj identifikacijskih podatkov ter da so nosilni elementi opreme z računa št. 403-13 dobavitelja A. S.r.l., Italija, videti zarjaveli in da ima nastavek za viličarja obrabljeno identifikacijsko tablico.

3. Toženka je ocenila, da je za presojo starosti opreme potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga, zato je odredila dokazovanje z izvedencem za stroje in opremo, za kar je postavila sodnega izvedenca B.B. Ta je po 9. 3. in 9. 4. 2015 opravljenem pregledu naložbe, dne 31. 3. 2015 podal izvid in mnenje o starosti opreme. V njem je pojasnil, da je uporabil standardno metodologijo presoje tehničnih lastnosti s pomočjo primerjave in ocenjevanja starosti in vrednosti na podlagi tržne vrednosti, ter navedel, da ima zunaj nameščeni centrifugalni separator za koščice HP 40 znake daljše obrabe (mehansko obrabo vrtečih delov, nekaj razpok in poškodb zaradi vibracij, sledi korozije na zaščitenih mestih). Pri centrifugalnem ekstraktorju VANGUARD 3503 so na jermenici razjede rje, jermenica je rabljena, videti je sledi jermena, ta je popacan s temeljno barvo, v notranjosti je nekaj sledov rje v vogalih varjene jeklene konstrukcije, na zunanjem delu je prirobnica motorja in reducirna plošča na nekaj mestih brez barce, ki se je odkrušila, spodaj je videti, da se je barvalo čez rahlo korodirano, slabo očiščeno površino. Po mnenju izvedenca naj bi bila navedena dva kosa opreme z računa št. 3201149 z dne 19. 10. 2012 (VANGUARD 3503) in računa št. 32001150 z dne 19. 10. 2012 (HP 40) starejša od pet let. Po tem, ko ga je toženka 8. 4. 2015 seznanila z mnenjem izvedenca, je tožnik 9. 4. 2015 podal pripombe, iz katerih izhaja, da se z mnenjem glede starosti opreme ne strinja. Poudaril je, da je bil eden od strojev v reklamaciji zaradi okvar, drugi pa naj bi zaradi redne uporabe izgledal bolj obrabljen, na njem naj bi bil tudi opravljen servis, kar je povzročilo luščenje barve. Izvedenec je odgovoril, da je starost opreme definirana kot število opravljenih ciklov, sezon, mesecev oziroma let uporabe pri 50 do 70 % nazivni kapaciteti v eni izmeni. Starost opreme se sicer lahko določi na podlagi različnih metod, če je ni mogoče ugotoviti na podlagi administrativne metode, kot v obravnavanem primeru, jo je najlažje določiti po obrabi. Izvedenec je mnenja, da je pravilno ocenil pogoje delovanja in izločil opremo, ki je starejša in na kateri je rjaste površine za več kot pet let delovanja takšne korozije. Glede na določbo javnega razpisa, da mora biti podprta oprema v funkciji, je bil tožnik pozvan, naj opremo spravi v delovanje, da bo le-to izvedenec lahko preveril. Po 3. 6. 2015 opravljenem drugem pregledu glede delovanja opreme, je izvedenec 8. 6. 2015 podal mnenje, v katerem ugotavlja, da oprema deluje, in obenem ponovno mnenje, da sta sporna kosa opreme z računov št. 3201149 in 32001150 starejša od pet let in sta delovala dlje kot ostala oprema. Tožnik je na mnenje ponovno podal pripombe, in sicer, da so vse komponente investicije nove. Po tem, ko je bil v tej zvezi 13. 8. 2015 pozvan k obrazložitvi stvarnega stanja, je tožnik 19. 8. 2015 poslal obrazložitev, ki ji je priložil izjavo proizvajalca opreme C. S.p.A. (v nadaljevanju: C.), v kateri ta navaja, da je vsa oprema z navedenih dveh računov nova in nerabljena.

4. Toženka ugotavlja, da je izvedeniško mnenje izdelano skladno s predpisi stroke in verodostojno, da je izvedenec odgovoril na vse tožnikove pripombe in jih ustrezno obrazložil ter dodatno obrazložil svoje ugotovitve. Ker je podal dve mnenji glede starosti spornih dveh kosov opreme ter v prvem mnenju kot pomembno opredelil, da je dobavitelj opreme C. eden največjih, če ne največji ponudnik rabljene opreme, toženka sledi mnenju izvedenca in ugotavlja, da sta navedena kosa opreme z računov št. 3201149 (VANGUARD 3503) in št. 32001150 (HP 40) starejša od pet let, torej sta bila v delovanju in uporabi pred zaprtjem javnega razpisa, zato nista upravičena do sofinanciranja. Strošek opreme VANGUARD 3503 je 43.986,17 EUR brez DDV (tako ga je opredelil tožnik oziroma proizvajalec), strošek opreme HP 40 pa 37.750,00 EUR brez DDV, skupaj 81.736,17 EUR brez DDV, kar pri 50 % sofinanciranju znese 40.860,08 EUR. Kot zaključi toženka, je bilo pri obravnavi zahtevka za izplačilo sredstev na podlagi predložene dokumentacije ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje v celoti vseh pogojev oziroma kriterijev, določenih v Uredbi in javnem razpisu, zato se zahtevku delno ugodi, v preostalem pa se zahtevek zavrne.

5. Tožnik se z odločbo v delu, v katerem je bil njegov zahtevek zavrnjen, ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu. Toži zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Ker po tožnikovem mnenju narava stvari to dopušča, novi postopek pri toženki pa bi mu prizadel težko popravljivo škodo (nastalo z neizplačilom zavrnjenega zneska, s katerim mora poravnati svoje obveznosti), naj sodišče samo v sporu polne jurisdikcije odloči o tožnikovi pravici ter spremeni izpodbijano odločbo tako, da v celoti ugodi zahtevku za izplačilo sredstev v višini 124.968,67 EUR, ali pa podrejeno, izpodbijano odločbo v delu, v katerem je bil tožnikov zahtevek zavrnjen, odpravi. Tožnik tudi zahteva, da mu toženka povrne vse stroške tega sodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. V tožbi tožnik povzema potek postopka, v katerem je toženka odredila dokazovanje z izvedencem za stroje in opremo, ker "obstaja dilema, ali je oprema res prvič uporabljena po datumu na računih, ki jih je tožnik priložil zahtevkoma za izplačilo". Ugovarja, da je v mnenju izvedenca z dne 31. 3. 2015 dejansko stanje napačno ugotovljeno, zato je nanj podal pripombe. Dne 8. 6. 2015 je izvedenec podal mnenje, da oprema deluje in vztrajal, da sta dva kosa opreme (VANGUARD 3503 in HP 40) starejša od pet let, vendar v tej zvezi ni podal logičnega pojasnila, ki bi ga bilo mogoče preveriti, prav tako ni navedel, koliko starejša od petih let naj bi bila oprema. Tožnik je v 19. 8. 2015 poslani obrazložitvi izpostavil, da mu je bil v pozivu dan rok le 5 dni za obrazložitev in pridobitev dokazil, ki je nerazumno kratek glede na to, da je treba dokumentacijo pridobiti od dobavitelja, serviserja in prevoznika, ki so v drugih državah (Italija, Hrvaška). Na zahtevo toženke je v dokaz, da sporna oprema ni starejša od 5 let, ponovno predložil podpisano izjavo dobavitelja C. z dne 26. 1. 2015, da je bila vsa oprema, ki je predmet računov z dne 19. 10. 2012, št. 32001149 - linija za stiskanje in št. 32001150 - izkoščičevalec, nova. Sicer pa že prvo mnenje izvedenca samo vsebuje več ugotovitev, ki kažejo, da sta bila kupljena nova stroja (ko navaja, da je obravnavana oprema skladna z računi, bančnimi potrdili, vnosi v knjigo osnovnih sredstev, amortizacijo, garancijo; ko navaja oznake na tablici naprave, iz katere izhaja datum proizvodnje naprave; ko navaja, da sta omenjena stroja zaradi narave dela najbolj obremenjena (vibracije, tresljaji, abrazija zaradi oljčnih koščic), stroj H 40, montiran na prostem, pa je tudi izpostavljen vremenskim vplivom). Tožnik poudarja, da so vsi deli opreme v proizvodnem procesu opremljeni s proizvodnimi tablicami, kar omogoča sledljivost datuma proizvodnje. Nedopustno je, da toženka kot poglavitni argument za sledenje mnenju izvedenca navaja neoprijemljivo domnevo, da je dobavitelj opreme eden največjih, če ne največji ponudnik rabljene opreme. Kot je razvidno tudi iz spletne strani proizvajalca, ne gre za preprodajalca rabljene opreme, ampak se podjetje, ustanovljeno leta 1888, od druge svetovne vojne dalje prvenstveno ukvarja s proizvodnjo strojev za pridobivanje oziroma stiskanje olivnega olja, njegovi kupci so poznana živilska, prehrambena in farmacevtska podjetja s celega sveta.

7. Ker toženka predloženih dokazil (izjave proizvajalca) in utemeljitev ni upoštevala, je tožnik pridobil še izvedensko poročilo z dne 13. 1. 2016, ki ga je izdelal sodni izvedenec in cenilec mag. D.D., iz katerega sledi, da ugotovitve izvedenca B.B. niso utemeljene. Na tej podlagi tožnik izpostavlja, da ne glede na naziv metodologije iz mnenja izvedenca B.B., iz vsebine njegovega mnenja ne izhaja, da bi bila sporna oprema primerjana z enakovrstno opremo (opremo za isto uporabo) enake starosti, medtem ko mnenje mag. D.D. temelji na dejanski primerjavi obrabe sporne opreme z obrabo enakovrstne opreme istega proizvajalca primerljive starosti v dveh drugih oljarnah. Pri vsej pregledani primerljivi opremi proizvajalca C. gre po ugotovitvah mag. D.D. že po enem letu uporabe za očitno odstopanje temeljne barve na vseh notranjih mestih kovinske konstrukcije, vidno barvanje zunanjega sloja barve preko notranje temeljne barve, korozijo na jermenici, sledi jermena po uporabi ipd. Razumna ocena, ki iz tega sledi, je, da na podlagi ugotovitev, ki jih je kot argument uporabil izvedenec B.B., ni mogoče zaključiti, da je oprema starejša od pet let. Kot izhaja iz ugotovitev mag. D.D., po treh sezonah obratovanja ni mogoče ločiti, ali so v procesu proizvodnje in čiščenja izpostavljeni deli opreme starejši od pet let ali ne, saj na proces obrabe vplivajo številni dejavniki, predvsem količina obdelane surovine in izpostavljenost vremenskim vplivom (nerabljena oprema lahko izgleda nova še po 10 letih, medtem ko intenzivna uporaba in izpostavljenost opreme, kot v obravnavanem primeru, opremo iztroši prej). Za presojo je pomembno tudi, da je C., kot je razvidno iz njegovega prospekta, model VANGUARD 3503 (oziroma to celotno serijo), začel kot novost ponujati v letu 2009. To pomeni, da bi bila ob pregledu v letu 2015 teoretično lahko stara največ dobrih šest let. Glede na ugotovitve mag. D.D., da se izraziti znaki obrabe opreme kažejo že po eni do dveh sezonah uporabe, in glede na to, da je obraba odvisna od intenzivnosti uporabe opreme v posamezni sezoni, je razumno zaključiti, da iz časovne perspektive, v kateri je bilo izdelano mnenje izvedenca B.B., ni mogoče podati verodostojne ocene, da je oprema stara več kot pet (vendar največ šest let, kar bi bila teoretično njena največja starost). Pri opremi HP 40 k pojavu korozije dodatno prispeva, da je bila montirana na prostem in zato neposredno izpostavljena vremenskim vplivom, saj je bila nadstrešnica za njeno zaščito nameščena šele v drugi polovici leta 2014 (kar potrjuje uporabno dovoljenje št. 351-350/2014-5).

8. Kot ponovno izpostavlja tožnik, je obravnavana oprema označena s tablicami o letu izdelave in s serijskimi številkami, poleg tega je bila podana izjava proizvajalca C. z dne 26. 1. 2015, da so vsi stroji, kupljeni po računih št. 32001149 in 32001150, novi. Težko si je predstavljati, da bi korporacija takih razsežnosti podala lažno izjavo glede starosti v E. nameščene opreme v vrednosti nekaj deset tisoč EUR. Zaradi dodatne utemeljitve je tožnik pridobil še lastnoročno podpisano in žigosano izjavo proizvajalca C. z dne 12. 1. 2016, s katero ta ponovno potrjuje, da sta bila stroja izdelana v letu 2012 (in torej nista stara ali celo starejša od petih let, saj navaja, da se je dekanter - centrifugalna preša VANGUARD 3503 izdelal v "sarži" desetih enot v obdobju od maja 2012 do julija 2012, centrifugalni separator - denocciolatore pa v "sarži" treh enot v obdobju februar 2012 do maj 2012. 9. Sklepno tožnik ugovarja, da je izpodbijana odločba protislovna in nepravilna tudi zato, ker mu je bil prvi zahtevek za izplačilo sredstev z dne 30. 9. 2013 (vložen 1. 10. 2013) v višini 373.395,85 EUR, ki je v točkah 2a in 2b vseboval stroške po računih proizvajalca C. št. 32001149 in 32001150, obeh z dne 19. 10. 2012, v celoti priznan in izplačan. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila o drugem zahtevku, vloženem 3. 10. 2014, ki računov proizvajalca C. ni vseboval. Zavrnitev dela drugega zahtevka v višini 40.868,08 EUR ni utemeljena z neustreznostjo opreme, na katero se nanaša ta zahtevek, ampak z neustreznostjo opreme proizvajalca C., ki je bila vsebovana v prvem - izplačanem zahtevku. Razlaga, da se prvi in drugi zahtevek obravnavata kot celota, ne zdrži presoje, saj se izrek izpodbijane odločbe očitno nanaša le na drugi zahtevek v skupni višini 124.968,67 EUR in ne na vrednost obeh zahtevkov skupaj v višini 498.364,52 EUR.

10. Kot dokaz za svoje navedbe v tožbi tožnik poleg izpodbijane odločbe predlaga oziroma prilaga: odločbo o pravici do sredstev, št. 33111-8/2012 z dne 24. 8. 2012; zahtevek za izplačilo sredstev v višini 124.968,67 EUR, št. 33111-8/2012 z dne 1. 10. 2014 (pravilno: 30. 9. 2014 - op. sodišča); zahtevek za izplačilo sredstev v višini 373.395,85 EUR, št. 33111-8/2013/11 (pravilno: št. 33111-8/2012 - op. sodišča) z dne 30. 9. 2013; izvedensko poročilo "Ogled, ugotovitve in podaja strokovnega mnenja o letu izdelave dveh predmetov oljarna - F.", ki ga je izdelal mag. D.D., sodni izvedenec in cenilec; zaslišanje mag. D.D.; štiri izpise s spletne strani www...com in vpogled vanjo; izjavo proizvajalca C. z dne 26. 1. 2015 in njegovo ponovno izjavo z dne 12. 1. 2016; kopijo prospekta proizvajalca C.; zaslišanje predstavnika proizvajalca, tožnika in predstavnika toženke; uporabno dovoljenje Upravne enote Koper, št. 351-350/2014-5; izpis iz Programa razvoja podeželja 2007 - 2013 ter vpogled na spletno stran, kjer je bil ta objavljen.

11. Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

K I. točki izreka:

12. Tožba je utemeljena.

13. Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno o tožnikovemu zahtevku za izplačilo sredstev, in sicer je toženka, kot je razvidno iz 1. točke izreka odločbe, zahtevku delno ugodila v višini 84.100,59 EUR, del zahtevka v višini 40.868,08 EUR pa je zavrnila. Iz vsebine tožbe, zlasti jasno iz navedbe na njeni 4. strani, pa tudi iz predloga odločitve, ki naj jo sprejme sodišče, izhaja, da tožnik odločbo toženke izpodbija v zavrnilnem delu - ta del je torej predmet (upravnega) spora.

14. V obravnavani zadevi gre za odločanje v skladu z določbami ZKme-1, po katerih se stranki po 53. členu tega zakona najprej izda odločba o pravici do sredstev, s katero se ji odobri možnost koriščenja sredstev (v konkretnem primeru je bila to odločba, št. 33111-8/2012/3 z dne 24. 8. 2012). Nato stranka, kot predpisuje 56. člen ZKme-1, za izplačilo sredstev vlaga zahtevke (prvi odstavek 56. člena ZKme-1). Zahtevek, ki izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ odobri in sredstva izplača na strankin transakcijski račun; nakazilo na račun stranke šteje, da je bilo zahtevku za izplačilo v celoti ugodeno (drugi odstavek 56. člena ZKme-1). Če zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo (tretji odstavek 56. člena ZKme-1). Zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, organ z odločbo zavrne (četrti odstavek 56. člena ZKme-1).

15. Glede na izrek izpodbijane odločbe je z njo toženka odločila o zahtevku za izplačilo sredstev v skupni višini 124.968,67 EUR, torej o tožnikovemu drugemu zahtevku za izplačilo sredstev z datumom 30. 9. 2014, ki ga je toženka, kot navaja, prejela 3. 10. 2014. Ta zahtevek je delno zavrnila, in sicer z obrazložitvijo, da stroški za dva kosa opreme po računih dobavitelja C. št. 3201149 in 32001150, obeh z dne 19. 10. 2012, ne izpolnjujejo pogojev za upravičene stroške po javnem razpisu. Pri čemer pa je iz spisov zadeve razvidno, kar izpostavlja tudi tožnik v tožbi, da izplačilo stroškov iz naslova teh računov ni bilo uveljavljano z zahtevkom za izplačilo sredstev, o katerem je odločeno z izpodbijano odločbo. Uveljavljano je bilo že s prvim tožnikovim zahtevkom za izplačilo sredstev v višini 373.395,85 EUR (z datumom 30. 9. 2013), ki ga je toženka, kot navaja, prejela 1. 10. 2013 in ki ga je, kot sama izrecno navede, v celoti izplačala.

16. Glede na citirane določbe 56. člena ZKme-1 se odloča o vsakem posameznem zahtevku za izplačilo sredstev. V drugem odstavku 56. člena ZKme-1 je izrecno določeno, da nakazilo na račun stranke šteje, da je bilo zahtevku za izplačilo v celoti ugodeno. Kot se je to sodišče izreklo v sodbi v zadevi I U 658/2017 z dne 14. 12. 2017, navedeno pomeni, da se z nakazilom zahtevanega zneska v celoti šteje, da je organ ugotovil, da zahtevek za izplačilo sredstev izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do dodelitvi sredstev, ter je vzpostavljena fikcija izdane ugodilne odločbe. Iz Poročevalca Državnega zbora z dne 14. 2. 2008 izhaja, da se je zakonodajalec za takšno ureditev odločil zaradi skrajšanja časa odločanja o zahtevku in zmanjšanja administrativnih stroškov organa. Povedano drugače, z nakazilom zahtevanih sredstev na račun v smislu drugega odstavka 56. člena ZKme-1 je stranka v enakem položaju, kot če bi ji bila izdana ugodilna odločba, s katero bi organ ugotovil, da njen zahtevek izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do dodelitvi sredstev, pri čemer ni bistveno, da se nanaša le na prvo fazo projekta, ki je sicer sestavljen iz dveh faz. Kot je navedlo v omenjeni sodbi, sodišče sicer načeloma ne nasprotuje toženki, da lahko ob obravnavi zahtevka za izplačilo druge faze ponovno izvede pregled zahtevka za izplačilo prve faze, glede katerega so bila sredstva, kot rečeno, že nakazana na račun stranke. Vendar pa mora (pri nadaljnjem odločanju) upoštevati, da je po določbah 56. člena ZKme-1 z nakazilom s prvim zahtevkom za izplačilo uveljavljanih sredstev na njegov račun, tožnik v enakem položaju, kot če bi mu bila glede prvega zahtevka za izplačilo sredstev izdana pravnomočna ugodilna odločba. V pravnomočna pravna razmerja pa se lahko po 158. členu Ustave posega le po postopkih, določenih z zakonom. Pravne podlage, ki bi toženki omogočala, da to stori z izpodbijano odločbo ob obravnavanju drugega zahtevka za izplačilo, po povedanem v 56. členu ZKme-1 samem ni, druge pravne podlage za takšno odločanje v izpodbijani odločbi pa toženka konkretno ni navedla.

17. Tudi sicer je toženka pri izdaji izpodbijane odločbe bistveno kršila pravila postopka, to je določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Kot je razvidno že iz opisa poteka postopka v obrazložitvi izpodbijane odločbe in tudi iz predloženih spisov zadeve, toženka o zadevi ni odločala po skrajšanem postopku, ampak je izvedla posebni ugotovitveni postopek. V slednjem je, po opravljenem dokazovanju z izvedencem, tožnika s pozivom k obrazložitvi stvarnega stanja z dne 12. 8. 2015 pozvala, naj poda obrazložitev in priloži ustrezna dokazila glede v pozivu izpostavljenih vprašanj, med drugim dokazila za svoje trditve, da sta centrifugalni ekstraktor (VANGUARD 3503) in centrifugalni separator (HP 40) nova; če bodo dokazila v tujem jeziku, naj jih predloži s prevodom v slovenski jezik; za kar je tožniku določila rok 5 dni. V tej zvezi sodišče (tudi zaradi nadaljnjega postopka) pripominja, da mora toženka roke, ki jih določa sama, odmerjati tako, da so primerni glede na okoliščine konkretnega primera; rok 5 dni to ni, če je, kot v obravnavanem primeru, pričakovati, da bodo dokazila tudi v tujem jeziku in se zahteva tudi njihov prevod. Predvsem pa toženka po tem, ko je prejela tožnikov odgovor na poziv z dokazili, tožniku ni dala možnosti, da se seznani z uspehom dokazovanja oziroma rezultati ugotovitvenega postopka in se o tem pred izdajo odločbe izreče, kot to zahteva načelo zaslišanja stranke (9. in 146. člen ZUP). Stališče, da mora toženka, ko v zadevah, kot je obravnavana, odloča po izvedenem posebnem ugotovitvenem postopku, stranko seznaniti z rezultati ugotovitvenega postopka in ji dati možnost, da se o njih izreče še pred izdajo odločbe, ker gre sicer za bistveno kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, je to sodišče že večkrat zavzelo (npr. sodbe v zadevah št. I U 509/2013, I U 1548/2015, III U 107/2015). Kot je pojasnilo, dosledno spoštovanje te pravice stranke tudi prispeva, da se pred izdajo odločbe pretresejo vsi pomembni dejanski in pravni razlogi ter se odločba tudi polno obrazloži. Zaradi opisane kršitve v konkretnem primeru tožnik v tožbi uveljavlja argumente (ki jih prav zaradi omenjene kršitve obenem ni mogoče šteti za nedopustne novote), ki bi morali biti obravnavani že v upravnem postopku. Vsa za odločitev relevantna dejanska in pravna vprašanja morajo biti namreč obravnavana že v upravnem postopku ter argumentirana v obrazložitvi izdane odločbe (prvi odstavek 214. člena ZUP). V nasprotnem primeru namreč ne le da stranka odločbe ne more učinkovito izpodbijati, ampak tudi sodišče ne more polno preizkusiti njene pravilnosti in zakonitosti. Še toliko bolj povedano velja, kadar gre, kot v obravnavanem primeru, za zgolj enostopenjski upravni postopek, v katerem ni možnosti, da bi razloge odločitve pred njenim sodnim preizkusom dopolnil drugostopenjski upravni organ. Če odločbe ni mogoče preizkusiti, pa je to nadaljnja bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

18. Glede na ugovore iz tožbe sodišče dodaja, da je tudi po sodni presoji toženka pomanjkljivo, pavšalno obrazložila, zakaj je v celoti sledila mnenju izvedenca, oziroma zakaj ni upoštevala s strani tožnika predložene izjave proizvajalca, da je bila vsa oprema z računov št. 3201149 in 32001150 z dne 19. 10. 2012 nova. Tožnik upravičeno ugovarja, da za utemeljitev ne more zadoščati splošno sklicevanje, da je dobavitelj opreme C. eden največjih, če ne največji ponudnik rabljene opreme. Pravilno pa tožnik nakaže tudi (glede na to, da toženka poudarja, da je izvedenec izdelal dve mnenji), da v drugem mnenju z dne 8. 6. 2015 izvedenec ni vsebinsko dodatno utemeljil ugotovitev o starosti sporne opreme, ampak je le vztrajal pri tistih iz prvega mnenja. Pri čemer sodišče dodaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni razvidna konkretna presoja pojasnil in dokazil, s katerimi je tožnik med drugim utemeljeval stanje spornih strojev (okvare, servisi, montaža na prostem). In še, da je glede na spise zadeve tudi toženka sama očitno štela, da bi izjava proizvajalca C. z dne 26. 1. 2015, da je bila vsa oprema po zadevnih računih nova, lahko bila pomembna za odločanje, saj je v zvezi s tem proizvajalcu tudi sama poslala zaprosila za informacijo z dne 20. 10. 2015, kar pa v izpodbijani odločbi ni navedeno, kot tudi ne, kakšen je bil rezultat te poizvedbe.

19. Ker iz navedenega izhaja, da so bile v postopku izdaje izpodbijane odločbe storjene bistvene kršitve pravil postopka, ne le v smislu 3. točke, ampak tudi 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo tako, da je odločbo toženke v izpodbijanem zavrnilnem delu 1. točke izreka odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo toženki v ponovni postopek, da v njem ponovno odloči ob upoštevanju stališč iz te sodbe. Kolikor bo utemeljila, da so izpostavljena vprašanja glede spornih delov opreme po računih dobavitelja C. sploh lahko relevantna pri odločanju o obravnavanem, to je drugem tožnikovem zahtevku za izplačilo sredstev, bo toženka tožniku morala dati možnost, da se celovito seznani z rezultati ugotovitvenega postopka in se o njih polno izreče, nato pa ponovno izdati odločbo o delu zahtevka, v katerem o njem glede na to sodbo še ni odločeno, in se pri tem konkretno opredeliti do vseh tožnikovih navedb oziroma ugovorov ter dokazov.

20. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, za kar ima podlago v 1. alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1 glede na to, da je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov tožbi treba ugoditi in izpodbijano odločitev na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Predlogu tožnika, naj s sodbo samo odloči o stvari, sodišče ni sledilo. Po prvem odstavku 65. člena ZUS-1 lahko sodišče odpravi upravni akt in s sodbo samo odloči o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če bi odprava upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo ali če pristojni organ izda potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodišča. Pri takšnem odločanju gre zgolj za možnost, ki pomeni izjemo od splošnega koncepta upravnega spora kot sodnega nadzora nad zakonitostjo aktov uprave in ki jo sodišče uporabi izjemoma, kadar sicer stranki ne bi bilo mogoče zagotoviti učinkovitega sodnega varstva. Okoliščine obravnavanega primera odločanja v sporu polne jurisdikcije ne terjajo, zaradi predhodno opisanih pomanjkljivosti zanesljive podlage zanj tudi ne dajejo. Sklicevanje tožnika, da bi mu bila zaradi novega postopka pri toženki prizadeta težko popravljiva škoda, je presplošno. Poleg tega sodišče toženki nalaga, da o zadevi ponovno odloči v roku 45 dni od prejema te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

21. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi je sodišče ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika tožniku priznalo pavšalni znesek povračila stroškov tega upravnega spora v višini 285,00 EUR, ki ga mora tožniku povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Od poteka tako določenega paricijskega roka tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

22. Za tožbo plačano sodno takso bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).